Pred kakšnim desetletjem sem iz virov blizu takratnemu in današnjemu županu Ljubljane Zoranu Jankoviću slišal, da je ob vseh sodnih postopkih na njegov račun prvič resno zaskrbljen. Policisti naj bi v prisluhih nenadejano prestregli za Jankovića izjemno obremenilno komunikacijo med njim in neko žensko.
Kasneje se je izkazalo, da gre za razvpiti primer farmacevtke, ki naj bi ji ljubljanski župan do službe pomagal v zameno za spolne usluge. Kot vemo, je bil obremenilni dokazni posnetek kasneje po nalogu sodišča izločen in izbrisan, ker je državna tožilka Blanka Žgajnar zamudila rok za vložitev zahteve za sodno preiskavo.
Za primerom je ostal le policijski zapisnik pripovedi farmacevtke, v katerem med drugim piše, da ji je Janković »obljubil pomoč pri zaposlitvi v službi v Lekarni Ljubljana in pridobitvi stanovanja v zameno, da ve kaj mora storiti. Od nje je za to pomoč pričakoval seks, ki ga je istega večera v njegovi pisarni dobil.«
Zaradi tega zapisnika je Jankovićev odvetnik Miha Kozinc kriminalista kazensko ovadil, češ da sta izpoved iz nje izsilila nezakonito. Kot piše info360.si, je kazenska ovadba proti kriminalistoma, ki sta vzela izjavo, padla, farmacevtka pa naj bi pred sodnikom v kazenski zadevi proti kriminalistoma potrdila, kar sta zapisala v zapisniku. Nekateri sogovorniki novinarke Suzane Kos menijo, da bi tožilstvo na podlagi tega pričanja zoper Jankovića sprožilo nov pregon, a da »očitno to ni nikomur v interesu«.
Župan Janković je torej formalno-pravno čist in nedolžen, kot še v nekaterih drugih primerih, denimo znamenite hladilne strojnice v Stožicah, ki so jo prodajali bistveno držaje na podlagi izmere v kubičnih metrih prostornine. V tem primeru so od predobravnavnega naroka decembra 2021 do začetka glavne obravnave 3. marca 2026 minila kar dobra štiri leta, zastaralni rok pa ni več daleč.
»Politično gledano je Janković, ljubljanski župan, močan v vseh pogledih: politično, gospodarsko, poslovno — kakorkoli obrnete. Deloma tudi zato, ker je praktično nedotakljiv. Do njega preprosto ne moreš. Sodni postopki ga očitno ne dosežejo.« To ni citat kašnega Jankoviću nenaklonjenega politika, novinarja ali spletnega anonimneža, temveč besede, Jankoviću naklonjene političarke, nekdanje ministrice za pravosodje iz vrst SD-ja, Dominike Švarc Pipan iz znamenitih prisluhov. Tiste političarke, ki se je na partizanski slovesnosti na Orlah kot ministrica za pravosodje z večkrat obtoženim ljubljanskim županom veselo objemala pred kamerami.
Zakaj nihče ne “fajta” (razen Primca)?
Ne vse našteto niti primer farmacevtka, kaj šele za čisto pitno vodo v Ljubljani sporen kanal C0, na ulice glavnega mesta ali v kampanjo proti Jankoviću ni pognal Nike Kovač in nobene druge aktivistke Inštituta 8. marec, ki se sicer vtikajo v vse in vsakogar izven levičarskih krogov. Na Ulicah ni bilo niti drugih združenj za zaščito žensk, niti Jenullovih aktivistov iz Glasu ljudstva.
Edini, ki se kot kakšen idealističen Don Kihot žilavo in vztrajno bori proti ljubljanskemu šerifu, je Aleš Primc, sedaj tudi eden od županskih protikandidatov. Če že ne zaradi drugega, si bi prav zaradi svoje vztrajnosti za »pravo stvar« zaslužil kakšen glas več od svojega realnega dometa.
Ni več izgovorov: izbire na levi je dovolj
Ampak Ljubljančanom, če se po dvajsetih letih želijo posloviti od spornega župana, tokrat ni treba voliti Primca, niti kakšnega drugega desničarja, saj imajo, mogoče prvič v času Jankovićeve vladavine, pestro izbiro resnih levih protikandidatov. Od socialističnega Luke Mesca preko levo-liberalnega Antona Ropa in levo-kapitalističnega Klemna Boštjančiča, do piratskega Jasmina Feratovića.
Jasno, Ljubljana je pretežno levičarsko mesto in ravno levičarji se javno radi postavljajo na piedestal demokratičnih vrednot, da zagovorništva enakosti in zaščite žensk sploh ne omenjamo. Iz te moralne prižnice zviška gledajo na “nazadnjaško”, “zabačeno” in nestrpno desnico, ki ji v njihovih očeh ni mar za človekove pravice, strpnost, enakost spolov in kar je še teh vzvišenih vrednot, na katerih baje temelji liberalna demokracija.
In potem ti široko razgledani na čelo glavnega mesta Republike Slovenije serijsko volijo sila problematičnega balkanskega mešetarja, samo zato, ker “je naš”, “partizanski”, za povrh pa še privlačnega nasmeha in modrih oči. In ne izvolijo ga le enkrat, temveč šestkrat zapored – in če gre verjeti anketam, ga bodo nemara še sedmič.
Izvoliti ga enkrat je lahko razumljiva napaka v presoji. Dvakrat je v najboljšem primeru naivnost. Vse kar je več od tega pa je ignoranca, zatiskanje oči in laganje samim sebi, kdo njihov (iz)voljeni župan je, oziroma kaj predstavlja. Razen če sami njegov način in metode vladanja ne samo tolerirajo, temveč tudi odobravajo in podpirajo.
Zato, če pretežno levičarska Ljubljana ob izbiri, ki jo ima na voljo, ponovno izvoli najbolj umazanega kapitalca blatnega močvirja, naj o grehih malih rib tipa Stevanović, Mijić in podobnih enodnevnic raje molčijo. In enkrat za vselej utihnejo glede etičnih in moralnih načel v politiki.
Komentirajo lahko naročniki