Zala Černilec Tomašič: “Če nekdo pride sem delat in živet, je prav, da se nauči slovensko” (1. del)

Tokrat se pogovarjamo z najmlajšo Evropsko poslanko iz Slovenije, Zalo Černilec Tomašič. V Evropskem parlamentu pokriva področje industrije in zelenega prehoda, nedavno pa je vstopila tudi v zakonski stan. Tako o tem, kot tudi o perečih izzivih Evrope in Slovenije lahko preberete v nadaljevanju.

Začniva pri poroki, ki vas je v zadnjem času najbolj zaznamovala. Odločila sta se za poroko brez pozornosti javnosti, šele kasneje sta delila nekaj fotografij na družbenih omrežjih. Zakaj poroka stran od oči javnosti?

Poročila sva se tako civilno, kot tudi cerkveno, torej tudi pred Bogom. To je dobro, ker tako se lahko samo enkrat, ker se ne moreš ločiti. Je za vedno.

V današnjem času se mnogi ne odločijo za takšen korak. Zakaj sta se vidva?

Vam cerkvena poroka potem pomeni več kot civilna?

Ja. Tudi obred mi je lepši. Zavežeš se zvestobi v sreči in nesreči, bolezni in zdravju. Civilna je na nek način povzeta po cerkveni, ki je precej starejša. Pomembno se mi zdi, da si poročen tako pred državo, kot pred Bogom. Pomembno je, da je to tudi na duhovni ravni.

Z možem sta se spoznala na dogodku o davčni reformi. To ni ravno tipičen kraj za romanco …

Pa še res slab dan sem imela takrat. Ko sem prišla v službo, so mi povedali, da moram iti na ta dogodek in se mi res ni šlo, ampak služba je služba. Kot da to ni bilo dovolj, je bila po Ljubljani še takšna gneča, da sem skoraj zamudila. Res nisem pričakovala, da se bo iz takšnega dne razvilo nekaj tako lepega.

Kako se na dogodku o davčni reformi začne ljubezen življenja?

Danes ni veliko moških tako direktnih.

Se življenje po poroki bistveno spremeni?

Midva sva že prej živela skupaj, tako da to ni bila takšna sprememba. Veš pa po poroki, da je to zdaj za celo življenje. Odpre se neka nova raven zaupanja, veš, da se res lahko zanesem nanj. Čeprav že prej misliš, da je to to, ta odločitev vendarle da neko novo dimenzijo v odnos. Zdaj se v razmerju počutim še bolje.

Pa je bilo že prej res dobro.

Vaša služba je v Bruslju, njegova v Sloveniji. Kako usklajujeta družinsko življenje med Brusljem in Slovenijo?

Moja služba je v Bruslju, Strasbourgu in v Sloveniji. Še vedno živim v Sloveniji in vsak ponedeljek potujem v Bruselj ali Strasbourg ter se v četrtek vračam. Ob petkih sem na terenu v Sloveniji. Petke, sobote in nedelje preživljava skupaj, vsakih nekaj tednov smo poslanci tudi cel teden v domovini.

Včasih pa gre tudi on z mano v Strasbourg. Njegova služba omogoča tudi nekaj dela na daljavo. Jaz pa tudi rada vidim, da mi dela družbo in da se ne vozim sama.

Dve leti ste že evropska poslanka. Kaj so v tem času največja spoznanja o delovanju Evropske unije?

Kar težko verjamem, da sta že dve leti. Zame je bil prehod v Evropski parlament nekoliko lažji, ker sem že prej delala v Bruslju in sem poznala evropske institucije in njihov način delovanja. Kljub temu pa te na novo vlogo in odgovornost nič zares ne more pripraviti, dokler ju ne izkusiš.

Najbolj me je presenetilo, da veliko ljudi meni, da se stvari v Evropski uniji nič ne da spremeniti. Spremembe so mogoče, vendar zahtevajo ogromno vztrajnosti, potrpežljivosti in živcev.

In lahko rečem, da nisem nikjer imela občutka, da bi bil kak problem, ker sem ženska.

Ljudje me pogosto sprašujejo, zakaj gre v Ameriki vse hitreje, ker Trump nekaj podpiše in velja, ali pa na Kitajskem ali v Rusiji. Jaz se sicer strinjam, da je tam odločanje hitrejše, ampak po drugi strani se mi zdi, da je prav to hkrati blagoslov in prekletstvo Evropske unije. Imamo veliko demokracije in veliko usklajevanja.

