“Islamistični entrizem” je precej nov izraz, ki pa opisuje vse bolj razširjen družbeni pojav, ko islamistični posamezniki prevzemajo funkcije v institucijah in organizacijah zahodnega sveta, pri tem pa ne sledijo zahodnim, temveč islamskim vrednotam in ciljem.
Boj proti širjenju islamizma je napovedal Evropski parlament z resolucijo, kateri nasprotujeta poslanca Matjaž Nemec (S&D) ter Vladimir Prebilič (Zeleni), sicer profesor in poznavalec obrambe in varnosti. Sta podprla Muslimansko bratovščino, ali so njuni pomisleki legitimni?
V tej analizi razložimo, zakaj je ravno levi pol skupaj s svojimi vrednotami največja žrtev lastne politične korektnosti in zmotnega pogleda na realno stanje.
Vsi slovenski poslanci EPP so resolucijo sicer podprli, Marjan Šarec in Irena Joveva pa sta se v nasprotju s stališči skupine Renew glasovanja vzdržala.
Proti radikalizmu in islamizmu ali proti muslimanom?
Resolucija predvideva preiskave nekaterih organizacij, ki bi lahko bile povezane z islamisti, in pregon ljudi, ki v imenu islamizma širijo sovraštvo. Zajema tudi korake, ki bi Muslimansko bratovščino uvrstili na seznam terorističnih organizacij.
Predlog EPP je dobil široko podporo desnice in sredine, levi pol je večinoma glasoval proti. Prebiliča in Nemca smo poprosili za obrazložitev glasu.
Ali predlog napoveduje splošni pregon muslimanov, ali pa, kot zdravstvo, tudi varnost potrebuje presejalne programe za rizično populacijo? Statistika je namreč neizprosna.
Europol nad “sovražne pridigarje”
Resolucija sama po sebi ni zakon, temveč le izraža stališča Parlamenta, uveljavitev le-teh pa je odvisna od Komisije in Sveta EU. Poziva pa k ukrepom glede Muslimanske bratovščine in nekaterimi drugimi organizacijami, ki bi lahko bile povezane z islamističnimi in terorističnimi strukturami.
Muslimanska bratovščina (Al-Ikhwan al-Muslimun) je mednarodno sunitsko islamistično gibanje, ki ga je leta 1928 v Egiptu ustanovil Hasan al Bana. Cilj je islamizacija družbe in političnega sistema z uveljavljanjem islamskih vrednot in šeriatskega prava.
Deluje prek političnih strank, verskih ustanov, dobrodelnih in izobraževalnih organizacij ter širše mreže povezanih skupin.
Iz nje so izšle Al Kajda, Hamas, Al-Džamaa al-Islamija in mnige druge militantne in teroristične organizacije.
Slednje bi, če bi “zadostile” pogojem, bile podvržene preiskavam, revizijam, ukinitvi financiranja, pa tudi kazenskemu pregonu. Resolucija poziva k večji angažiranosti Europola in Eurojusta, pa tudi nacionalnih varnostnih struktur k preprečevanju širjenja islamizma.
V tem duhu predlaga identifikacijo “sovražnuh pridigarjev”, torej ljudi, ki širijo sovraštvo, ter skupno metodologijo odkrivanja terorizma in islamizma. Predlagani pristop se tako med drugim osredotoča na zlorabe protidiskriminacijskih mehanizmov, kjer načelo enakosti vodi v pozitivno diskriminacijo.
Prav tako opozarja na institucionalni dvojni govor in prikrivanje dejanskih političnih (islamističnih) ciljev, nepregledno financiranje in povezovanje z znanimi islamističnimi mrežami.
Medtem so v Združenih arabskih emiratih Muslimansko bratovščino prepovedali:
(Ne)sporne muslimanske organizacije
Glede tvorjenja omrežja so omenjene konkretne organizacije z deklarirano legitimnimi cilji, ki imajo v Evropi zelo velik institucionalni vpliv. Govorimo na primer o Svetu evropskih muslimanov (CEM), mladinski organizaciji FEMYSO in evropskem omrežju proti rasizmu ENAR.
S tega vidika je Prebilič izjemno skeptičen, saj zagovarja legitimnost teh organizacij, ki jih resolucija kot sredstvo političnega obračunavanja hoče zatreti, saj so “bili predlogi sprememb, kot je predlog spremembe 112, izrecno usmerjeni proti legitimnim mladinskim organizacijam, kot je FEMYSO. Namesto da bi spodbujalo udejstvovanje mladih in varovalo temeljne demokratične svoboščine, besedilo spodbuja izključevanje, odvzem financiranja priznanim nevladnim organizacijam ter širjenje vsesplošnega suma na celotne muslimanske skupnosti.”
