Lojze Peterle: Za strah ni bilo časa. Rekli smo, da gremo do konca. Nismo imeli plana B

Ob 35. obletnici slovenske državnosti smo se pogovarjali s predsednikom prve slovenske demokratične vlade po drugi svetovni vojni in prvim predsednikom Slovenskih krščanskih demokratov, Lojzetom Peterletom.

Kako praznujete dan državnosti?

Vedno ga praznujem s polnim srcem in vesel, ker se zavedam, kaj ta dan pomeni. Vem, kako je bilo, ko nismo imeli svoje države, zato praznujem močno. Doživljam ga kot praznik vseh. Osamosvojili smo za vse. Takrat so bili vsi naši.

Imate kakšno posebno tradicijo, ritual?

Večkrat  sem se na ta dan zapeljal z letalom okrog Triglava. K ritualu bi spadala maša za domovino. Preprosto praznujem s srčnimi ljudmi kjer morem in kolikor morem. Tudi letos imam veliko vabil za govornika na proslavah.

Imate kakšen poseben spomin, ki vam pride na misel v tej dneh ob obletnici?

Glede tistega usodnega dne, ko smo na trgu republike razglasili državo, ne pomislim najprej na Mige [vojaška letala jugoslovanske vojske op.a.], ki so nas preleteli, ampak na to, da smo sneli zastavo z rdečo zvezdo in dvignili novo. Nepozabno se mi zdi, kako so nas z narodno zastavo na dan proglasitve države s Triglava pozdravili srčni ljudje.

Dan prej pa se nas je nekaj dobilo pri Žabarju, da bi primerno zalili zgodovinsko odločitev parlamenta. Med nami je bil tudi trnovski župnik Janez Pogačnik, ki nas je povabil na osamosvojitveni kres za cerkvijo. “Če bo zmanjkalo drv, bomo zažgali pa cerkev.” Zaenkrat cerkev še stoji.

V posebnem spominu imam Kučanove  besede: “Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.” Mislim, da mnogi to razumejo narobe. Po mojem mnenju je treba njegove besede razumeti v smislu, danes kar sanjajte, jutri bo pa padalo po vas. In tako je tudi bilo.

Ste že takrat tako razumeli te besede, ali ste to ugotovili šele po tem, ko se je začela vojna?

Že takrat se mi je v misli prikradla tudi ta razlaga, ki sem jo kasneje utrdil. Sem pričakoval, da bo predsednik države bolj jasno stopil na stran osamosvojitve. Takrat še nismo vedeli, da njegova intimna opcija ni bila samostojna Slovenija.

Kako močno je bil ob sanjah o novi državi prisoten tudi strah?

Jugoslovanska ljudska armada je cinično čestitala Sloveniji z odvzemom orožja teritorialni obrambi. To smo razumeli kot vojno napoved. Na pot samostojnosti smo se napotili praznih rok. Zato smo dan po izvolitvi naše vlade začeli pripravljati obrambo.

Za vlado vojna ni trajala samo deset dni.

Čeprav je jugoslovanska ustava imela zapisano pravico do samoodločbe in odcepitve, smo kmalu videli, da tovariši v Beogradu ne bodo za to. Ko sem se v Beogradu na visokih mestih skliceval na to, v želji po miroljubni razdružitvi, niso hoteli nič slišati. So pa debelo pogledali, ko sem rekel, da ne bomo več dali rekrutov v jugoslovansko vojsko.

Omenili ste strah. Za strah ni bilo časa. Rekli smo, da gremo do konca. Nismo imeli plana B. Sem se pa malo prestrašil, ko je v bližini vladnega poslopja odjeknila močna eksplozija in nismo takoj vedeli, kdo je koga zadel. Takrat smo zadeli helikopter JLA.

Ko ste v Kočevski Reki na postroju teritorialne obrambe izjavili, da je zadišalo po slovenski vojski, so v Beogradu verjetno vedeli, da se nekaj pripravlja, mar ne?

