V prvem verzu Odiseje Homer svojega glavnega junaka označi s pridevnikom polýtropos. Dobesedno bi to pomenilo “človek mnogih poti/načinov/obratov”. Odisej je vsestranski, kompleksen, značajsko in moralno težko ulovljiv lik. Emily Wilson, ki je poskrbela za enega zadnjih prevodov epa v angleščino, je pridevnik polýtropos prevedla kot complicated. Svojo oceno filma pa je naslovila ravno obratno: An uncomplicated man.
Skratka, Nolanov Odisej (Matt Damon) je nezapleten mož. Poenostavljen, sploščen. Nič več duhovit in prebrisan kot pri Homerju, ampak turoben in neizrazit. Ne zanimata ga čast in slava. Namesto tega ga razjedata sram in krivda. Zapleten civilizacijski in kozmični red bronaste dobe, poln bogov, polbogov in za sodobnega človeka sumljive etike, Nolan spremeni v humanistično moralko o tem, da moramo biti do tujcev oziroma neznancev spoštljivi. Na tem civilizacija stoji ali pade.
Zapleten civilizacijski in kozmični red bronaste dobe, poln bogov, polbogov in za sodobnega človeka sumljive etike, Nolan spremeni v humanistično moralko o tem, da moramo biti do tujcev oziroma neznancev spoštljivi.
Duh časa
Glavna težava Nolanove Odiseje ni v tem, da gre za reinterpretacijo osnovne zgodbe – to je povsem legitimno in celo zaželeno -, ampak v tem, da je ta povsem v skladu z duhom časa. V njej ni nič presenetljivega. Nasprotno: v svoji predvidljivosti je povsem prozorna, tako v sodobni liberalni viziji sveta kot v izogibanju vsemu, kar bi se današnjemu (pre)občutljivemu občinstvu lahko zdelo problematično.
Ali od gledalca res ne moremo pričakovati, da bi do dogajanja, zapisanega pred skoraj tremi tisočletji, zavzel kritično držo, tudi če mu ta ne bi bila eksplicitno posredovana? Ga je res treba didaktično voditi in mu jasno povedati, kaj je prav in kaj narobe? In če kritične drže ne bi zavzel – bi bilo to nevarno?
To ne pomeni, da ni smiselno obrusiti najostrejših robov Homerjeve pesnitve. Ob koncu epa na primer Odisej sinu Telemahu naroči, naj z mečem ubije dvanajst služabnic oziroma suženj, ker so se izneverile Odisejevi hiši. Telemah presodi, da bi bila takšna smrt zanje preveč čista, zato napne ladijsko vrv in vseh dvanajst obesi drugo ob drugi. Tega v filmu seveda ni.
Tiranija krivde
Homerjev Odisej ne obžaluje zvijače s konjem, zaradi katere je padla Troja. Ko s soborci pobegne kiklopu Polifemu, mu iz bahavosti razkrije svoje pravo ime, češ, naj se ve, da te je oslepil Odisej, rušilec mest.
Nolanovega Odiseja pa zaradi zvijače s konjem in masakra nad Trojanci razjeda krivda. To je osrednji element njegovega notranjega ustroja. In rdeča nit Nolanove pripovedi.
Zato ni čudno, da se ob filmu lomijo ideološka kopja. Krivda, zlasti kolektivna ali podedovana, je namreč ena od nevralgičnih točk sodobnih političnih bojev.
Pascal Bruckner v knjigi Tiranija krivde: esej o zahodnem mazohizmu denimo pravi, da se je soočanje z lastno preteklostjo (kolonializmom, suženjstvom …) sprevrglo v mazohizem, ki Zahod dojema kot izvor vsega zla in s tem spodkopava vrednote, na katerih temelji Evropa. Knjiga je izšla leta 2006, torej pred dvajsetimi leti; odtlej se je pojav, ki ga opisuje Bruckner, le še okrepil, razprava o njem pa zaostrila.
Civilizacijski red
Po Brucknerju torej čezmerna kolektivna krivda vodi v nespametno delovanje in posledično v razkroj reda. V filmu pa ima ravno nasprotno vlogo. Kot se izkaže na koncu, je občutek krivde nujen, saj lahko le tako pride do očiščenja in ponovne vzpostavitve reda. Tu gre sicer za osebno krivdo Odiseja, a ima ta, kot bomo videli, civilizacijsko razsežnost.
Nolan ljudem bronaste dobe vceplja sodobno moralo. A ne samo to: vgrajuje jo celo v njihov božji red. Iz grškega koncepta xenia, ki označuje sveto dolžnost vzajemnega gostoljubja in zaupanja, precej svobodno izpelje univerzalni Zevsov zakon. Ta se povsem približa zlatemu pravilu: stori drugim, kar želiš, da bi drugi storili tebi.
Zvijača s trojanskim konjem predstavlja izvorno kršitev tega temeljnega zakona, saj se pod krinko svetega darila skriva past. Kršitev se nato širi kot kuga. Nasilje, plenjenje in nezaupanje spodrinejo moralni red, film pa to poveže celo z zlomom bronastodobnega sveta in prihodom temne dobe.
Kar je za Oppenheimerja atomska bomba (“Postal sem smrt, uničevalec svetov”), je za Nolanovega Odiseja trojanski konj (“Požgati obzidje Troje je pomenilo požgati ves svet”).
Pokristjanjeni Odisej?
Greh, krivda, kesanje, pokora, zlato pravilo – vse to so motivi, ki jih najdemo v Nolanovi Odiseji. Je Nolan ep pokristjanil? Ben Shapiro pravi: “Odiseja je zagovor krščanske morale, vlit v grško vazo.”
Pri takšni oceni je potrebna previdnost. Postkrščanska sekularna morala je seveda ohranila številne elemente krščanske moralne matrice, a jih je izbrala selektivno in poenostavila ravno toliko, da se vklopijo v univerzalistični humanizem, ki ga zagovarja Nolan. V navezavi na Shapira bi lahko rekli: Odiseja je neposrečeno zlitje postkrščanske morale v predkrščansko vazo.
Opozoriti je treba še na razliko med tem, da avtor nekega junaka pokristjani, in tem, da ga presoja skozi krščansko prizmo. Drugo je storil denimo Dante v Božanski komediji – Odiseja je umestil med prevarantske svetovalce in med drugim obsodil njegovo prekoračeno, neobvladano željo po spoznanju, ki se noče prepustiti božjemu vodstvu.
Nobene potrebe pa ni, da iz človeka mnogih obratov (polýtropos) naredimo človeka enega, “pravilnega” obrata. Tudi če bi bil ta obrat krščanski. Eden od uporabnikov omrežja X je zapisal: “Nočem pokristjanjenega Homerja. Hočem pravega Homerja, iz katerega bo razvidno, zakaj je bil Kristusov prihod nujen.”
Komentirajo lahko naročniki