Eksodus 1945: zakaj film razburja Marcela Štefančiča in druge leve kritike

Film Eksodus 1945: Naša kri, posnet po resnični zgodbi ljudi, ujetih v vihre vojne, je v dveh tednih presegel 20.000 gledalcev in se približal prvi zlati roli. Verjetno bo prvi roli, ki se podeljuje pri 25.000 ogledih, sledila tudi druga. In morda tretja …

Dobrega obiska ni mogoče pripisati samo temu, da je obravnavana tematika določenemu delu populacije blizu, ampak tudi dejstvu, da za filmom stoji Studio Siposh, ki že dalj časa opozarja nase. Njihovi kratki filmi, posvečeni katoliškim vsebinam in razkrivanju zamolčanih vidikov polpretekle zgodovine, so tehnično na visokem nivoju. Proces ustvarjanja filma je navsezadnje obrt, film pa izdelek. Dober namen in lepo sporočilo sama po sebi ne zadostujeta.

Utišano in zamolčano

Film v veliki meri izpolni pričakovanja. Produkcijsko deluje razkošno, čeprav je bil posnet s skromnim proračunom (in brez državne podpore). Po obrtni plati sicer ostaja prostor za izboljšave, zlasti igra in dialogi so na trenutke okorni.

Toda to ni filmska recenzija, ampak razmislek o idejno-ideološkem pozicioniranju znotraj pregovorne, a žal tudi dejanske slovenske razdvojenosti.

Scenarist in režiser Vid Planinc je z ekipo zgodbo premišljeno zastavil. Film se izogne črno-belemu razmejevanju, na primer glorifikaciji ali demonizaciji »prave« in »napačne« strani, hkrati pa fokus preusmeri na usode posameznikov, ujetih v kolesje vojne. V ospredju sta zdravnika Valentin Meršol (Jernej Kuntner) in Janez Janež (Matevž Müller), ki v uvodni sekvenci na skrivaj, brez vednosti Nemcev, oskrbita zavezniškega pilota. Pozneje se z drugimi civilisti (med njimi je tudi Meršolova družina), domobranskimi ranjenci in nekaj Nemci vkrcajo na sanitetni vlak. Pobegniti želijo na Koroško, k Angležem, kjer naj bi bili na varnem.

V luči narodove razdvojenosti in spravnih prizadevanj je film nedvomno dobronameren, nekonflikten, celo previden. Ne želi poglabljati ideoloških vkopov. Kot je dejal David Sipoš, je njegov namen dati glas tistemu, kar je bilo predolgo utišano in zamolčano. To mu tudi uspe. Med ogledom človek celo pomisli, da film ne bi smel pretirano ujeziti niti tistih, ki so pri razumevanju (oziroma nerazumevanju) polpretekle zgodovine ostali pri osnovnošolskih učbenikih iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. 

Zaobračanje zgodovine?

Da je film vendarle ujezil del ideološko pravoverne publike – in to močno –, kaže tekst Marcela Štefančiča v Mladini. Po njegovih besedah skuša Eksodus »domobranstvo relativizirati in rehabilitirati na način, kot so skušali revizionistični zgodovinarji v nekdanjih fašističnih deželah – v Italiji, Nemčiji in Španiji – relativizirati in rehabilitirati nekdanje fašistične režime«. 

Štefančičev tekst pa ni samo jezav, ampak tudi poln gneva. Na primer: »Nikoli in nikjer ne izvemo, zakaaaaaj so bili partizani tako jezni na domobrance! Kaaaaaj so jim storili domobranci? Kaaaaaj se je tu dogajalo med drugo svetovno vojno?« 

Marcelu se torej zdi, da dogajanju manjka »pravilna« kontekstualizacija. Ob tem je očitno, da bi bila zanj edina »pravilna« kontekstualizacija takšna, ki bi bila v skladu s tem, kar so ga v svinčenih sedemdesetih naučili v osnovni šoli: partizani so heroji, domobranci pa izdajalci. Kasneje, ko pred širšo javnostjo ni bilo več mogoče prikrivati zločinov komunističnih revolucionarjev, je bilo temu treba dodati še naslednje: po vojni, ko so bile glave še vroče, so bili partizani na izdajalce pač jezni. Toliko o relativizaciji. 

V delu javnosti je še danes vsako odstopanje od zgornjega narativa, vzpostavljenega in vzdrževanega v nedemokratičnem režimu, označeno za nesprejemljiv zgodovinski revizionizem. Še več: vsakemu odstopanju je pripisano zaobračanje za 180 stopinj. Za sivino ni prostora. Svet je binaren: bel in črn. V tem smislu je Štefančičev odziv na Eksodus simptomatičen.

Revizionistična so bila denimo, kot smo lahko poslušali v zadnjem desetletju, spravna prizadevanja bivšega predsednika Boruta Pahorja, vključno s Spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu. Revizionistična je resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki obsoja vse tri totalitarizme. Revizionistično je izpostaviti individualno usodo nekoga, ki se je znašel na »napačni« strani – kajti vse, kar tega človeka določa, je pripadnost »izdajalski« vojaški formaciji; ta podatek zadostuje.

Ideološko zgodovinopisje

Pri vprašanju revizije je sicer treba ločiti dvoje: revizijo zgodovine, kot se je zgodila, in revizijo zgodovine, kot je zapisana. Tisti, ki operirajo z besedo revizionizem, mislijo seveda na prvo – na drugo pa raje ne.

Za razjasnitev (in pomoč pri odgovoru na Marcelovo vprašanje »Kaaaaaj se je tu dogajalo med drugo svetovno vojno?«) si pomagajmo z Izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) o slovenski spravi iz leta 2021. V njej med drugim piše:

»Več desetletij je spomin na drugo svetovno vojno določala črno-bela pripoved o osvobodilnem boju na eni in izdajalcih na drugi strani, v kateri ni bilo prostora za zločine, povzročene v imenu osvobodilnega boja, niti za njegovo zlorabo s strani komunističnega vodstva za zagotovitev in nato utrditev lastne oblasti. Z demokratizacijo slovenske družbe je postala revizija takšne enostranske pripovedi, ki je bila utemeljena ideološko, in ne zgodovinopisno, nujna. Z vso jasnostjo se je pokazalo, da je bila druga svetovna vojna v Sloveniji zelo kompleksno dogajanje, z značilnostmi, ki jih pri drugih narodih v takšni obliki ali vsaj v takšnem obsegu ni srečati. V njej so se na naših tleh prepletali okupacija, osvobodilni boj, revolucija, protirevolucija, kolaboracija in državljanska vojna.«

Gre tudi pri izjavi SAZU za nesprejemljiv revizionizem, za relativizacijo in rehabilitacijo domobranstva? Bi bila v zgodovinskih filmih kontekstualizacija, ki bi bila skladna z izjavo, sprejemljiva? Ali Eksodus 1945: Naša kri od okvirov izjave SAZU odstopa?

O tem naj presodi gledalec sam. Jasno pa je, da je Marcel Štefančič – in prevelik del slovenske levice – od nje oddaljen svetlobna leta.