Scenarist in režiser filma Exodus 1945, Vid Planinc: “Nismo želeli snemati fikcije – želeli smo pokazati: Tako je bilo.”

Za scenarijem in režijo novega slovenskega filma Exodus 1945: Naša kri stoji Vid Planinc. Film Studia Sipoš je v slovenskem prostoru vzbudil veliko zanimanja, v kinematografe pritegnil številne gledalce in si že prislužil prvo zlato rolo, obisk v kinematografih pa se približuje 30.000.

V intervjuju smo se z našim sogovornikom pogovarjali o nastajanju filma, številnih pozitivnih odzivih, pa tudi o kritikah. Vsekakor gre za temo, ki je desetletja ostajala obrobna, zdaj pa je tudi s pomočjo tega filma močno prodrla v zavest širše javnosti.

Film gledalca popelje v zadnje dneve druge svetovne vojne, ko zdravnika dr. Janež in dr. Meršol skupaj s številnimi begunci na sanitetnem vlaku zapuščata Jugoslavijo in se umikata proti avstrijski Koroški. Skozi njuno resnično zgodbo film odpira zamolčana poglavja slovenske zgodovine, usodo beguncev ter težke moralne odločitve ljudi, ujetih v povojni kaos in nasilje.

Kakšne odzive dobivate na film? Kako odmeva družbenopolitično?

Skoraj vsi odzivi, ki jih prejemamo, so izjemno pozitivni. Tudi odziv po številčnosti je za nas, ki smo film ustvarjali, presenetljiv. Sploh glede na to, da nimamo popolne medijske podpore in da večina mainstream medijev film ignorira … oziroma ga so, dokler ni film postal tako uspešen, da ga je težko prezreti in ga morajo omeniti, vendar nas zagotovo ne dajo na naslovnico. Kljub temu da torej nismo v privilegiranem medijskem položaju, se je film bliskovito razširil in bil deležen tako množičnega odziva, da smo tudi sami presenečeni.

Predvsem nad tem, kako veliko ta film pomeni ljudem. Mnogi so po projekcijah prihajali do mene in rekli: »Hvala, da ste naredili ta film. Moj oče je bil ta in ta, moj stari ata je bil tam in tam. Uspel se je rešiti in zato smo danes sploh mi živi.« Takih zgodb je res veliko. Takrat je šlo le v nekaj dneh skoraj 20.000 Slovencev v tujino. Več kot polovica teh je bila vrnjena in pobita. In vsak ta človek je imel neko družino, ki ima danes gotovo nekje potomce. To pomeni, procentualno gledano, kar velik del Slovencev, doma in tudi v Južni ter Severni Ameriki in drugje. Tako ali drugače smo kot narod s temi dogodki močno zaznamovani.

Zdi se mi, da tak film lahko prinese vsaj malo zadoščenja tistim, ki so osebno povezani s temi dogodki.

Film ne zaide v ideologijo, ampak ostane pri zgodbah posameznikov. Prek njihovih osebnih usod pokažete dilemo tistega časa in človeka, ki se je znašel med različnimi stranmi. Film ne deli, ampak odpira prostor za razmislek. Kljub temu so se pojavile tudi nekatere precej ostre kritike z leve. Kako ste jih doživeli in kako nanje odgovarjate?

Čisto osebno lahko rečem, da v tem času ne spremljam družbenih omrežij. Preberem kakšen članek, tiste najbolj glasne kritike iz Mladine pa nisem niti prebral do konca, ker se mi je zdelo, da nima smisla brati nečesa, kjer pisec sploh ni v stiku z dejansko vsebino. Če se nekdo vnaprej hoče spotikati ob to, kar poveš, ni prostora za dialog. To je podobno kot doma, če se prepiraš z ženo. Dokler si v razpoloženju, da hočeš v drugem videti slabo in iskati napake, je bolje, da se nehaš pogovarjati, ker ne boš nikamor prišel oziroma bo vedno slabše. Šele ko z odprtostjo poslušaš ali gledaš film, se lahko tudi pogovarjaš, komentiraš in kaj pripomniš.

Kar se kritik tiče, bi rekel, da je velika večina ljudi za ta film izjemno hvaležna in ima občutek, da film ne podpihuje sovraštva do partizanov. Se pa tudi najde kakšen, ki meni, da film vseeno prikazuje partizane preveč enoznačno. Dejstvo je, da si mi, ki smo delali film, ne delamo utvare, da smo z njim prikazali vso kompleksnost tistega časa. Že na začetku smo se odločili: to bo osebna zgodba skozi oči dr. Janeža, dr. Meršola, kasneje pa smo odkrili in dodali še pretresljivo zgodbo sester Mrak.

Film je že dobil prvo zlato rolo (nagrada, ki se podeljuje za 25 tisoč gledalcev), kajne?

Tako je. Naj še omenim, da film prav dolgo ne bo več na sporedu v kinih in da se ga res splača pogledati v kinu. Zato bi spodbudil vse bralce, da si ga gredo čim prej pogledat, dokler je še na voljo.

Hvaležni smo, da lahko ustvarjamo filme, ki jih podprejo povsem običajni ljudje in tako ohranimo avtonomijo in necenzurirano svobodo izražanja.

Koliko film sledi resnični zgodbi in koliko je umetniške interpretacije?

Zdi se, da znajo nekateri pri aktualnih svetovnih konfliktih hitro prepoznati več plati zgodbe in razumeti položaj različnih strani, pri naši lastni preteklosti pa te distance pogosto ni. Kot da še vedno manjka pripravljenosti, da bi tudi domačo zgodovino pogledali z več zornih kotov, tudi z vidika preprostega človeka, ki se je znašel sredi zgodovinskega vrtinca. Kako sami gledate na to?