Na koncu sem pravzaprav vesela, da Ursula von der Leyen ne more samo nekaj podpisati in je stvar zaključena. Prav zaradi tega imajo tudi manjše države, kot je Slovenija, možnost, da je njihov glas slišan.

Morda me je negativno presenetilo tudi to, da vsi evropski poslanci svojega dela ne jemljejo enako resno. Delo je zelo dinamično in v veliki meri si ga organiziraš sam. Si sam svoj šef, oz. v teoriji bi to morali biti tvoji volivci, ampak žal pogosto niso ravno dobro seznanjeni kaj in kako dobro delaš.

Nekateri poslanci so izjemno aktivni, pripravljajo pobude, sodelujejo na razpravah in se udeležujejo glasovanj, drugi pa so precej manj prisotni. Sama sem si predstavljala, da si vsak, ki doseže to funkcijo, želi izkoristiti priložnost in čim več prispevati, vendar praksa žal ni vedno takšna.

Omenjate demokratični proces. Je Evropa res tako demokratična, ali se v vsej birokraciji ta demokratičnost tudi nekoliko razgubi?

Ja, to je definitivno problem in tudi te kritike so upravičene. Velikokrat se zdi, da postopke dejansko vodijo birokrati. Po drugi strani pa sem ugotovila, da se da stvari premakniti, če si dovolj trmast, vztrajen in pripravljen delati. Na koncu so odločitve vseeno politične.

Težava je predvsem v tem, da lahko zakonodajni postopek formalno začne samo Evropska komisija. Evropski poslanci lahko komisijo prepričujemo, pritiskamo nanjo, lobiramo, naj odpre neko zakonodajo ali pripravi nov predlog, ne moremo pa tega storiti sami. In tu je bistvo problema – ljudje v Komisiji niso neposredno izvoljeni. Komisarji in predsednica imajo politični mandat, velik del Komisije pa predstavljajo direktorji direktoratov in uradniki, ki imajo veliko moč, ne odgovarjajo pa neposredno volivcem.

To se je lepo pokazalo pri reviziji sistema ETS (sistem trgovanja s CO2 kuponi) in avtomobilskem paketu. Mislim, da Komisija teh dosjejev sama od sebe ne bi odprla. Potreben je bil močan in dolgotrajen politični pritisk, da so jih sploh odprli. Res je, da so vrata odprli samo za milimeter, po mojem bi jih morali na stežaj. Ampak tudi ta milimeter je pomemben, ker takrat dobita Evropski parlament in Svet možnost, da jih odpreta še precej bolj. Dokler Komisija tega prvega koraka ne naredi, pa te možnosti sploh ni.

Zato bi rekla, da tak sistem delo vsekakor otežuje, ga pa ne onemogoča. Če si dovolj vztrajen, se da stvari vseeno premakniti.

Ste med mlajšimi evropskimi poslankami. Je mladost v Bruslju ovira ali prednost? Vas kolegi zaradi mladosti kdaj jemljejo manj resno?

Običajno me glede tega sprašujejo o spolu. In lahko rečem, da nisem nikjer imela občutka, da bi bil kak problem, ker sem ženska. Veliko več predsodkov je povezanih s starostjo. Ljudje pričakujejo na tem mestu nekoga starejšega.

Na začetku se je to najbolj poznalo pri sestankih z deležniki, še posebej zato, ker pokrivam industrijo, gospodarstvo in avtomobilski sektor. Ko prideš na tak sestanek kot mlada poslanka, te na začetku morda kdo res pogleda malo postrani. Ampak se je to zelo hitro spremenilo, ko so videli, da poznam področje in jim kdaj razložim tudi stvari, ki jih niti sami niso vedeli.

Vsi ti posveti z mladimi in srečanja z mladinskimi organizacijami po mojem naredijo zelo malo.

Po dveh letih tega skoraj ne občutim več. Mislim, da sem si uspela ustvariti ime na področjih, ki jih pokrivam. Mogoče je mladost na koncu celo prednost. Prinese veliko energije, svežih idej in optimizma. Nekdo bi temu rekel naivnost, jaz bi rekla optimizem. In mislim, da tega ne bom izgubila niti čez dvajset ali trideset let.

