To danes producirajo evropske univerze: od bureka in kokaina do queer algoritmov

Univerza v Cambridgu se je zaradi objave enega od uporabnikov družbene platforme X na temo publikacij univerze ponovno znašel pod valom kritik zaradi spodbujanja t. i akademske inflacije, predvsem s področja humanistike in družboslovja, ki se mu pogosto pridružuje še vsem dobro poznani woke .

Med naštetimi publikacijami je med drugim več doktorskih raziskav, ki na prvi pogled zvenijo kot satira, od »queer kulturnega spomina« in »neospoljenih bitij« do »kodov življenja in smrti« trans oseb v algoritmih. Libertarec oziroma Tomaž Štih je ob objavi pripomnil: »In gre 817 let tradicije v tri p. m.«

🚨NEWS: Cambridge University has been mocked online for some of the ridiculous PhD courses currently being studied

They include:
– Traditional Cultural Norms, Technology and Gender Relations in Ghana
– The Political Economy of Female Circumcision
– Unsexed beings: constructing… pic.twitter.com/oXJZHgXu5b

— Basil the Great (@BasilTheGreat) August 7, 2026

In gre 817 let tradicije v tri p.m. https://t.co/ONXNCmD5k3

— Libertarec (@Libertarec) August 7, 2026

Nekateri so se spraševali, če gre morda za neposrečen zapis ali enostavno potegavščino tiskarskega škrata ali pa kar UI. Toda naslovi niso izmišljeni. Na uradni strani Cambridgea so med drugim navedeni projekti o tradicionalnih normah, tehnologiji in odnosih med spoloma v Gani, politični ekonomiji ženskega obrezovanja, pravni mobilizaciji temnopoltih lezbijk, biseksualk in queer žensk v Keniji in Južni Afriki, queer kulturnem spominu ter o trans življenjih v »algoritmičnih sestavih«.

Ko naslov zveni kot parodija

Nekatere teme imajo očitno resno jedro. Raziskovanje ženskega obrezovanja ali spletnega sovraštva skrajne desnice samo po sebi težko razglasimo za nesmiselno. Vprašanje, ki ga odpirajo kritiki, je drugje: koliko je v sodobnem družboslovju raziskovalnega problema in koliko vnaprej izbranega ideološkega jezika, skozi katerega se nato razlaga svet?

Prav zato pozornost zbujajo formulacije o »dekolonialnih« pristopih, »necropolitiki« algoritmov, queer teoriji, intersekcionalnosti in »womxn«. Cambridge pri eni od raziskav denimo pojasnjuje, da naj bi algoritmi določena trans življenja naredili »neberljiva« oziroma »neživljiva«. Druga doktorska tema se ukvarja z besedo »unsex« kot obliko spolno zaznamovane verbalne zlorabe v britanski družbi 19. stoletja.

So, I check the first one as a random sample. The candidate in question has a double major BA, an MA and 2 PGCerts. They are studying how women in the Ewe and Akan women in Ghana are using digital spaces to change traditional gender norms in their communities. Sounds fascinating. https://t.co/7R4WGAlFXU

— Alonso Gurmendi (@Alonso_GD) August 8, 2026

Cambridge pri tem ni osamljen otok. V recenzirani reviji Progress in Human Geography je bil že leta 2016 objavljen članek, ki je predlagal okvir »feministične glaciologije«, ne zato, ker bi bili ledeniki moški ali ženske, temveč za analizo tega, kdo proizvaja znanje o njih in kako podnebne spremembe različno vplivajo na skupnosti.

Akademska založba Duke je izdala tudi knjigo The Queer Art of Failure, v kateri je poglavje z naslovom Dude, Where’s My Phallus? (stati, kje je moj tič?), med preverjenimi akademskimi deli pa najdemo še skoraj 300-stransko Queering Bathrooms o javnih straniščih, spolu in seksualnosti.

