Nasilje v Franciji (in drugod) nikogar več ne preseneča, niti samih Francozov, niti svetovne javnosti. Levičarje je nič kaj hvalevrednih metod svojih francoskih kolegov po tihem nekoliko sram, a niso proti. Saj imajo “dijaki” vendarle legitimen cilj!
Desni pa se nekoliko bolj na glas malo grozijo in malo naslajajo, češ, prav vam je. Saj smo vam povedali, kaj bo. Obenem pa vladajoči ravno v najbolj ogroženih državah, kot sta Francija in Velika Britanija nočejo sprejeti nekaterih dejstev, ki jih izpostavljamo tu.
Bolj kot taktika varnostnih organov in politične odločitve trenutnih oblasti je pomembna kulturna podstat, zaradi katere se vse to dogaja. Čas je za kazanje s prstom in iskanje odgovornosti. Tokrat o neprijetni resnici civilizacijskih norm, ki oblikujejo politiko in (ne)varnost Evrope.
“Vsi smo migranti”
V zavesti Francozov je bilo priseljevanje vedno dobrodošlo, saj na tem nenazadnje temelji njihova etnogeneza. Avtohtono keltsko osnovo so nadgradili Rimljani, to pa so kasneje preplavili Germani. Temelj njihove kolektivne identitete tako v osnovi niti ni jezik, še manj genetika, temveč pripadnost skupni državi.
V tej državi je protestništvo folklora. Če je ljudstvo nezadovoljno, to jasno pove. Razsvetljenska buržoazija, kmetje, delavci, enkrat levi, drugič desni, včasih zgolj s protesti, občasno z revolucijo. Ljudstvo se na ulici postavi zase. Za boljši jutri, za višje dobro. Za Francijo.
Od Palestine do Alžirije, a brez Francije
Tokrat Francije ni več na programu. Na večini protestov ni bilo niti ene francoske zastave. Bilo pa je morje palestinskih, alžirskih ter tistih s simboliko levičarskih gibanj.
Čisto nihče ne omenja rasnih in etničnih dinamik teh protestov, požigov, vandalizma in fizičnih napadov.
Če bi beli Francozi ropali in napadali manjšine bi Špela Kožar že imela ene 6 prispevkov v dveh dneh o tej temi.
— Jan Kok (@KokJan) October 18, 2026
Gre za nasilno projekcijo moči: zastave povedo v imenu koga. Tarče povedo, s kakšnimi cilji. Na ulicah smo glavni mi, socialisti in islamisti. Prvi uničujejo zato, ker bi se oblasti radi znebili, drugi zato, ker bi jo radi dobili. Skupni imenovalec pa niso interesi večine državljanov, pač pa zgolj za šolarje skriti njihovi lastni, usmerjeni proti državi. Zasedene in požgane stavbe oblasti nosijo veliko simboliko.
Nihče več jim ne verjame, nikomur ne koristijo
Nihče razen Grete Thunberg ne verjame več, da gre za uka žejne dijake, ki si želijo boljše šolstvo, torej več izobrazbe in kulture, za kar si prizadevajo s požiganjem in uničevanjem. Čeprav je v začetku vsaj do neke mere šlo. Drži, da so razmere v šolstvu slabe, ter da nekateri priseljenci težko preživijo.
Nihče razen Grete Thunberg ne verjame več, da gre za uka žejne dijake, ki si želijo boljše šolstvo, torej več izobrazbe in kulture, za kar si prizadevajo s požiganjem in uničevanjem
A razen tistih, ki so odprli kak butik s pajserji, po izgredih nihče ne bo živel nič lažje, marsikdo od poštenih državljanov pa težje. Največji učinki kaosa so velikanski stroški in pa zavedanje, kdo za njimi stoji.
Podatki obveščevalnih služb pričajo, da so izgredi koordinirani s strani radikalno levih organizacij, tudi lani prepovedane militantne skrajno leve skupine La Jeune Garde, ki je v prejšnjem desetletju pustošila predvsem po Marseillesu. Neslavna združba je derivat Melenchonove LFI, ki dogajanju daje politično zaledje.
