Osem glavnih političnih list je za volilno kampanjo za marčevske volitve v državni zbor skupaj porabilo več kot 3,4 milijona evrov. Nekatere so največ denarja namenile plakatom, druge medijem ali tiskanemu gradivu.
Ko porabo primerjamo s številom prejetih glasov, pa se vrstni red precej spremeni.
Volilna kampanja pred marčnimi državnozborskimi volitvami je bila za največje stranke vredna več sto tisoč evrov. Največ sta porabili Gibanje Svoboda in SDS, ki sta bili s porabo skoraj neverjetno blizu: Svoboda je prijavila 667.942,70 evra, SDS pa 665.178,01 evra.
Tudi razlog za podobno visoko porabo ni povsem naključen. Pri polnih listah je zakon določal najvišji dovoljeni znesek porabe glede na število volilnih upravičencev. Zgornja meja je znašala 679.340,80 evra, kar pomeni, da sta Svoboda in SDS porabili več kot 97 odstotkov dovoljenega zneska.
Za njima so se zvrstile lista NSi–SLS–FOKUS s 607.595,69 evra, Demokrati Anžeta Logarja s 589.649,38 evra in SD s 475.787,45 evra. Levica in Vesna sta porabili 198.634,85 evra, Prerod 149.546,88 evra, najmanj med analiziranimi pa Resni.ca – 113.377,08 evra.
Skupaj je osem list za kampanjo porabilo približno 3,47 milijona evrov.
Plakati, mediji ali letaki?
Obstajajo pa precejšnje razlike v tem, kako so stranke kampanjo sploh izvajale.
SDS je bila daleč najbolj izrazito usmerjena v plakate. Zanje je namenila 396.732 evrov oziroma približno 60 odstotkov celotne kampanje. Za medijsko oglaševanje je porabila še 171.741 evrov, za organizacijo shodov pa skoraj 95.000 evrov. Za tiskano oziroma drugo predvolilno gradivo je namenila le 745 evrov.
Gibanje Svoboda je denar razporedilo precej bolj enakomerno. Za plakate je šlo 198.014 evrov, za medije 193.067 evrov, za predvolilno gradivo 148.009 evrov, skoraj 89.201 evrov pa za strategijo oziroma svetovanje.
Pri NSi–SLS–FOKUS sta bila največja stroška medijsko oglaševanje in plakati, za katera je stranka namenila približno 208.000 oziroma 202.000 evrov.
Še drugačna je bila kampanja Demokratov. Ti so največji posamezni delež namenili tiskanemu in drugemu predvolilnemu gradivu – kar 257.739 evrov. Za plakate je šlo 217.730 evrov, medtem ko so za medijsko oglaševanje porabili 52.615 evrov.
Pri manjših listah je bila slika podobna, vendar z bistveno manjšimi zneski. Resni.ca je denimo za plakate namenila 84.488 evrov oziroma približno tri četrtine celotne porabe. Za medijsko oglaševanje je šlo le 4.567 evrov.
Tako dobimo precej različne kampanjske modele: od izrazito plakatne kampanje SDS in Resni.ca do bolj razpršene kampanje Svobode ter močnega poudarka na tiskanem gradivu pri Demokratih.
Koliko je stal vsak glas?
Če porabo primerjamo z uradnim številom prejetih glasov, dobimo precej drugačen pogled na kampanjo.
Najmanj denarja za posamezen glas je porabila Resni.ca. Za vsak od 64.799 prejetih glasov je v povprečju porabila 1,75 evra.
Na drugem mestu je Gibanje Svoboda z 1,98 evra na glas, sledita SDS z 2,02 evra in Levica in Vesna z 2,96 evra.
Nato razlika postane precej večja. Prerod je za posamezen glas porabil 4,16 evra, NSi–SLS–FOKUS 5,56 evra, SD 6,01 evra, Demokrati pa kar 7,47 evra.
Na prvi pogled je tako največji »zmagovalec« Resni.ca. S samo 113.000 evri je dobila skoraj 65.000 glasov in osvojila pet poslanskih mandatov.
Za primerjavo: Demokrati so porabili skoraj 590.000 evrov, dobili približno 79.000 glasov in prav tako osvojili šest mandatov.
Toda evri na glas niso popolna meritev uspešnosti kampanje. Stranke na volitve ne vstopajo z enako prepoznavnostjo, infrastrukturo in bazo volivcev, rezultat pa je odvisen tudi od številnih drugih dejavnikov. Številka zato pove predvsem, koliko kampanjskega denarja je bilo v povprečju porabljenega za en glas, ne pa, koliko je posamezna stranka zares »kupila« s svojo kampanjo.
Velik proračun še ne pomeni več glasov
Številke pa vseeno pokažejo zanimiv vzorec.
Svoboda in SDS sta skupaj porabili več kot 1,33 milijona evrov in obe ostali tik pod zakonsko omejitvijo. Kljub temu je bila razlika v njunem rezultatu razmeroma majhna: Svoboda je dobila 338.102 glasova, SDS pa 328.923.
Pri manjših strankah je razmerje še bolj očitno. Resni.ca je z manj kot 115.000 evri dosegla pet mandatov, medtem ko je Prerod za približno 150.000 evrov ostal brez poslanskega sedeža.
Denar je torej pomemben del volilne kampanje, vendar letošnji podatki kažejo, da med višino porabe in številom glasov ni preproste enačbe.
In morda je prav to najbolj zanimiv podatek vseh: stranka z največjim kampanjskim proračunom ni nujno dobila največ glasov, stranka z najmanjšim pa ni nujno ostala na dnu lestvice.
Komentirajo lahko naročniki