V letošnjem poletju vročina, požari, vojne in migracije niso bili edini razlogi za razgreto poletje. Strasti je dodobra dvignil novi film nemškega režiserja Uweja Bolla z naslovom Citizen Vigilante (grobo prevedeno Državljan maščevalec).
Film bi moral biti še eden od poceni akcijskih trilerjev, ki nekaj tednov živijo na platformah za izposojo in nato izginejo. Namesto tega je postal eden najbolj razvpitih filmov po začetku zatona t. i. »woka« v Hollywoodu. Pristojni nemški organ mu je sprva zavrnil starostno klasifikacijo, Elon Musk pa ga je brezplačno objavil na X-u, del izrazito protimigrantske desnice pa ga razglasil za pogumni odgovor »woke Hollywoodu«.
Toda za vsem hrupom ostaja preprosto dejstvo. Film je kritiški polom. Ob pisanju članka ima na spletni strani Rotten Tomatoes le 10 odstotkov pozitivnih ocen kritikov, obenem pa kar 91-odstotno podporo občinstva. Ta skoraj neverjetna razlika manj pove o kakovosti filma kot o kulturni vojni, v kateri je ogled postal politična izjava.
Armie Hammer igra Michaela Sandersa, premožnega ameriškega poslovneža in nekdanjega vojaka, ki v neimenovani evropski državi izgubi zaupanje v policijo, sodstvo in politiko. Po primerih nasilja, posilstev in milih kazni začne sam loviti kriminalce ter ljudi, ki jih dojema kot njihove institucionalne zaščitnike. Svoje akcije snema in objavlja prek spleta.
Ideja ni nesmiselna. Razprava o migrantskem kriminalu, počasnem sodstvu in občutku, da država včasih bolj skrbi za postopke kot za žrtve, je legitimna. Prav zato je toliko bolj frustrirajoče, da Boll iz teme, ki bi zahtevala natančnost, naredi skoraj karikaturo. Namesto resne drame o razpadu zaupanja v institucije dobimo film, ki maščevanje prepogosto predstavlja kot učinkovitejšo, čistejšo in celo moralno privlačnejšo obliko pravice.
Ko legitimna jeza postane fantazija o maščevanju
Najprej je tu pripoved. Citizen Vigilante je razdrobljen in pogosto deluje, kot da so prizore najprej posneli, nato pa ugotavljali, kako jih povezati. To potrjuje celo glavni igralec, ki je glede najbolj kontroverznih delov dejal, da ni vedel, kako bodo na koncu sestavljeni. Sanders nima jasnega razvoja: gledalec ne spremlja človeka, ki postopoma prestopi mejo, ampak že oblikovanega hladnega spletnega preroka. Film zato nima prave napetosti, temveč je predvsem niz pridig in nasilnih epizod.
Tudi »Evropa« je le generična kulisa brez jasne identitete ali političnega konteksta. Institucije so prikazane kot neučinkovite ali pokvarjene, zato Boll ne kritizira konkretnega sistema, ampak priročno slamnato Evropo, kjer imajo njegovi argumenti vedno prav.
Ko branilec reda slednjemu postane največja grožnja
Največji problem je moralno sporočilo. Sanders ne preganja le nasilnih kriminalcev, temveč za sovražnike razglasi tudi policiste, sodnike in druge, ki se mu postavijo na pot. Vrhunec je kontroverzni pokol družine sirskega posiljevalca, ki mu sledi video manifest proti »islamistom in woke levici«. Film ga sicer skuša prikazati kot fanatika, a mu hkrati daje najudarnejše govore in množico občudovalcev, zato opozorilno sporočilo ostaja na zelo trhlih temeljih.