Diskriminatorno nasilje islama
Druga komponenta je islamizem. Diskriminatornost izgrednikov lepo kažeta naslednja posnetka: ženska v prvem ni preveč navdušena nad protesti, a je muslimanka, zato ji je plenjenje prizanešeno. V drugem pa je lastnica sicer podpornica protestov, a ni muslimanka, zato ji oplenijo podjetje.
“Don’t smash it up, she’s a sister!”
This shop manager protecting her business is spared by the thugs out of Muslim solidarity.
Still absolutely no connection to immigration. https://t.co/uGLdD39TEn
— Thaïs d’Escufon (@ThaisEscufon) October 19, 2026
“Ampak… ampak, na vaši strani sem…”
Gospa je šolski primer samomorilne empatije: Liberalna Francozinja poskuša mohamedanskim napadalcem, ki ropajo trgovino njene družine razložiti, da je na njihovi strani, da je glasovala za njihov prihod in da je glasovala za odvzem financiranja policiji.
Na začetku je celo korakala na protestih… Med posmehovanjem in norčevanjem iz nje, so ji uničili in izropali trgovino. V tem trenutku se niti ne zaveda, da bi bila lahko tudi posiljena, pretepena, pohabljena, ali tudi ubita in nihče izmed zamaskiranih “študentov” ne bi odgovarjal za to. V enem trenutku si krepostna bela liberalna gospa, ki pridiga o sočutju vključenosti in različnosti, ki nas bogati…, v naslednjem, ko pa to pa sočutje in vključenost izkusiš, pa izgubiš ves entuziazem do bogastva v različnosti.
Različnost ni več tvoja moč, ampak samo še brezupen občutek nemoči in prevaranosti.— Peter Hrastelj (@hrastelj) October 19, 2026
O verskem in rasnem ozadju izgrednikov ne govori nihče. To bojda ni politično korektno. A politične korektnosti ni več, zdaj gre za dejstva. Prva kategorija so domorodni francoski levičarji, med katerimi najdemo tudi mlajše ženske. Večina pa so moški do 30 let afriškega in arabskega porekla muslimanske vere.
Neprijetna resnica
Kot največja napaka se je izkazala kulturna indfirentnost Zahoda. Ne, nimajo vsi prišleki evropskih vrednot, niti jih nočejo imeti, zato se ne bodo integrirali. To so sami povedali, politiki vključno z Macronom pa so se jim smehljali ter jih uvažali. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo med tako nekompatibilnima kulturama počilo.
Kot največja napaka se je izkazala kulturna indferentnost Zahoda. Ne, nimajo vsi prišleki evropskih vrednot, niti jih nočejo imeti, zato se ne bodo integrirali.
Ne gledamo več Keltov, Rimljanov in Germanov, ki se zlijejo v enega največjih kulturnih biserov Zahoda. “Barbari so že v mestu,” je po vzoru starega Rima Evropo posvaril cenjeni afriški kardinal Sarah.
O tem sta razpravljali sociologija in kulturologija, dokler ju ni ubila politična korektnost. Sedaj se vračata na velika vrata, in če hoče Zahod razmere dolgoročno stabilizirati, bo moral pogoltniti najbolj grenko zdravilo: priznati, da je to stanje posledica desetletij zmot, prepoznati grožnje in jih eliminirati.
Pojmi, kot sta remigracija in deportacija, bodo morali najti visoko mesto v javnem diskurzu. Politično ponotranjenje glede tega je edini temelj, s katerim se lahko zdravi Evropa. Debata o izvedbi terapije bo sledila kasneje.
Ranljivost in nezadostni ukrepi
Če smo pri izvedbi: Francozi imajo trenutno na terenu okoli 60.000 varuhov reda. Izkazalo se je, da premalo, in govori se, da bi lahko posredovala vojska. Realno je zavoljo politike ta poteza še daleč, a že včeraj bi bilo prepozno.
Ne le to: brez zakonodaje, ki omogoča primerno sankcioniranje izgrednikov, je tudi vojska le brezzobi tiger, ki ne bo rešil problema. Tudi, če mesta preplavijo z vojsko, Francozi dolgoročno ob veliki prisotnosti rizične populacije in ob milih sankcijah ne morejo narediti kakšnega bistvenega koraka k stabilizaciji, kaj šele okrevanju. Prej v smeri tretjega sveta.
