Washington po skoraj šestih mesecih vojne išče nov način pritiska na Teheran. Namesto novih vojaških napadov želi gospodarsko izolirati Iran – skupaj z državami, bankami in podjetji, ki mu omogočajo trgovanje.
Največja težava je, da je med ZDA in Iranom Kitajska, in kaj lahko se zgodi, da bomo v Evropi tankali še dražje.
Ameriški predsednik Donald Trump je v sredo napovedal »najbolj uničujočo gospodarsko operacijo«, kar jih je bilo kdaj izvedenih proti neki državi. ZDA želijo kaznovati tudi države, podjetja in finančne ustanove, ki Iranu omogočajo trgovanje, prenos denarja ali izvoz nafte. Ameriški finančni minister Scott Bessent je dan pozneje povedal, da bo Washington uvedel najstrožje sankcije doslej in k sodelovanju pozval tudi Kitajsko.
Za Trumpa je to pomemben premik. Po skoraj šestih mesecih vojne vojaški pritisk ni prinesel želenega rezultata: Iran se ni vrnil za pogajalsko mizo pod ameriškimi pogoji, Washington pa se sooča tudi z omejitvami pri nadaljevanju vojaške kampanje. ZDA zato iščejo način, kako Teheran dodatno stisniti, ne da bi morali znova močno povečati obseg napadov.
Iran je na sankcije že navajen
Iran je pod ameriškimi sankcijami že desetletja, zato nove omejitve same po sebi niso nič revolucionarnega. Teheran se je naučil iskati obvozne poti: uporablja mrežo posrednikov, navideznih podjetij, menjalnic in tako imenovano senčno floto tankerjev, s katerimi skuša svojo nafto spraviti na svetovni trg.
Prav zato Trump zdaj ne cilja več samo na Iran. Njegova grožnja je namenjena predvsem tistim, ki Iranu omogočajo, da kljub sankcijam še naprej posluje. Na seznamu so trgovci z nafto, banke, menjalnice, ladjarji, registri ladij in podjetja, ki skrivajo dejanske lastnike ali namen transakcij.
Gre za logiko sekundarnih sankcij: podjetje mora izbirati med poslovanjem z Iranom in dostopom do ameriškega finančnega sistema.
To lahko deluje zelo učinkovito. Toda samo, če so države in podjetja pripravljeni sodelovati.
ZAE so za Iran velik udarec
Prvi pomemben primer so Združeni arabski emirati. Abu Dhabi je ta teden ustavil trgovinske in finančne povezave z Iranom, potem ko je dejal, da je Iran proti njemu izstrelil dve balistični raketi. Teheran odgovornost zanika. Neposredni razlog za odločitev so torej varnostni dogodki, ne ameriške sankcije, vendar je posledica za Washington precej ugodna.
Emirati so bili pred vojno eden najpomembnejših iranskih trgovinskih partnerjev. Po podatkih Svetovne trgovinske organizacije, ki jih navaja Washington Post, je iz ZAE prihajalo več kot 30 odstotkov iranskega uvoza oziroma približno 21 milijard dolarjev blaga. Dubai je bil hkrati pomembno središče za ponovni izvoz blaga v Iran in za finančne transakcije, s katerimi je država obšla del zahodnih omejitev.
Za Teheran je torej problem večji od vrednosti samega trgovanja. Zapira se ena od poti, po katerih je Iran dostopal do svetovnega gospodarstva.
Toda Iran ima še vedno Kitajsko
Tu se začne precej težji del Trumpove strategije. Kitajska je največji kupec iranske nafte in je leta 2025 po podatkih Reutersa uvažala približno 1,38 milijona sodov iranske nafte na dan. Po podatkih Kplerja, ki jih je Reuters uporabljal pri analizi iranske trgovine, več kot 80 odstotkov iranske nafte, izvožene po morju, konča na Kitajskem.
Pomembno vlogo imajo pri tem manjše neodvisne kitajske rafinerije, ki jih v Sloveniji pogosto imenujemo »čajniki«. Prav te rafinerije so zaradi nižjih cen pripravljene kupovati tudi nafto iz držav pod ameriškimi sankcijami.