Obrambo smo pripravljali pod različnimi delovnimi naslovi. Na koncu smo jo poimenovali Manevrska struktura narodne zaščite, za katero smo imeli zakonsko podlago preko Ministrstva za notranje zadeve. In na Pristavi  smo sprejeli prvi strateški načrt obrambe.

Na obrambo se nismo pripravljali šele po plebiscitu, ampak smo se pripravljali ves čas. Že pred plebiscitom smo imeli natisnjen rezervni denar, če bi slučajno padlo po nas.

Prikaz postroja v Kočevski reki je bil signal ljudem pred plebiscitom, da smo pripravljeni zavarovati našo pot v samostojnost tudi na tak način. Gotovo je bil Beograd pozoren to, saj smo tam pokazali tudi orožje.

Moje besede so gotovo delovale kot provokacija. Tistega stavka nisem imel napisanega v govoru. Ko sem gledal pred seboj tisti postroj, sem se zavedel, da je to slovenska vojska. Od tod so moje besede. Tone Krkovič mi je potem povedal, da so se mu ob mojih besedah zašibila kolena, ker sem omenil neustavno kategorijo. V bistvu sem Beogradu posredno sporočil: Mi imamo vojsko.

Kučan takrat ni bil pripravljen govoriti. Vrhovni poveljnik te vojske je ostal doma. Zato je Janša poklical mene in me vprašal, če bi govoril namesto Kučana. In takrat sem pomislil: »Ti fantje bodo tvegali vse za domovino. Ne more jih pozdraviti nek tretjekategornik.« in sem šel in imel govor.

Mislim, da je ta dogodek tudi pomembno vplival na rezultat plebiscita. Ljudje so razumeli, da smo pripravljeni tudi na obrambo.

Plebiscit je pokazal veliko enotnost naroda. Kako pa ste vi to enotnost videli v politiki?

Zadnje dni je veliko debate o Kučanovi intimni opciji glede osamosvojitve …

Osamosvojitev ni bila projekt Partije, ki je želela Slovenijo še naprej v Jugoslaviji. Pomembno pa se mi zdi, da ni podvzela dejanj proti plebiscitni volji, ki bi nas razdelila.

Načelno bi glede Kučana lahko rekel, da se je lahko vsak opredelil po svoji volji.

Po svoje se mi zdi pošteno, da je to priznal. Hkrati pa lahko rečem, da je nekatere poteze odigral z Demosom, recimo na Brionih. Sem se pa nekoč vprašal koliko članov Partije ni bilo intimno za osamosvojitev, če že njen bivši prvi mož ni bil zanjo.

Spomnim se tudi Mirana Potrča, ki je jasno povedal, da niso razmišljali o osamosvojitvi.

Za Partijo je to nedvomno zadrega. Samo klicali so se za avantgardo in nosilce osvobodilnega projekta, k temu so imel skoraj pol stoletja vse pod kontrolo, potem pa kar naenkrat pridejo “neki peki” in naredijo državo.

Ste razmišljali, kaj se bi zgodilo, če bi vam spodletelo? Verjetno bi bile posledice kar hude za osamosvojitelje …

Osamosvojitev ni bila projekt partije, pretežno so jo izpeljali posamezniki, ki so imeli malo skupnega z visoko politiko. Tudi sami niste bili posebej politično aktivni bistveno pred DEMOSom. Kaj vas je pripeljalo do ustanovitve stranke Slovenskih krščanskih demokratov in prevzema njenega vodstva ter nenazadnje vodenja vlade?

Nikoli nisem sanjal o tem, da bom predsednik vlade. V politiko sem prišel kot Slakov Lojze iz Čužnje vasi, zaostalega predela visoke Dolenjske. Do leta 1955 smo hodili samo peš, nismo imeli niti nogavic. Nihče ni pričakoval predsednika vlade iz tistih krajev.

Močno so nas podcenjevali. Janša je bil zanje en kaplar, jaz en kmet, pa še kristjan po vrhu. Ko smo prevzeli vlado, se je komunistom moralo vrteti. Ko sem bil izvoljen za predsednika vlade, je Janez Kocjančič v Skupščini za mojim hrbtom dejal: Še 14 dni ne boš trajal«.