Takšni naslovi so idealni za spletni posmeh, vendar obenem pokažejo, kako daleč se je razširil jezik identitetnih študij, vendar v veliki meri ne v pozitivno smer.

Slovenija ima svoje klasike: burek, kokain in vegani

Tudi doma nam ni treba daleč. Že desetletje in pol nazaj, leta 2010, je na FDV nastala diploma Pomeni bureka v Sloveniji, v kateri se med ključnimi pojmi pojavlja celo »meta-burek«. Mentor Peter Stanković je tedaj branil takšne teme z argumentom, da je problematiziranje samoumevnih kulturnih konvencij legitimna naloga kulturologije.

Istega leta je Tina Gaber (sedanja soproga bivšega premiera Goloba) diplomirala z Belo estrado, nalogo o drogah med slovenskimi estradniki. Splet je pozneje obkrožil stavek, da gram kokaina v Ljubljani stane okoli 70 evrov in da si ga »žal ne morejo privoščiti vsi«. Gabrova je leta 2017 magistrirala še iz Diskriminacije veganov v različnih socialnih okoljih, kjer obravnava specizem po analogiji z rasizmom in seksizmom ter govori o »človeških« in »nečloveških« živalih. Da bo stvar še bolj absurdna in kontroverzna, je bil njen mentor pri diplomskem delu nihče drug kot dr. Samo Uhan, današnji dekan FDV, ki se je po volitvah proslavil z izjavo, da so mladi ki volijo desnico ” manj izobraženi”.

Med preverjenimi slovenskimi zaključnimi deli najdemo še Vegetarijanski ekofeminizem, magistrsko nalogo o možnostih feminizma na primeru Beyoncé, delo Discipliniranje teles v medijih: ideal Kim Kardashian in diplomo o pristnosti vplivnežev na TikToku, ki so vse dostopne na repozitoriju Univerze v Ljubljani. Pri zadnji je ironija, da ima kljub lahkotnemu naslovu precej jasno marketinško uporabnost.

“Žal si kokaina v LJ za 70 evrov ne morejo privoščiti vsi estradniki.” Tina Gaber, Fakulteta za družbene vede, leto 2010. #prvavplivnica pic.twitter.com/cQbE8fmOq0

— Monika Kirbiš Rojs (@MonikaKirbiRojs) July 28, 2023

Težava ni burek, ampak standard

Tu pridemo do bistva. Nenavadna tema sama po sebi še ni slaba znanost. Zgodovinar lahko napiše izvrstno študijo o gumbu, sociolog pa slabo o parlamentu. Tudi zaposljivosti ni mogoče pošteno sklepati iz naslova diplome. Pri nekaterih izrazito ozkih identitetnih in popkulturnih raziskavah pa je neposredna uporabnost zunaj univerz, medijev, kulture ali nevladnega sektorja precej manj očitna.

Večji alarm je vprašanje akademskih standardov, ki so pogosto dojeti kot nekaj običajnega. V razvpitih »grievance studies« so Peter Boghossian, James Lindsay in Helen Pluckrose med letoma 2017 in 2018 v akademske revije pošiljali namerno absurdne članke, pri čemer jih je bilo sprejetih kar sedem. Eden je »preučeval« kulturo posilstva med psi v parkih, drugi pa debelost predstavljal kot obliko bodybuildinga.

Kritiki eksperimenta so upravičeno opozarjali, da iz tega ni mogoče obsoditi celotnega družboslovja, je pa pokazala kako absurdno se je spremenila akademska skupnost in standardi, da takšne absurdne teme jemlje resno.

In ravno to je širše vprašanje, ki ga odpira tudi Cambridgeov seznam. Ali univerze še nagrajujejo predvsem izvirno, preverljivo in jasno raziskovanje, ali pa je na nekaterih področjih dovolj, da je tema dovolj ozka, jezik dovolj zapleten in ideološki okvir dovolj moden?