Vedno poudarjam, da politika potrebuje vse generacije. Z leti zagotovo pridejo življenjske izkušnje in modrost. Tudi sama danes na marsikaj gledam drugače kot pri dvajsetih in si predstavljam, da ima nekdo pri petdesetih ali sedemdesetih še precej širši pogled. To je zelo pomembno tudi pri zakonodaji, saj se spomniš, kako so stvari nastajale, kdo je zagovarjal določene rešitve in zakaj.

Po drugi strani pa starost sama po sebi še ne pomeni, da si za vse teme najbolj usposobljen. Velik del zakonodaje danes nastaja na področjih, kot so umetna inteligenca in družbena omrežja. Je res nekdo, ki teh tehnologij skoraj ne uporablja, avtomatično bolj usposobljen za sprejemanje takšne zakonodaje samo zato, ker je starejši? Po mojem ne. Svet se spreminja tako hitro, da preprosto potrebujemo kombinacijo izkušenj in svežega pogleda.

Zato mi gre tudi nekoliko na živce, ko ves čas poslušamo o vključevanju mladih v politiko. Vsi ti posveti z mladimi in srečanja z mladinskimi organizacijami po mojem naredijo zelo malo. Lepo je za fotografijo in objavo na družbenih omrežjih, ne spremeni pa veliko. Prava razlika nastane šele takrat, ko imaš mladega človeka, ki dejansko sedi za mizo in odloča.

Zakaj posveti z mladimi nimajo učinka?

V praksi po teh posvetih v zakonodaji nisem videla nobenih konkretnih rezultatov. Veliko sem delala v mladinskih organizacijah in doživela precej takšnih »super sestankov« kjer smo se glede vsega strinjali z odločevalci. Ko pa je prišel zakon na mizo, ni vseboval teh rešitev, ki so se odločevalcem na sestanku z nami zdele super.

Če hočeš, da je glas neke generacije slišan, potrebuješ odločevalca iz te generacije za mizo, da vlaga amandmaje in pri nekaterih stvareh ne popusti.

Pa ne pravim, da delo v mladinskih organizacijah ni pomembno. Daleč od tega. Za konkretne spremembe v zakonodaji na mladinskem področju pa potrebuješ mlade odločevalce.

Volivci običajno vidimo, kaj se dogaja pred kamerami, na plenarnih sejah. Dejanska evropska politika pa se dogaja predvsem na sestankih, zdavnaj preden pride zadeva na plenarno sejo. Kako vidite to politično igro v Evropi?

Vas je presenetila izključitev Branka Grimsa iz Evropske ljudske stranke?

Kako se to pozna v vaši delegaciji?

Trenutno to težko ocenjujem, ker se je to zgodilo na julijskem zasedanju, potem pa so sledile parlamentarne počitnice, tako da od takrat sploh še nismo imeli nobenega sestanka. Je pa škoda, če imaš človeka manj.

Kakšni pa so odnosi zdaj med vami in Grimsom?

Kot pravim, se od izključitve praktično nismo videli. Prišel je na tabor SDS v Bovec. Bolj konkretno bomo pa videli, kako se bo to poznalo v jeseni, ko se bo znova začelo parlamentarno dogajanje.

V Evropski uniji se zadnje čase precej spreminja odnos do migracij. Gre Evropa v pravo smer, ali se problema še vedno ne zaveda v zadostni meri?

Na področju migracij se je v tem mandatu zgodil precejšen premik. Mislim, da gremo končno v pravo smer. Sprejeta je bila tudi uredba o vračanju, zato je zdaj veliko bolj jasno sporočilo, da mora tisti, ki v Evropski uniji biva ilegalno, oditi. Ta sprememba ni vidna samo v retoriki, ampak tudi v zakonodaji in konkretnih ukrepih.

Se mi pa zdi, da je ta premik prišel precej pozno. Bolje pozno kot nikoli, ampak pri migracijah čas veliko pomeni. Ko so migranti enkrat dlje časa v državi, jih je zelo težko vrniti, še posebej če si tukaj že ustvarijo družino ali imajo otroke. To seveda vpliva tudi na demografsko sliko in kulturo družbe.

Zato ostaja vprašanje, koliko je zdaj sploh še mogoče popraviti. Je pa po mojem mnenju nesporno, da se je v tem mandatu zgodil jasen zasuk glede na politike, ki so prevladovale v preteklosti.