Močno so nas podcenjevali. Janša je bil zanje en kaplar, jaz en kmet, pa še kristjan po vrhu. Ko smo prevzeli vlado, se je komunistom moralo vrteti.

Mesto predsednika vlade sem najprej ponudil Pučniku, ki je bil takrat brez funkcije, hkrati pa sem bil prepričan, da ve več o demokraciji in tržni ekonomiji, ampak je odklonil. Dogovor v Demosu je bil, da bo vlado vodil predsednik stranke, ki znotraj koalicije doseže najboljši rezultat v družbenopolitičnem zboru. In to smo bili Krščanski demokrati. Tako sem skočil v vodo in ni mi žal. To je bil zame najbolj intenziven, gost del mojega življenja.

V tem krogu sem dobil res veliko, pomagala pa mi je filozofska izobrazba. Seveda nas je motilo, da živimo v enopartijskem sistemu, in v tem krogu smo zoreli za spremembe, ki so sledile kasneje. 10. marca 1989 smo ustanovili Slovensko krščansko socialno gibanje. Za predsednika smo izvolili Petra Kovačiča.

Ampak kmalu sem videl, kaj se dogaja in predlagal, da naredimo tudi pravo politično stranko. Dobil sem veliko podpore in novembra so tako nastali Slovenski krščanski demokrati, ki so nato na volitvah aprila 1990 prinesli največ glasov znotraj Demosa v družbeno-političnem zboru. Z Omanovo Slovensko kmečko zvezo smo imeli znotraj Demosa celo večino.

Čeprav nas javnomnenjske raziskave sploh niso zaznavale, rezultat zame ni bil veliko presenečenje. Po 45 letih so ljudje v intimi volilne kabine obkrožili tisto, kar se jim je zdelo prav.

Kje ste poleg revije 2000 še nabirali politične izkušnje?

Deset let sem delal na Urbanističnem inštitutu, kjer je bil moj mentor Lojze Gosar, sin dr. Andreja Gosarja. Od njega sem se veliko naučil. Med letoma 1985 in 1990 sem bil pa na Zavodu za družbeno planiranje edini svetovalec za varstvo okolja.

Dvakrat letno sem moral pripraviti poročilo o varstvu okolja in takrat sem bil povabljen tudi na sejo vlade. Takrat sem gledal, kako te stvari potekajo. V Zavodu pa sem imel tudi dobro intelektualno okolje.

Slovenija je bila takrat tudi vključena v skupino Alpe Adria, del katere je bila tudi Bavarska, pa Lombardija, Madžarska, Hrvaška, Štajerska. Tako sem imel veliko poti v tujino. Veliko sem bil na Münchenskem ministrstvu za okolje, pa v Gradcu in spremljal pobude civilne družbe in podobno. Takrat smo imeli precej proste roke.

Mislim, da se tudi v urbanizmu naučiš kar precej osnov politike, ko se pogajaš, kje bo kakšna hiša, cesta, vodovod in je potrebno uskladiti različne interese.

Na koncu pa sem videl, da se ne bom mogel v celoti posvetiti državni politiki na tej funkciji. Začel sem jim iti na živce. Nekateri so celo govorili, da so si z mano gojili kačo na svojih prsih. In sem pustil državno službo, ob ženi brez dohodka in treh otrocih ter postal samostojni kulturni delavec. Pisal sem radijske igre in članke, tako sem se lahko v celoti posvetil političnemu delu. Takrat smo dobesedno iz katakomb vlekli na drugorazrednost obsojene krščanske hrbtenice.

Kako se je politika v 90-tih razlikovala od današnje?

Tine Hribar je v enem od intervjujev rekel, da Peterleta takrat ni imelo smisla rušiti, ker dobro igra demokrščansko karto. Počakali so do mednarodnega priznanja Slovenije, preden so usekali.