S podelitvijo nagrad Vesna se je zaključil Festival slovenskega filma, ki je letos postregel z bogatim programom in izborom filmov na ogled. Še kako aktualno vprašanje je vpliv umetne inteligence na filmsko ustvarjanje, na žalost pa še vedno tudi vprašanji etičnih standardov v filmski industriji in digitalizacija filmske dediščine. Nagrado Vesna za najboljši film je prejela Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo režiserke Ester Ivakič. Vesno za najboljšo režijo je prejel Darko Štante za film Izgubljeni sin, za najboljši scenarij pa je Vesno prejel Luka Marčetić za film Dekle noči.
Festival je letos prikazal rekordnih 126 filmskih del, od tega 73 v tekmovalnem programu in že velika konkurenca med filmi, ki so se potegovali za glavne nagrade nakazuje, da je letošnje leto za slovenski film precej bogato. Od enega najbolj produkcijsko dovršenih in tudi najbolj popularnih slovenskih filmov sploh, Belo se pere na devetdeset, do Izgubljenega sina, Hotela Alkohol, Izgubljenega sina in Gajinega sveta 3, pa Osemdeset plus in Ples življenja. To je le nekaj najbolj izpostavljenih filmov letošnjega festivala.
Kljub rekordnemu številu filmov pa so filmski sladokusci na festivalu zaman iskali še en vrhunec letošnje slovenske filmske produkcije. Film Naša kri studia Siposh, ki je sicer del načrtovane serije filmov Eksodus 1945, ki prikazuje beg Slovencev pred komunističnim nasiljem ob koncu druge svetovne vojne.
Studio Siposh je film na festival prijavil, a ga vodstvo festivala ni uvrstilo na program. Z 61 minutami dolžine film Naša kri spada med srednjemetražne filme, pravilnik filmskega festivala pa ne predvideva posebnih nagrad za srednjemetražni igrani film.
Film za ljudi, ne za festivalske kritike
Neuvrstitev je po besedah organizatorjev festivala tako čisto tehnična in ne predstavlja presoje njegove umetniške kakovosti, tematike ali idejnega sporočila. Tekmovalnih je bilo sicer »le« dobra polovica vseh filmov, prikazanih na festivalu, kjer so gledalci lahko videli tudi devet srednjemetražnih, res pa je, da noben od teh ni bil v kategoriji igranih.
Ustanovitelja in vodjo ekipe studia Siposh Davida Sipoša neuvrstitev na festival ni presenetila, saj je bila glede na razmere v slovenski filmski industriji pričakovana. Kot pravi, niso računali na kakšno Vesno, a da bi, če bi seveda želeli, pripravljalci festivala film seveda lahko uvrstili v spremljevalni program, glede na to, da za tekmovanje njihova kategorija očitno ne obstaja.
Glavni cilj ustvarjalcev Naše krvi je bilo priti do gledalcev, in do danes si je film ogledalo že več kot 33.000 gledalcev, kar je zelo lepa številka za slovenski film. Filmi za širšo javnost in filmi, ki osvajajo nagrade na festivalnih, običajno niso eni in isti. Ne le v Sloveniji, v tujini je to pogosto še bolj izrazito.
Sam s svojo ekipo tako ne ustvarja primarno festivalskega filma in se z neuvrstitvijo na festival niti ne obremenjuje. Misli, da se drugi okoli mene obremenjujejo bistveno več. Tudi ministrice Ignacije Fridl Jarc ni nagovarjal k bojkotu uvodne slovesnosti festivala v znak protesta, ker festival ni predvajal filma Naša kri.
Bojkot filma in razprava o etiki v filmski industriji
Bolj kot za sam studio Siposh, ki v slovenskem prostoru itak deluje povsem izven okvirjev siceršnje filmske produkcije in se v veliki meri financira z izdelki za tuj trg, je to izguba za slovensko javnost. Udeležence festivala.
Osrednji nacionalni filmski festival, ki je namenjen predstavitvi, promociji in vrednotenju slovenske filmske ustvarjalnosti ter je osrednja predstavitev domače kinematografije, je zapravil priložnost, da bi se odprl delu slovenske publike, za katerega običajno nima posluha. In ker filmu ni mogoče očitati niti tehničnih slabosti, niti slabe igre, zgodovinskega revizionizma, navijaštva, so našli birokratski izgovor, češ, da kategorije zanj pač nimajo.
Osrednji nacionalni filmski festival, ki je namenjen predstavitvi, promociji in vrednotenju slovenske filmske ustvarjalnosti, je zapravil priložnost, da bi se odprl delu slovenske publike, za katerega običajno nima posluha
Lahko se vprašamo, če so se morda zbali, da ne bi studio, kot je Sipošev, predstavljal konkurence v sicer precej zaprti slovenski filmski sceni. Studio namreč že kmalu napoveduje premiero svojega novega filma Kristusovi (ki sicer ni del serije eksodus 1945).
Težko si je predstavljati, da kot festival relevantno odpiraš vprašanje umetne inteligence, ob tem, ko ne zmoreš prikazati filma, ki je pomemben kamenček v mozaiku slovenske sprave. Še manj kredibilno izpade debata o etičnih standardih v filmski industriji na festivalu, ki je pač našel nek formalistični argument, da nekega filma ne prikaže.
Razumljivo, v tekmovalnih kategorijah morajo biti pravila jasna, a spremljevalni program festivala je nekaj povsem drugega. In da ne bo pomote. Nikakor ne pravim, da razprava o umetni inteligenci v filmih in etičnih standardih ni bila relevantna. Žal pa ji odločitev vodstva festivala potencialno jemlje del kredibilnosti.
Dvojna merila ne smejo ostati neopažena
Krivična odločitev vodstva festivala govori predvsem o njih samih, nikakor pa ne o filmih, ki tekmujejo ali njihovih ustvarjalcih. Zato si le poglejte kakšnega, z Vesno ali brez nje. Tudi ministrica upam, da bo kakšnega pogledala, četudi ne na samem festivalu.
Mnoge je zmotila njena neudeležba na festivalu. Pa vendar, mislim, da je prav, da je opozorila na dvojna merila. Udeležba ministra za kulturo »povzdigne« prireditev. Ena odločitev vodstva je to priložnost zapravila. Še bolj ključno kot znak protesta pa bo, če bo ministrstvo pod njenim vodstvom tudi omogočilo, da ustvarjalci, kot je Sipoš, lažje zadihajo.
Dejanski glas je vstopnica za kino
Čeprav zaradi majhnega trga morda tega pogosto ne opazimo, pa je tudi film trg, kot vsak drug. In vsak od nas je »volivec« ki voli s svojo denarnico in udeležbo. Z vsako karto za kino, plačilom na pretočeni platformi ali donacijo, glasujemo, da želimo razvoj slovenskega filma. Da želimo kakovostne filme, da si želimo, da ustvarjalci naslovijo tudi zapostavljene tematike. No, ali pa glasujemo proti in ostanemo doma in nam za slovenski film ni mar. Če bo dovolj takih, lahko ostanemo tudi brez slovenskega filma.
Vsak od nas ima precej več vpliva, kot bi si morda mislil. Ni vse le na ministrici in »vratarjih« filmskih festivalov. Pri Naši krvi smo že 33.000-krat glasovali ZA. Je to dovolj?
Komentirajo lahko naročniki