To je glede ilegalnih migracij. Ampak Evropa ima veliko tudi legalnih migracij in tudi te spreminjajo demografsko sliko. Kako razumete razkorak med omejevanjem migracij in potrebami gospodarstva?

Omejujemo ilegalne migracije. V državo ne bi smel priti ilegalno.

Demografsko sliko Evrope pa spreminjajo tudi turški delavci v Nemčiji, ki so legalni …

Treba je ločiti med legalnimi in ilegalnimi migracijami. Ko govorimo o omejevanju migracij, govorimo o ilegalnih migracijah. Pri legalnih migracijah se strinjam, da jih naše gospodarstvo potrebuje.

Problem pa je predvsem v tem, da Evropa ni dovolj privlačna za visoko kvalificirane delavce. Te v glavnem poberejo Združene države Amerike. Ti ljudje so praviloma zelo izobraženi, se dobro vključijo v družbo, se naučijo jezika in spoštujejo okolje, v katerem živijo.

Zakaj Evropa pri tem zaostaja, je več razlogov – od konkurenčnosti gospodarstva, davčnega okolja in plač do birokracije ter zahtevnosti odpiranja in razvoja podjetij. Posledično večino legalnih migracij predstavljajo nižje kvalificirani delavci. Po mojem bi morali veliko več narediti, da bi Evropa postala privlačna destinacija za visoko usposobljene ljudi.

Omejujemo ilegalne migracije. V državo ne bi smel priti ilegalno.

Hkrati pa se moramo zavedati, da vsaka migracija spreminja demografsko sliko Evrope. Zato bi si želela, da bi več pozornosti namenili tudi demografski politiki in ustvarjanju pogojev, da bi Evropa lažje ohranjala lastno delovno aktivno prebivalstvo.

V Sloveniji imamo po mojem mnenju tudi težavo, da se nekateri, ki bi lahko delali, zaradi ugodnega sistema socialnih transferjev za delo ne odločijo. Menim, da bi moral vsak, ki je delovno sposoben, delati. Tudi s tem bi lahko vsaj delno omilili pomanjkanje delovne sile. To je sicer predvsem nacionalno vprašanje, vendar upam, da bomo tudi na tem področju v prihodnje videli spremembe.

Vesela sem, da se vlada o tem razmišlja, kar kažejo tudi jesenski referendumi.

Problem je tudi, da nekaterih del, kot so komunalna dela, vozniki, natakarji in podobno, domači delavci praktično nočejo več delati. Kje vidite rešitve, da za ta dela ne bi potrebovali migrantskih delavcev?

Primanjkuje nam ne samo ljudi za komunalna dela, ampak tudi električarjev, vodovodarjev, keramičarjev in številnih drugih poklicev. Do tega nismo prišli čez noč, zato tudi rešitev ne more biti ena sama.

Na kratki rok bomo zato zagotovo še potrebovali legalne migracije.

Po mojem se je dolga leta preveč ljudi usmerjalo na fakultete, medtem ko smo poklicne in obrtne poklice nekoliko zanemarili. Prišli smo do točke, ko teh ljudi preprosto ni več dovolj. Zato bo treba stvari reševati na več ravneh – od sprememb v šolskem sistemu do drugačnega pogleda na poklicno izobraževanje.

Seveda za številne poklice potrebuješ univerzitetno izobrazbo. Ne mislim pa, da mora iti prav vsak na fakulteto. Vsi vemo, da se študentski status včasih tudi izkorišča ali pa se mlade potiska na študij zaradi družbenih pričakovanj, čeprav bi bili v kakšnem drugem poklicu veliko uspešnejši in bolj zadovoljni.

Spremeniti moramo tudi miselnost. Nekateri poklici so družbeno še vedno podcenjeni, čeprav zahtevajo ogromno znanja in odgovornosti. Ironično pa lahko prinašajo tudi višje plače kot marsikatera služba po končani fakulteti.

Na kratki rok bomo zato zagotovo še potrebovali legalne migracije. Se mi pa zdi zelo pomembno, da ob tem vztrajamo pri vključevanju ljudi v naše okolje. Če nekdo pride sem delat in živet, je prav, da se nauči slovensko. Razumem, da tega ne moreš pričakovati prvi dan, še posebej, če nekdo pride s Filipinov ali od drugod, ampak dolgoročno bi morali biti tečaji slovenščine in znanje jezika nekaj samoumevnega.