Film, ki ga ne rešijo niti konservativni kritiki
Konservativna kritika tu ni nič manj ostra od leve. Giancarlo Sopo je v konservativnem National Reviewu zapisal, da film želi biti konservativen in nevaren, a je preveč neumen, da bi bil eno ali drugo. Njegov bistveni očitek je jasen: samooklicani branilec reda postane največji povzročitelj nereda in bi ubil tudi človeka, ki zgolj spoštuje zakon. Tudi drugi desni kritiki opozarjajo, da film legitimno jezo nad kriminalom spreminja v fantazijo brez meja. Patrick Bet-David je sicer dejal da je film posledica tega, da so evropske vlade pri zagotavljanju varnosti pogrnile na celi črti, a ga je označil za nekaj »najbolj temačnega« in kontroverznega, kar lahko po vzoru Death Wish iz leta 1974 vodi v nevarno maščevalno, celo mafijsko logiko in navdihuje posnemovalce, kar kaže da tudi konservativni komentatorji tega niso kupili kot suho zlato, samo zato ker ni “main stream”.
Watched Citizen Vigilante last night.
There’s a reason it’s the #1 movie on Apple.
It taps into the rage millions of people feel when their own government won’t protect them or their kids.
No wonder Germany and several other countries banned it.
A must watch. pic.twitter.com/PZxxz9MvAz
— Patrick Bet-David (@patrickbetdavid) June 29, 2026
Prah dviguje tudi dejstvo, da Sanders za razliko od junakov filmov Death Wish ali Taken ni ranjeni oče ali sin z osebnim razlogom za maščevanje. Obiskuje prostitutke, povzroči smrtonosno prometno nesrečo, napade najstnike s paralizatorjem, ugrabi sodnika ter v zaključku pobije ali poškoduje na desetine policistov. Celo otrokom napačnost vožnje brez vozovnice razlaga z izrazito kapitalističnim argumentom,ki ga 12 letnik seveda ne razume in vse skupaj zato meji na parodijo.
Film dodatno obremenjuje preteklost ustvarjalcev. Hammer se vrača po obtožbah več žensk o spolnem in fizičnem nasilju, ki jih je zanikal; tožilstvo leta 2023 zaradi nezadostnih dokazov ni vložilo obtožnice. Boll pa že dve desetletji slovi po katastrofalno ocenjenih filmih in celo boksarskih obračunih s kritiki.
Absurd dopolnjuje dejstvo, da je leto prej posnel do migrantov precej naklonjeni Run ter pri Piercu Morganu priznal, da ga je pri novem filmu najprej vodil profit, šele nato odpor do »woka« in migrantske politike. Hammer pa je kljub distanciranju dodal, da ob dobrem honorarju nadaljevanju ne bi nasprotoval.
Nemška “prepoved”, Musk in učinek Streisandove
Največje darilo filmu je dala Nemčija, kar je Boll spretno izkoristil z nekoliko zavajajočo zgodbo o »prepovedi«. FSK mu splošne prepovedi ni izrekel: za kino je dobil oznako 18+, za domačo distribucijo pa klasifikacije ni prejel zaradi nazornega nasilja in poveličevanja samosodstva. Splet je zapleteni postopek hitro skrčil v slogan »film, ki ga je Nemčija prepovedala«.
Elon Musk je nato film za nekaj dni brezplačno objavil na X-u in mu zagotovil ogromno promocijo. Ogled je tako postal skoraj dejanje upora. Zato Citizen Vigilante morda niti ne bo poslovni polom. Zanimivejše vprašanje pa je, zakaj je tako slab film postal simbol legitimnega nezadovoljstva in zakaj ga del konservativnega prostora brani predvsem zato, ker ga napadajo nasprotniki.
— Elon Musk (@elonmusk) June 25, 2026
This is what people want to see https://t.co/vfwhZfYt0j
— Elon Musk (@elonmusk) June 28, 2026
Ni se nam treba slepiti: Hollywood je v zadnjih petindvajsetih letih pogosto podlegel ideološkemu šabloniziranju. Zgodovinske like se preoblikuje brez občutka za izvorno okolje, manjšine so prepogosto avtomatične žrtve,
Naročniška vsebina
Komentirajo lahko naročniki