Washington lahko na te kupce pritisne. Toda Kitajska ni Združeni arabski emirati. Če bi ZDA začele množično sankcionirati kitajske rafinerije, banke ali podjetja, ki sodelujejo pri uvozu iranske nafte, bi gospodarski pritisk na Iran lahko postal precej močnejši, hkrati pa bi Washington odprl novo fronto v odnosih s Pekingom.
The military campaign launched by the United States against Iran is part of a broader effort to contain China. However, so far, the results appear less favorable for the U.S. and more advantageous for China.
The U.S. sought to cut China off from cheap energy – but failed.… https://t.co/8utMNUoygl pic.twitter.com/2dSh9lvFUQ
— Anton Gerashchenko (@Gerashchenko_en) April 21, 2026
In prav tu je zanimiva ugotovitev analitikov.
Alicia García-Herrero iz evropskega think tanka Bruegel v analizi posledic vojne za Kitajsko ugotavlja, da ima Peking zaradi velikih zalog nafte, razpršenih dobavnih virov in dolgoročnih priprav na energetske šoke precej več manevrskega prostora, kot bi lahko sklepali iz njegove odvisnosti od uvoza.
Tudi analitik John Kemp v Financial Times ugotavlja, da Kitajska že dve desetletji gradi energetsko strategijo prav z mislijo na možnost blokade svojih pomorskih dobav. Povečala je domačo proizvodnjo, diverzificirala uvoz, razvila kopenske povezave z Rusijo in Srednjo Azijo ter ustvarila ogromne zaloge surove nafte.
Zato Kitajska iransko nafto potrebuje, vendar ni od nje tako odvisna, da bi zaradi ameriškega pritiska nujno sprejela vse zahteve Washingtona.
Evropa nima enakega manevrskega prostora
Za Evropo je zgodba drugačna. EU ni neposredno tako odvisna od iranske nafte kot Kitajska, vendar se na svetovnem trgu ne more izogniti posledicam motenj v ponudbi.
Brueglova analiza evropskega energetskega šoka opozarja, da je Evropa pri plinu zaradi razpršenosti dobavnih virov razmeroma bolje zaščitena, večje tveganje pa predstavlja nafta. Če bi se njena cena trajno dvignila s 60 na 100 dolarjev za sod, bi se evropski račun za uvoz nafte v letu 2026 povečal za približno 100 milijard evrov.
Brent je bil v četrtek že blizu 94 dolarjev za sod, trg pa v cene vključuje tveganje nadaljnjih motenj zaradi vojne in omejenega prometa skozi Hormuško ožino.
To pomeni dražji transport, proizvodnjo in energijo ter višjo inflacijo.
In tu je še Rusija
Vojna ima še en paradoksalen učinek. Višje cene energije lahko kratkoročno koristijo Rusiji.
Analiza Chatham Housa je aprila ugotovila, da sta energetska kriza po zaprtju oziroma omejitvi prometa skozi Hormuz in začasno ameriško rahljanje sankcij proti ruski nafti povečala ruske izvozne in proračunske prihodke. To se je zgodilo ravno v času, ko so zahodne sankcije proti Moskvi začele močneje učinkovati.
Trump tako poskuša z gospodarskim pritiskom oslabiti Iran, vendar lahko del posledic izboljša položaj Rusije in hkrati podraži energijo za ameriške in evropske potrošnike.
Pravi test bo v Pekingu
Trumpova strategija ima zato precej jasno logiko, vendar tudi očitno mejo. Iran lahko gospodarsko oslabi, toda precej težje ga je prisiliti k političnemu popuščanju. Še težje je to storiti, če ima država še vedno velikega kupca, ki je pripravljen tvegati ameriške sankcije.
Zato bo naslednja faza pomembnejša od samega seznama novih sankcij. Washington bo moral pokazati, ali lahko prepriča Kitajsko, da je poslovanje z Iranom postalo predrago in prenevarno.
Pri tem bo pomembno tudi septembrsko srečanje Trumpa in Xi Jinpinga. Trump je že napovedal, da naj bi kitajski predsednik 24. septembra obiskal Belo hišo; Iran bo ob sedanjem razvoju dogodkov skoraj zagotovo ena od tem pogovorov.
Komentirajo lahko naročniki