Dve voditeljici, desničarka in levičarka, z istim ciljem: Obramba evropskega načina življenja in krščanske kulture

11. 8. 2026, 14:06

7 minut branja
Deli

Italijanska premierka Giorgia Meloni in danska predsednica vlade Mette Frederiksen sta spletli precej nenavadno politično zavezništvo. Prihajata iz različnih političnih tradicij – Melonijeva je ena najvidnejših predstavnic evropske konservativne desnice, Frederiksenova pa socialdemokratka – vendar sta pri migracijah v zadnjih letih prišli do zelo podobnih stališč. 

Posebno simboliko njunemu sodelovanju daje tudi dejstvo, da sta trenutno edini ženski predsednici vlad med državami članicami Evropske unije. Kljub različnima političnima in geografskima izhodiščema sami poudarjata, da ju povezuje skupna predstava o tem, kaj mora Evropa zaščititi. In to je po njunem mnenju evropski način življenja ter krščanska kultura.

V skupni izjavi, objavljeni v ponedeljek, sta v ospredje postavili nasprotovanje »nenadzorovanemu priseljevanju«. Obe zatrjujeta, da sta tako doma kot na evropski ravni zagovarjali strožjo migracijsko politiko, posledice nezakonitih migracij pa povezujeta z večjim pritiskom na javne storitve, zmanjševanjem zaupanja v institucije in varnostnimi problemi. Še posebej izpostavljata tujce brez pravice do bivanja, ki storijo nasilna kazniva dejanja, trgovino z drogami ali spolne delikte. Po njunem prepričanju evropske države takšnih ljudi ne bi smele le obsoditi, ampak bi morale imeti tudi dejansko možnost, da jih odstranijo iz države.

Italija in Danska sta po nedavni migracijski krizi v španski Ceuti prevzeli pobudo pri pismu evropskim institucijam, ki ga je podprlo 22 držav članic. Podpisnice so zahtevale učinkovitejše varovanje zunanjih meja, bolj usklajen boj proti nezakonitim migracijam in zmanjševanje dejavnikov, zaradi katerih se ljudje brez pravice do bivanja odločajo za pot proti Evropi. Obe premierki sta se tako postopoma uveljavili med najglasnejšimi evropskimi zagovorniki zaostrovanja migracijske politike – čeprav do tega stališča nista prišli iz istega ideološkega tabora.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Mette Frederiksen (@mette)

Kako učinkovito vračati ilegalne migrante

Naročniška vsebina

Obe govorita o potrebi po zaščiti skupnih evropskih vrednot in evropske krščanske kulturne dediščine. S tem vprašanje migracij ni več predstavljeno zgolj kot vprašanje, koliko ljudi lahko Evropa sprejme in koga lahko vrne, temveč tudi kot vprašanje, kakšno družbo želi Evropa ohraniti. Za zdaj je ta del njunega sporočila precej manj konkreten od zahtev glede meja in vračanja migrantov.

Kaj bi »zaščita evropskega načina življenja« sploh pomenila v praksi?

Pogledali smo še nekaj ostalih stališč in rešitev tako italijanske kot tudi danske vlade ter izluščili, kaj bi lahko z zaščito evropskega načina življenja mislili obe premierki.

Ulica v tradicionalnem italijanskem mestu (vir foto: pexels.com

Najbolj očiten začetek je področje, na katerem sta se Melonijeva in Frederiksenova že politično povezali: izgon tujcev, ki zagrešijo huda kazniva dejanja. Tukaj predvsem prednjači italijanska premierka Toda precej zanimivejši del se začne pri ljudeh, ki v Evropi ostanejo. Tu se pojavi vprašanje, kaj pravzaprav pomeni zahteva, naj poleg zakonov spoštujejo tudi evropske vrednote. Danska ponuja zelo konkreten odgovor: integracija tam ni razumljena zgolj kot odsotnost kriminala, ampak vse bolj kot kombinacija jezika, dela, poznavanja družbe in dejanskega sodelovanja v njej. Za stalno prebivanje so med zahtevami znanje danščine in zaposlenost, eno izmed dodatnih meril pa je mogoče izpolniti tudi z izpitom iz aktivnega državljanstva ali z najmanj enoletnim sodelovanjem v društvu oziroma drugi obliki civilne družbe.

Vas na Danskem (vir foto: pexels)

Še bolj izrazita postane ta logika pri državljanstvu. Kdor želi postati danski državljan z naturalizacijo, mora praviloma izpolniti pogoje glede dolžine bivanja, jezika, samostojnega preživljanja in poznavanja države. Poleg tega mora podpisati izjavo o lojalnosti Danski in danski družbi ter se zavezati spoštovanju danskega prava, ustave, temeljnih vrednot in demokratičnih načel. 

Še bolj neposreden primer ponuja danska ureditev za tuje verske voditelje. Duhovnik, imam, misijonar ali drug verski delavec, ki želi na Danskem pridobiti dovoljenje za bivanje, mora podpisati izjavo, da bo spoštoval danske zakone, pri čemer so posebej navedeni svoboda izražanja, verska svoboda, enakost spolov, pravice žensk, spolna usmerjenost in prepoved diskriminacije. Za podaljševanje dovoljenja mora opraviti tudi program iz danskega družinskega prava, individualnih pravic in demokracije. Danska gre še korak dlje pri tujih verskih pridigarjih, za katere oblasti ocenijo, da predstavljajo nevarnost za javni red. Že od leta 2017 obstaja javni sankcijski seznam oseb, ki jim je lahko prepovedan vstop v državo zaradi njihovega delovanja kot verskih pridigarjev. 

Podoben princip velja za denar. Danska ima zakonodajo, ki omogoča prepoved sprejemanja večjih donacij od oseb, organizacij, tujih oblasti ali z njimi povezanih struktur, ki skušajo z denarjem spodkopavati demokracijo, temeljne svoboščine ali človekove pravice. Za organizacije in posameznike na Danskem je prepovedano v dvanajstih mesecih od osebe ali organizacije na takšnem seznamu sprejeti donacije v skupni vrednosti nad 10.000 danskih kron.

Zaščita večinske družbe pred prišleki

Frederiksenina vlada je januarja 2025 predstavila 22 ukrepov proti tako imenovanemu negativnemu socialnemu nadzoru.

Naročniška vsebina

Zaščita evropskega načina življenja v takšni interpretaciji ne pomeni samo zaščite večinske družbe pred prišleki, ampak tudi zaščito posameznika znotraj njegove lastne skupnosti. Ženska mora imeti pravico zapustiti moža, čeprav ji versko ali družinsko okolje tega ne priznava. Mlad človek mora imeti možnost izbrati partnerja. Dekle mora imeti enako pravico do izobraževanja in samostojnega življenja kot fant. Posameznik mora smeti opustiti vero, postati manj veren ali živeti drugače od svoje družine, ne da bi zaradi tega ostal brez zaščite države. 

Značilnost Giorgie Meloni ni zgolj preprečevanje praks, ki so v nasprotju z evropskimi normami, ampak aktivnejše ohranjanje kulturne dediščine, iz katere so te norme zgodovinsko zrasle. Sem sodijo tudi varovanje cerkva in sakralne umetnosti, ohranjanje tradicionalnih praznikov ter večji poudarek na krščanstvu pri poučevanju evropske zgodovine in kulture.