Po islamističnem napadu na parado ponosa v Berlinu predlagajo več islamskega verouka v šolah. Bi to delovalo?

Po smrtonosnem napadu islamističnega skrajneža ob berlinski paradi ponosa je berlinski župan Kai Wegner kot enega od odgovorov na radikalizacijo predlagal širitev islamskega verskega pouka v državnih šolah. Z njim naj bi mladim ponudili državno nadzorovano razlago vere in jih odvrnili od radikalnih pridigarjev, spletnih vplivnežev ter zaprtih islamističnih okolij.

Toda podatki vzbujajo dvom, da bi takšen ukrep lahko bistveno zmanjšal nevarnost terorizma. Čeprav v Nemčiji živi okoli sedem milijonov muslimanov, islamski pouk obiskuje manj kot vsak dvanajsti muslimanski učenec. Velika večina se zanj ne odloči niti tam, kjer je na voljo, raziskave pa za zdaj ne dokazujejo, da bi njegova širitev vodila do manj terorističnih napadov.

V soboto je 21-letni napadalec ob robu berlinskega Christopher Street Daya oziroma parade ponosa z manjšim kombijem zapeljal v množico, nato pa ljudi napadel še s hladnim orožjem. Umrla je poljska državljanka, 31 ljudi je bilo poškodovanih, med njimi sedem huje. Policisti so osumljenca naslednji dan ustrelili med poskusom prijetja.

Nemške oblasti napad obravnavajo kot islamistično motivirano teroristično dejanje. V napadalčevem vozilu so našli telefon s posnetkom prisege zvestobe teroristični organizaciji Islamska država. Pred tem je poskušal odpotovati v Sirijo in se pridružiti Islamski državi, maja pa je bil zaradi priprave hudega kaznivega dejanja in delovanja v korist prepovedane organizacije obsojen na leto in deset mesecev mladostniškega zapora. Kljub obsodbi je bil priporni nalog odpravljen, pristojni organi pa so ga po izpustitvi uvrstili med osebe z visokim varnostnim tveganjem.

Berlinski župan Kai Wegner je nekaj dni po napadu predlagal svojo rešitev za problem takšnih ekstremističnih dejanj s tem, s predlogom za razširitev verskega pouka v državnih šolah. Wegner, član krščanskodemokratske CDU, meni, da se nekateri mladi radikalizirajo prek stikov v tako imenovanih dvoriščnih mošejah oziroma manjših in manj preglednih molilnicah. Islamski pouk pod državnim nadzorom bi jim po njegovih besedah ponudil drugačen pogled na vero in jih zaščitil pred vplivom radikalnih pridigarjev. Obenem je pozval k strožjemu nadzoru radikalnih mošej in njihovo prepoved, kadar so za to izpolnjeni zakonski pogoji.

V Nemčiji 7 miljonov muslimanov, okoli 29.000 islamistov

Ideja na prvi pogled zveni razumljivo. Če se skrajneži pri novačenju mladih sklicujejo na islam, bi jim lahko država nasproti postavila verski pouk, ki bi bil v nemškem jeziku, pod nadzorom šol in skladen z ustavno ureditvijo. Toda številke kažejo, da bi bil dejanski doseg takšnega ukrepa precej omejen.

Po najnovejši oceni nemškega Zveznega urada za migracije in begunce je leta 2025 v Nemčiji živelo med 6,6 in sedem milijonov muslimanov. Predstavljali so med osem in 8,5 odstotka celotnega prebivalstva. Ne gre za natančno štetje verske pripadnosti, saj Nemčija nima enotnega registra muslimanov, temveč za statistično oceno prebivalcev z migracijskim ozadjem iz držav, v katerih je islam večinska ali močno zastopana vera.