Retoriko resolucije označuje za hujskaško in opozarja na nedefiniranost entrizma kot pravnega pojma, kar, kot pravi, omogoča “neutemeljeno kriminalizacijo in utišanje protirasističnih skupin ter demokratičnih organizacij civilne družbe.”
Tudi na levi ničelna toleranca do ekstremizma
Podobno je tudi Nemec zapisal, da gre za “politični pamflet, ki pod pretvezo boja proti ekstremizmu širi strah, predsodke in islamofobijo,” ter zavzel stališče proti “posploševanju, ki pod krinko boja proti političnemu islamizmu stigmatizira širšo muslimansko skupnost.”
Na tej točki je potrebno Prebiliču pritrditi: res je, da je treba entrizem bolj detajlno definirati, saj ne sme biti sivih con, ki bi dopuščale pregon z arbitrarnim šerifovstvom.
Tako on kot Nemec se sicer nesporno zavzemata za ničelno toleranco do “ekstremizma, verskega fundamentalizma, sovraštva ali nasilja” (Nemec), pregon pa “mora biti odločen, objektiven ter dosledno utemeljen na načelih pravne države in verodostojnih obveščevalnih podatkih” (Prebilič).
Islamistični entrizem je dejstvo – in najbolj škodi levemu polu
Z glasovanjem proti resoluciji se nista postavila na stran Bratovščine, saj zagovarjata enakost pred zakonom in delovaje po pravnih principih evropske civilizacije. A teoretična stališča obeh poslancev trčijo ob prakso, saj ravno te vrednote na široko odpirajo vrata entrizmu.
Ta ima poleg kulturne tudi zelo močno politično in varnostno implikacijo, kar navadno rezultira v uveljavljanju šeriatskega prava in neevropskih standardov.
Prva faza: levi pol je načeloma naklonjen priseljevanju in ohranjanju kulture priseljencev. Ti se naseljujejo v državah in lokalnih skupnostih pod levo oblastjo, ki jih uvaža kot potencialne volilce (Starmer, Sanchez); v Veliki Britaniji in ZDA je izrazito različna kulturno-etnična sestava med levimi in desnimi lokalnimi skupnostmi. Priseljenci dobrodošlico z leve mnogokrat izkoristijo za kritje družbenega in finančnega zaledja.
Druga faza: priseljenci presežejo kritično maso in dobijo vpliv v politiki in odločevalskih procesih. Ne volijo več levih strank, pač pa svoje kandidate, in po svoji meri prilagodijo zakonodajo, s katero najprej omejijo svoboščine, ki jih zagovarja levo-liberalni krog: pravice žensk in LGBT skupnosti, uveljavijo svoje navade in odstranijo simboliko države, v kateri živijo.
Vzpostavijo se vzporedni sistemi pod šeriatskim pravom, politična opcija, ki je priseljence prej podpirala, pa izgubi tako vpliv kot njihove glasove. Politično gledano se akterja zamenjata v vlogi “koristnega idiota”.
Klic po alternativi
Tako toleranca privede v šarijo, saj leva politika dela ključno napako: ne upošteva kulturnega ozadja priseljencev, in jih obravnava kot pluralizma željne Evropejce. Žal, kot priseljenci sami povedo, nimajo želje po integraciji, zato se mnogokrat gostitelj prilagaja gostu.
Pomisleki Nemca in Prebiliča, da bi nedodelana resolucija lahko sprožila neutemeljene pregone organizacij in posameznikov muslimanske vere, so povsem utemeljeni. In ravno zato je potrebno resolucijo še bolj dodelati, kar ne terja glasu proti, temveč nadgradnjo ali predstavitev boljše, učinkovitejše alternative.
Med strokovnostjo in politično korektnostjo
Ker, roko na srce, vsak spodoben kriminalec ali terorist bo za krinko izbral organizacijo z legitimnimi cilji, kot so naštete, saj jim nudijo lažje financiranje, večjo podporo javnosti in imunost pred preiskovalci.
Najsi analiziramo kvantitativno (korelacijo med rastjo priseljevanja in npr. rastjo spolnih npadov) ali kvalitativno (relacijo med vrsto prestopkov in kulturnim ozadjem storilcev), pridemo do istega zaključka: čeprav je politično korektno, pa je skrajno neprofesionalno, da se določena vrsta zločina obravnava brez kulturnega konteksta. In islamizem je varnostni problem, ki ga napaja določena ideologija.
🔴 | The Muslim Brotherhood: BANNED in the Middle East, tolerated in Europe!
Saudi Arabia, Egypt and Jordan have banned the Muslim Brotherhood, while Europe has been far too slow to take action against its networks and influence.
Last week, the European Parliament adopted a resolution calling for action against Islamist entryism and the influence of the Muslim Brotherhood.