Država je trenutno ranljiva in spominja na čas Ludvika XVI., tik pred revolucijo: finančna kriza s šibko oblastjo in nezadovoljnim prebivalstvom. A tedaj so revolucijo začeli in končali. Sedaj jo izvaja nekdo drug.
Kdo orkestrira nemire?
Problem sega tudi izven Francije: nemiri se pojavljajo v Italiji, Španiji, Albaniji in Belgiji. A motivi so drugačni, in nobena od teh držav ni ranljiva toliko in na ta način. Dokazov, da bi nemire vodila kakšna tuja sila, trenutno ni, financiranje pa poteka iz dovolj razpršenih virov da, vsaj za javnost, preiskovalci še niso izsledili “veleuma” za uničujočim projektom.
Vendar: kot je govoril Lenin, je dovolj, da 1 % revolucionarjev ve, za kaj gre. Ostale ponese kolektivna evforija. Takšne zadeve so po pravilu orkestrirane, in če pogledamo širšo sliko, se sestavljanka lepo zloži v zgodbo o hibridnem pristopu k destabilizaciji. Nekateri temu pravijo teorija zarote, drugi temu pravimo strategija.
Francoska vlada je je pritisnjena ob steno: če ne popusti, tvega stopnjevanja nasilja. Če popusti, bodo zahtevali še več. V dani situaciji prva možnost prinaša precej bolj trajnostne rešitve.
Mislim, da je argument koristi multikulturalizma in benignosti migracij s tretjega sveta dokončno umrl.
Vprašanje pa zdaj postaja kako točno bomo status quo obrnili in spremembe, ki so jih liberalne poltike prinesle, odpravili.
— Jan Kok (@KokJan) October 18, 2026
Vzhod Evrope trden v homogenosti
Tu ne moremo mimo še enega dejstva: Poljska je poslala vojsko na nemško in litovsko mejo zaradi pritiska migrantov. Zakaj bi migrant iz gostoljubne Nemčije hotel na neprijazno Poljsko?
Ti premiki niso naravni, in so umetno vodeni, enako velja za mejo z Litvo, kjer preko rovov operativci Zahodu nenaklonjenih držav tihotapijo ilegalne migrante. Spomnimo se pritiska z beloruske meje pred časom. Poljska ob homogenosti ter visoki kohezivnosti družbe nima lastnih nastavkov za povzročitev notranje destabilizacije, zato jih nekdo želi pripeljati od zunaj.
Ravno zato je vzhodna polovica EU bolj odporna od zahodne. Nekateri so strašili, da bo po Orbanu madžarska meja padla. A jasno je bilo, da ne bo tako: Magyar je pri svojih ukrepih bolj rigorozen od Orbana. Tako se brani država. In Macron tega ne upa vedeti. Pa vendar, preden odide v ne preveč slavno zgodovino, bi se spodobilo, da stopi čez mejo nerealne ideologije.
Povedali so nam, kaj nas čaka
Niti ne gre toliko zameriti priseljencem, da počenjajo, kar počenjajo. Krilatica, da če uvažaš tretji svet, postaneš tretji svet, se vse bolj kaže za resnično. Vedeli smo, kaj lahko dobimo. In to bomo še dobivali, dokler ne bomo opravili s politično korektnostjo, in se prenehali sramovati lastne identitete.
Krilatica, da če uvažaš tretji svet, postaneš tretji svet, se vse bolj kaže za resnično.
To nam je s svojo neoporečno resnično teorijo povedala levica sama: kolonializem naj bi bil kriv za vojne po svetu, saj je v iste države stlačil kulturno nekompatibilna ljudstva. Medtem taista levica zagovarja uvoz ljudi, ki sami zase pravijo, da z nami niso kompatibilni, v Evropo. Bolj kot prišlekom gre zasluge za konflikte pripisati zahodnim levim akterjem.
Na odgovorne bo treba počasi pokazati s prstom ter zahtevati moralno, politično in kazensko odgovornost.
Komentirajo lahko naročniki