Delate v zasebnem filmskem studiu. Kako sploh deluje to tržišče?

Verjetno smo eden večjih studiev po številu zaposlenih, sploh tukaj v Sloveniji, pa tudi širše v naši regiji Evrope. To pa zaradi načina filmske produkcije, ki je navadno razdeljena na več sodelujočih skupin. Ponavadi imaš eno ekipo, ki dela set, drugo, ki skrbi za catering, tretjo za kostume. Mi pa imamo vse in-house, ker smo zelo organsko zrasli iz majhnih projektov in se potem lotevali vedno večjih. To je pomenilo, da je mala ekipa prevzemala vse vloge.

Predvsem s tega vidika smo nekoliko unikatni, da ne delujemo povsem po klasičnem sistemu razporejanja dela, ampak smo bolj kompaktni. Naša ekipa je sestavljena predvsem iz ljudi, ki se spoznamo na več področij in nam ni težko prevzemati različnih vlog. Meni to celo zelo ustreza. En dan na setu pobiram kamne in žagam drevje, da bo kader dobro videti, drugi dan s sodelavko razmišljava, kje bodo rane, tretji dan se ukvarjam s kostumi, četrti dan pišem scenarij, peti dan kot režiser vodim igralce, šesti dan v studiu montiram material, sedmi dan pomagam komu delati efekte.

Zelo mi je všeč, da imam vpogled v vse. To je po eni strani velika prednost, po drugi pa tudi velika slabost, ker sploh tako velik projekt, kot je ta, zahteva več ljudi.

Tukaj res moram poudariti, kako dobra ekipa stoji za celim tem filmom. Nastja Vodenik in Rok Lužnik, s katerima smo skupaj kot trojica vodili ta projekt. Brez takšne podpore ekipe ne bi uspelo nič.

Kako se financirate? 

Veliko sodelujemo z ameriško televizijo EWTN. Oni naročijo projekt, mi ga izvedemo. Kar se tiče drugih projektov, torej slovenskih filmov, pa je zgodba drugačna. Recimo Naša kri je popolnoma slonela na donacijah ljudi. Nima svojega naročnika. To je svojevrsten in zelo velik izziv: kako zbrati dovolj denarja za tako velik projekt, kako navdušiti ljudi za nekaj, kar še ne obstaja oziroma kar do zdaj še ni bilo narejeno. Hvala Bogu, smo prišli do tega filma.

Kljub temu da torej nismo v privilegiranem medijskem položaju, se je film bliskovito razširil in bil deležen množičnega odziva.

Koliko pa sploh stane tak film?

Kako izbirate, katerih projektov se boste lotili? 

Kaj pa načrti za prihodnost? Kaj imate zdaj v delu?

Film se konča tam, kjer se najbolj dramatični dogodki šele začnejo. Naša velika želja in namen sta, da posnamemo nadaljevanje. Vsaj še dva dela, ki bosta prikazovala dogodke v Vetrinju, kako je prišlo do teh usodnih odločitev, nato pa še en del, ki bi načel najbolj tragično realnost, ki se je dogajala junija 1945 na Slovenskem, ko so se izvrševali izvensodni poboji.

Ne vem, ali veste, ampak Slovenija je svetovno gledano tretja država po številu izvensodno pobitih v množičnih grobiščih na kvadratni kilometer površine, takoj za Ruando in Kambodžo. Približno 5 pobitih na kvadratni kilometer. Dejansko ima pri nas vsaka “gmajna” svojo zgodbo.

In včasih kdo iz druge strani te poboje opravičuje v smeri: »To so bili ničvredni brutalni zločinci in izdajalci, ki si niso ničesar drugega zaslužili.« Toda ravno to ni res. Ne moremo nikoli skupinsko reči: »Vsi ste krivi in vsi si zaslužite smrt.«

To se mi zdi sporočilo teh naših filmov. Ne želijo se naslajati nad grozodejstvi, ampak predvsem izpostavljati navdihujoče vidike in tistih nekaj ljudi, ki so nam lahko za zgled človeškosti, kljub tudi svojim napakam. Kot narod moramo ovrednotiti tudi življenja teh, ki so bili na drugi strani. Ne zato, da bi jih poveličevali in govorili, da so bili vsi domobranci najboljši ali da nihče ni izdajal slovenskega naroda. Tega ne govorimo. Govorimo pa, da so bili tudi oni Slovenci, ki imajo pravico do pokopa, kot vsako človeško bitje.

Do pokopa in spomina. Nekateri med njimi pa celo do tega, da jih imamo za zgled. Se pravi, lahko v prihodnjih letih pričakujemo nadaljevanje?

Če bo Bog dal in če bodo ljudje dali. Smo ekipa, ki pri takih projektih popolnoma sloni na donacijah in na darežljivosti ljudi, zato vas spodbujam, da nas podprete. Donirate lahko preko naše spletne strani www.siposh.com. Smo mlada in zagnana ekipa, ki vedno postavlja kvaliteto na najvišje mesto in ki zna dobro delati tudi z manjšimi proračuni, kot jih imajo nekatere druge produkcije.

To ste res dokazali. Pogosto poslušamo o slovenskem filmu, za katerega gre več milijonov javnega denarja, potem pa kmalu utone v pozabo. Se vam zdi, da boste v prihodnosti tudi od slovenske države kaj dobili ali to ni vaš teren?

Upajmo, vendar na to ne gre preveč računati. Vedno je bolje, da nisi preveč odvisen od državnega denarja, saj si potem prisiljen, da delaš kakor veje politični veter. Prav zato smo hvaležni, da lahko ustvarjamo filme, ki jih podprejo povsem običajni ljudje in tako ohranimo avtonomijo in necenzurirano svobodo izražanja.