A victory for us, despite many left-wing MEPs voting against it.
Europe must stop being naive about networks that threaten our democratic values and way of life.
#SanderSmit @sandersmitwzn
— ECR Group (@ecrgroup) October 14, 2026
Nekatere kulture priseljencev normalizirajo določene vrednote, ki so za Zahodnjake nesprejemljive. Pogosto so za kršitve nagrajeni s pozitivno diskriminacijo in izjemno blagimi kaznimi, kar jim daje dodaten zagon, zato za varnost predstavljajo rizično populacijo. Statistika neizprosno kaže večjo možnost, da bo npr. posilstvo storil nekdo z islamskim ozadjem kot nekdo drug.
Zdravstvo za rizično populacijo npr. za rakava obolenja izvaja presejalne programe, da se grožnja pravočasno odkrije in odstrani. Glede varnosti je potrebno postopati enako: večja tveganja za skupnost naj bodo pod večjim nadzorom. Če je cesta spolzka, vozimo previdneje.
Bolje pozno kot nikoli
Tega se je pod pritiskom splošnega premika volilnega telesa v desno začela zavedati tudi do sedaj precej leva evropska “sredina” (Renew), ki še vedno premore dovolj prožnosti, da lahko glasuje za “skrajno desne” predloge.
Da bodo s popuščanjem in nepremišljenim uvozom volilcev izgubili tla pod nogami, so ugotovili prej kot tisti levo od njih, in so presedlali na poizkus vsebinskega namesto ideološkega reševanja problematike.
Tudi nekatere države so prenehale mižati. Bolje pozno, kot nikoli, in predvsem Francija niža toleranco do radikalizma, izstopa pa tudi Avstrija, ki je pred leti pod kanclerjem Kurzem že zapirala radikalne džamije in pridigarje, trenutno pa je v parlamentarni obravnavi zakon o prepovedi političnega islamizma.
Resolucija predstavlja korak, čeprav majhen in šibek, pa vendarle, k temu, da se gordijski vozel politične korektnosti in ekstremizma preseka. Glas proti bi zahteval boljšo alternativo, ki pa je s strani levih krogov še ni, niti niso pripoznana realna varnostna tveganja.
Kot kažejo stališča najbolj levih skupin v Evropskem parlamentu, je politična korektnost še vedno lahko nad varnostjo in ustavnim redom Evrope.
Prodiranje islamizma na Zahod smo podrobno opisali v prispevku Cerkve gorijo, džamije rastejo: tako islamizem osvaja Zahod
En odgovor na “Vladimir Prebilič, Matjaž Nemec in Muslimanska bratovščina: drage napake, ki jih levica noče priznati”
Edino, kar je za muslimane merodajno je Koran in Hadisi . Za Koran je zapovedana dobesedna interpretacija, dobesedno razumevanje. Tu ni odklonov ali , kot pri kristjanih , možna drugačna, sodobnejša ipd. interpretacija. V Koranu smo mi , kristjani ( ljudje knjige imenovani), označeni kot neverniki, slabši, kot psi. Status nevernika zahteva njegovo spreobrnitev, tudi na silo, če je potrebno, v najboljšem primeru pa plačevanje posebnega davka na podlagi katerega lahko ohraniš svojo vero ( harač). Izstop ( apostazija) muslimana iz njihove vere se kaznuje s smrtjo. Med muslimani sicer velja, da se med njimi ne laže, a neverniku se lahko zlažeš, če je to oportuno. In tako dalje.
Poleg tega je njihov socialni nauk za naš krščanski okus malo čuden. Ženske ne smejo pokazati svojih las, kopati se morajo v celih oblekah, po nekod ne smejo pokazati svojega obraza, nadalje, mnogoženstvo, nadalje popolna pokorščina žene možu ( brez njegovega dovoljenja ne sme niti iz stanovanja) …. Da niti ne govorimo o njihovem sodstvu. V mnogih muslimanskih državah ( recimo Saudijski Arabiji) še izvajajo javno sekanje glav ipd. Njihov cilj v naših družbah je šeriatsko pravo. Ko bodo imeli večino ( po naših demokratičnih pravilih) , bodo brez nadaljnjega razpravljanja uvedli pravila svoje družbe, kot jim to narekuje Koran. Tu ni potrebno imeti nobenih utvar. In v vsaki državi se bodo našli kvizlingi, ki jim bodo v imenu “človekovih pravic” ali skorumpiranosti ali preprosto neumnosti, služili. Samo za ilustracijo: Kdo je že predlagal, da se jim dovoli halal klanje živali ( čisto mučenje) in je Ustavno sodišče to pobudo zavrnilo?
Komentirajo lahko naročniki