Je sistem izkoristil in uničil najmlajšega temnopoltega profesorja v zgodovini Cambridgea? Zgodba o vzponu, plagiatorstvu in tragičnem koncu

Jason Arday je bil za ene izjemna zgodba o družbeni mobilnosti, za druge pa postal dokaz, da lahko politika raznolikosti (DEI) pride v konflikt z meritokracijo. Ko so se pojavili očitki o plagiatorstvu in neskladjih v njegovem življenjepisu, je postal središče britanske kulturne vojne.

Njegova smrt je zdaj odprla še neprijetnejše vprašanje: kaj se zgodi, ko človek postane simbol spora, ki je precej večji od njega samega?

Ko je bil Jason Arday leta 2023 pri 37 letih imenovan za profesorja na Univerzi v Cambridgeu, je postal najmlajši temnopolti profesor v zgodovini univerze. Cambridge je ob imenovanju poudarjal njegovo izjemno življenjsko pot. Po takrat predstavljenih podatkih zaradi razvojnih težav in avtizma ni govoril do 11. leta, brati in pisati pa naj bi se naučil šele pri 18 letih. Pred prihodom na Cambridge je bil že profesor na univerzah v Glasgowu in Durhamu.

Pomemben del njegove zgodbe je bila tudi raznolikost. Arday se je ukvarjal z vprašanji rasizma in vključevanja v visoko šolstvo, Cambridge pa ga je predstavil kot zgled družbene mobilnosti.

Prav zato je njegov poznejši padec postal tako odmeven.

Očitki niso nastali čez noč

Prva resna preiskava njegovega akademskega dela je nastala že septembra 2025, ko je Times Higher Education pripravljal članek o domnevnem prekrivanju odlomkov v njegovi disertaciji. Objavo je nato za skoraj deset mesecev ustavilo pismo odvetniške pisarne Carter-Ruck, ene najmočnejših britanskih pisarn za primere obrekovanja, ki jo je najel Arday sam. Zgodba je nato znova prišla na dan poleti 2026.

Arday je plagiatorstvo dosledno zanikal. Liverpool John Moores University, ki mu je leta 2015 podelila doktorat, je očitke sicer preiskala, a plagiatorstva ni potrdila – ugotovljene težave je označila za “pošteno in razumno napako”. Cambridge je kljub temu, potem ko so se pojavile nove informacije, sprožil ločeno preiskavo njegovih kvalifikacij in gostujočih položajev, ki ob njegovi smrti še ni bila zaključena.

Zato je težko sprejeti katerokoli od dveh preprostih razlag. Ni mogoče reči, da je bil Arday dokončno spoznan za plagiatorja, saj nobena od preiskav tega ni potrdila. Prav tako pa ni mogoče vseh očitkov odpraviti kot izmišljeno medijsko kampanjo – dokumentirani primeri prekrivajočih se odlomkov so obstajali, in prav zato jih je Cambridge sploh začel preverjati.

Ko posameznik postane simbol

Toda ko se je zgodba razvijala, Arday ni bil več samo profesor, katerega delo je bilo pod drobnogledom. Postal je simbol.

Za kritike politike DEI je njegov primer postal dokaz, da lahko želja po večji raznolikosti vpliva na akademske standarde. Ameriški jezikoslovec John McWhorter je šel še dlje: po njegovem je Cambridge Ardaya povzdignil ne glede na kakovost njegovega dela, akademski svet pa naj bi bil pripravljen sprejeti povprečnost pri temnopoltih znanstvenikih, če ta ustreza njihovi lastni predstavi o napredku.

Charles Moore pa je v Telegraphu zavrnil preprosto razlago o medijskem pregonu. Po njegovem je bila naloga novinarjev ugotoviti, kaj je res, večji problem pa je predstavljal Cambridge, ki vprašanj o Ardayu ni dovolj zgodaj in temeljito razrešil. Če bi jih, bi mu bilo poznejše javno ponižanje morda prihranjeno.

Vprašanje, ki presega aktualni primer

Guardian, ki je objavil eno od najobsežnejših preiskav Ardayevega dela, je po njegovi smrti v uredniškem komentarju branil lastno poročanje: zapisal je, da je bilo prav objaviti preiskavo in da so novinarji, ki so opravili svoje delo, zdaj tarča vala zlorab.

Po Ardayevi smrti je bilo objavljenih na stotine člankov. Njegova družina je govorila o dolgotrajni kampanji dezinformacij in nadlegovanja, njegovi podporniki pa so zahtevali preiskavo vloge medijev. Iz tega pa še ne moremo sklepati, da je medijsko poročanje povzročilo njegovo smrt. Policija njegovo smrt obravnava kot nepričakovano, ne pa kot sumljivo.

Guardian in McWhorter ponujata skoraj nasprotujoča si branja iste zgodbe, a oba izhajata iz istega vprašanja: kje se konča preverjanje javne osebe in kje se začne razstavljanje človeka, ki je za njo stal.

Uradna preiskava njegove smrti še ni zaključena, zato dokončnega odgovora trenutno ni. Ostaja pa vprašanje, ki presega njegov primer: ali lahko institucija hkrati nekoga postavi za simbol napredka in mu pozneje sodi izključno kot posamezniku, ne da bi ena od teh dveh vlog na koncu izbrisala drugo?