Ob tem je nujno ločiti med muslimani in islamisti. Islam označuje vero, islamizem pa politično ideologijo, ki želi družbo in državo urediti po skrajni verski razlagi ter je lahko v nasprotju z demokratično ustavno ureditvijo. Nemški Zvezni urad za zaščito ustave je za leto 2025 ocenil, da islamistični krog v državi obsega 28.645 ljudi. Med njimi so oblasti 9.110 oseb uvrstile med nasilno usmerjene islamiste. Skupno število islamistov se je glede na leto prej nekoliko povečalo, število nasilno usmerjenih pa se je s 9.540 zmanjšalo na 9.110.

Če številke zgolj okvirno primerjamo, islamistični potencial predstavlja približno 0,4 odstotka ocenjenega muslimanskega prebivalstva, nasilno usmerjeni del pa okoli 0,13 odstotka. Primerjava ni povsem statistično čista, saj sta bili skupini izračunani z različnima metodologijama, vseeno pa pokaže, kako napačno bi bilo več milijonov muslimanov obravnavati kot enoten varnostni problem. Hkrati 9.110 nasilno usmerjenih posameznikov nikakor ni zanemarljiva številka. Še posebej ne v času, ko lahko posameznik za napad uporabi avtomobil, nož ali drugo preprosto dostopno sredstvo, proces radikalizacije pa lahko poteka hitro in skoraj v celoti prek spleta.

Verski pouk doseže le majhen del mladih

Islamski verski pouk v Nemčiji ni nova zamisel. Različne oblike takšnega pouka že obstajajo v enajstih od šestnajstih zveznih dežel, vendar se modeli med seboj močno razlikujejo. Ponekod vsebine oblikuje država, drugod sodelujejo muslimanska združenja, večinoma je prostovoljen. V Berlinu pa pouk ni niti redni šolski predmet, država zagotovi le prostor in nadzor nad spoštovanjem zakonodaje, izvajajo pa ga verske skupnosti same,

V šolskem letu 2024/25 je islamski verski pouk po vsej Nemčiji obiskovalo najmanj 81.000 učencev. Število se je od šolskega leta 2015/16, ko jih je bilo približno 43.000, skoraj podvojilo. Toda v Nemčiji je več kot milijon učencev muslimanske vere, kar pomeni, da takšen pouk obiskuje približno osem odstotkov oziroma manj kot vsak dvanajsti muslimanski učenec. Za Bremen in Hamburg popolnih podatkov sicer ni, zato gre tudi tu za približno primerjavo.

Tu strokovnjaki vidijo eno največjih slabosti Wegnerjevega predloga. Pouk, ki ga velika večina muslimanskih otrok ne želi obiskovati tudi, ko imajo za to možnost, težko postane osrednji odgovor na islamistično radikalizacijo. Še manj verjetno je, da bi prostovoljni predmet sam od sebe dosegel prav tiste mlade, ki so že povezani z radikalnimi spletnimi okolji, skrajnimi pridigarji ali zaprtimi islamističnimi skupinami.

Raziskave šolam sicer pripisujejo pomembno vlogo pri zgodnjem prepoznavanju radikalizacije, učenju demokratičnih vrednot in oblikovanju občutka pripadnosti. Toda nemška Zvezna centrala za politično izobraževanje obenem opozarja, da šol in učiteljev ne bi smeli obremeniti s pričakovanji, ki jih ne morejo izpolniti. Šola lahko pomaga pri splošni preventivi in zazna prve znake sprememb, ne more pa nadomestiti policije, obveščevalnih služb, socialnega dela in specializiranih programov deradikalizacije.

Za zdaj tudi ni raziskave, ki bi dokazovala, da države z bolj razširjenim islamskim verskim poukom zaradi tega doživljajo manj terorističnih napadov. Obstoječe evalvacije proučujejo predvsem sprejemanje predmeta, znanje učencev, njihove odnose do drugih verskih skupin in demokratične vrednote. Iz njih ni mogoče izpeljati sklepa, da bi dodatna ura verskega pouka preprečila napad posameznika, ki je že prestopil v nasilni islamizem.