Evropska unija je že leta 2024 sprejela Direktivo 2024/1712, ki nadomestno materinstvo uvršča med oblike trgovine z ljudmi. Države članice morajo v svojo zakonodajo vključiti tudi kaznovanje tistih, ki zavestno uporabljajo storitve žrtev trgovine z ljudmi. Rok za uskladitev nacionalne zakonodaje z direktivo se je iztekel 15. julija 2026, do jeseni pa je Evropski komisiji popolno uskladitev priglasilo le šest držav članic. Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Italija, Madžarska in Portugalska. Od prejšnjega tedna pa tudi Avstrija.
Slovenija je, skupaj še z dvajsetimi državami zaradi neizpolnjevanja evropskih obveznosti, 25. septembra prejela uradni opomin Evropske komisije. Ministrstvo za pravosodje je sicer pripravilo predlog sprememb Kazenskega zakonika, vendar Slovenija svojih predpisov z evropskimi zahtevami še ni v celoti uskladila.
Ta direktiva je nedvomno korak v pravo smer, vendar razkriva tudi precejšnjo dvoličnost evropske politike.
Prepoved izkoriščanja brez posega v povpraševanje
Potrebno je povedati, da direktiva ne enači vsakega nadomestnega materinstva s trgovino z ljudmi, temveč le takrat, ko prihaja do izkoriščanja ranljivih žensk in njihovega položaja. Če bi denimo sorodnica donosila otroka za neplodni par, to seveda ne bi pomenilo trgovine z ljudmi. Vendar dejstva kažejo, da izkoriščanje žensk ni le nekaj osamljenih primerov, temveč je v svojem bistvu povezano z naravo komercialnega nadomestnega materinstva. Vedno gre za posel, v katerem je ena stran zelo premožna, druga pa praviloma v težkih ekonomskih razmerah.
Direktiva EU prav tako ne predvideva kaznovanja svojih državljanov, ki se po nadomestno materinstvo odpravijo v tujino, kjer je takšna praksa dovoljena. Zanima jo le, kaj se dogaja na njenih tleh. Večina nadomestnega materinstva pa se seveda odvija zunaj meja EU. Tako EU na eni strani obsoja izkoriščanje, na drugi pa dopušča, da njeni državljani sodelujejo v sistemu, v katerem se to izkoriščanje nadaljuje.
Italija je zaenkrat edina država EU, ki je (od 2024) prepoved nadomestnega materinstva razširila tudi čez svoje meje: po italijanskem zakonu lahko kazensko odgovarjajo njeni državljani, ki se po nadomestno materinstvo odpravijo v tujino, ne glede na to, ali je tam ta praksa dovoljena.
Otrok v tem poslu ni stranka, ampak je le blago
Druga problematična stvar, je, da direktiva izrecno naslavlja izkoriščanje žensk. Otrok pa v tem kontekstu ni samodejno opredeljen kot žrtev trgovine z ljudmi, čeprav je očitno kupljen in plačan. Direktiva ne vzpostavlja nobenega varstva otrok, ki bi celovito obravnavalo njihove pravice, izvor in morebitne posledice ločitve od ženske, ki jih je rodila. Evropski parlament sicer opozarja na odprto vprašanje, ali so otroci po predaji naročnikom lahko žrtve zlorabe ali izkoriščanja, vendar se s tem v direktivi konkretno ne ukvarja.
Posledice nadomestnega materinstva
Posledice nadomestnega materinstva niso omejene le na ženske, ki nosijo otroke, ampak jih nosijo tudi otroci sami. Njihove zgodbe pokažejo, kaj se zgodi, ko se nosečnost, rojstvo in predaja otroka vnaprej uredijo kot del pogodbenega razmerja med odraslimi.
Leta 2014 je na Tajskem odmeval primer avstralskega para, ki je pri nadomestni materi na Tajskem naročil dvojčka, po rojstvu pa odpeljal le zdravo deklico, dečka Gammy, ki se je rodil z Downovim sindromom pa sta zavrnila in ga pustila pri nadomestni materi.
Olivia Maurel se je rodila s pomočjo nadomestne matere, ki se je za to odločila zaradi finančnih težav. Kot odrasla je javno spregovorila o občutku izgube identitete, o letih, ko je čutila, da ji manjka del nje same, in o iskanju bioloških korenin. Ko je pozneje našla svoje biološke sorodnike, je v njih prepoznala dele sebe. Posebej boleče je bilo spoznanje, da je bila že pred rojstvom predmet dogovora in plačila. Kot sama pravi, je bila “prodana, še preden me je mama sploh videla”.
Da ne gre zgolj za vprašanje pravic odraslih in njihove želje po otroku, so pokažejo tudi dogodki, ko se zaradi zunanjih okoliščin prekinejo običajne poti predaje otrok naročnikom.
Maja 2020 je bilo v kijevskem hotelu 51 novorojenčkov, rojenih ukrajinskim nadomestnim materam za tuje naročnike. Zaradi zaprtih meja med pandemijo starši niso mogli priti ponje. Podobno se je zgodilo po začetku ruske invazije na Ukrajino leta 2022. Več deset dojenčkov, so v kijevski kliniki namestili zaklonišča, kjer so zanje skrbele medicinske sestre, medtem ko so njihovi naročniki zaradi vojne ostali daleč stran.
Ukrajina je sicer eno največjih svetovnih središč komercialnega nadomestnega materinstva. Kritiki tamkajšnje klinike opisujejo kot “farme otrok”, policijske preiskave pa so razkrile tudi primere organizirane preprodaje novorojenčkov pod krinko nadomestnega materinstva.
Nadomestno materinstvo se v liberalno teoriji morda sliši lepo in plemenito. Celo humanitarno. Par, ki zaradi različnih razlogov ne more imeti svojih otrok, prosi drugo žensko, naj mu pomaga uresničiti željo po družini in ji za to ponudi tudi denarno nadomestilo. Toda v praksi, ki se dogaja že štiri desetletja, pa so stvari precej grde.
Naročniška vsebina
Komentirajo lahko naročniki