Slovenski volivci, ki so volili vladne stranke, manj zaupajo svoji vladi, kot norveški volivci, ki so volili opozicijo. Vladi je v Sloveniji zaupalo 43 odstotkov volivcev, ki so volili vlado. Podatek je iz leta 2025. Na Norveškem je takšnih 84 odstotkov. Celo med volivci opozicije jih vladi zaupa 49 odstotkov. V Sloveniji le 14.
Svet ni črno-bel in za razvoj je potrebno sodelovanje, tega pa ni brez zaupanja. In prav po zaupanju smo Slovenci na repu držav Evropske unije in OECD. Smo pa v nezaupanju presenetljivo enotni. Institucijam ne zaupajo niti levi, niti desni, niti izobraženi, finančno preskrbljeni ali socialno ogroženi. Slednje pa ogroža razvoj Slovenije in nas nenazadnje tudi nemalo stane, opozarjajo strokovnjaki.
»Ne glede na to, kakšne zakone pišemo, kakšne proračune sprejmemo, brez elementarnega socialnega kapitala, zaupanja med ljudmi, nobena država ne more sodelovati,« je opozoril dr. Matej Avbelj, Direktorica inštituta Razvojnik Sonja Šmuc pa je dodala, da je v družbi, kjer je več zaupanja boljše počutje, manj pravil in nadzora, posli tečejo hitreje in je življenje prijetnejše.
Slovenci zaupamo manj od preostalih Evropejcev, smo na repu v družbi Bolgarije in Grčije
Indeks zaupanja je v Sloveniji povsod pod povprečjem. Med evropskimi državami smo na 4. mesto pa nezaupanju v institucije. Za nami so samo še Bolgarija, Grčija in Ciper. Slovenija za 10 odstotnih točk zaostaja denimo pri zaupanju v institucije Evropske unije, ki jim zaupa 58 odstotkov Evropejcev, a le 48 odstotkov Slovencev.
Pri čisto vseh vprašanjih smo Slovenci bolj nezaupljivi od evropskega povprečja, a je zaupanje v stroko in konkretne ljudi (zdravniki, učitelji, znanstveniki, vojska) bistveno večje, predvsem pa bistveno manj odstopa od povprečja EU. Pri učiteljih Slovenci zaostajamo za 1 odstotno točko, Pri zdravstvu za 4, medtem ko politične stranke uživajo pol manj zaupanja v Sloveniji kot v Evropi.
Zelo velik razkorak je tudi pri zaupanju v institucije kot je vlada, Državni zbor, mediji, Evropska unija, NATO ali pravosodje, kjer je razlika izrazito visoka glede na povprečje EU.
Najvišje stopnje zaupanja institucije uživajo v nordijskih državah kot so Danska, Švedska in Finska. Prav to pa so države, ki imajo enega najvišjih življenjskih standardov v Evropi. Blizu so še Portugalska, Luksemburg, Nizozemska in Irska.
Življenjski standard je posledica dobrih ali slabih institucij družbe
Ni naključje, da so države, ki imajo najvišjo blaginjo tudi tiste, kjer institucije uživajo največ zaupanja. Da institucije vplivajo na bogastvo ali revščino v družbi, je bila teza že dalj časa. Ni pa bilo jasno, ali so bogate države bogate zato, ker si lahko privoščijo dobre institucije, kot je dovolj dobro plačano pravosodje in policija, da nista podkupljiva, ali so države bogate prav zato, ker so postavile dobre institucije.
Trije ekonomisti, James A. Robinson z Unoverze v Chicagu ter Daron Acemoglu in Simon Johnson in univerze MIT so leta 2024 prejeli Nobelovo nagrado za ekonomijo prav zaradi dokaza, da je resnica to drugo. Da tok teče od pravil oz. institucij k bogastvu, je izpostavila Sonja Šmuc, ki jo podatek navdihuje z optimizmom. Saj, če se odločimo za »pametne odločitve, potem se bo to poznalo v višjem standardu, v bistvu cele družbe,« ne glede na geografsko lego, naravna bogastva, kar nenazadnje dokazujeta tako Švica, kot Singapur.
Nezaupanje ni posledica apatije, županom pišemo pogosteje od povprečja
Benjamin Topolko z inštituta Razvojnik se je vprašal, kako razložiti podpovorečno zaupanje Slovencev v institucije. Da nezaupanje ni posledica razklanosti kaže podatek, da je nizko v vseh »taborih« slovenske družbe in to precej enakomerno.
Prav tako ne moremo reči, da so Slovenci apatični. Skoraj vsak tretji Slovenec je v zadnjem letu kontaktiral politika ali uradnika, skoraj vsak četrti pa podpisal ali ustvaril peticijo, kar je trikrat več od povprečja OECD, »kar ni ravno profil apatičnega naroda.« Slovenci torej »imamo željo, da se nekaj spremeni, ali da sodelujemo,« ugotavlja Topolko.
Hkrati samo 40 odstotkov Slovencev meni, da bodo njihove vloge za pravice in storitve obravnavane pravično. Več kot pol ljudi ne verjame, da se bodo njihove vloge za socialne transferje, gradbena dovoljenja ipd. obravnavale pravično, osebni podatki pa uporabljali le za legitimne namene.
Še bolj zaskrbljujoča je anketa IMD (Mednarodni inštitut za razvoj managementa) med poslovodstvi v Sloveniji. Prilagodljivost vladne politike je v Sloveniji na 68. mestu med 70 merjenimi državami. Po razumevanju potreb po reformah je vlada na 64 mestu, po delovni zakonodaji na 67. mestu. Imamo pa visoko, nadpovprečno družbeno kohezijo (29, mesto od 70).
Tudi slovenska pregovorna majhnost, kjer vsakdo koga pozna ni razlog za nizko stopnjo zaupanja. Med Evropskimi državami ni korelacije med velikostjo države in indeksom zaupanja. Prav tako ni resne zgodovinske ovire za nezaupanje v institucije, saj je višje tako na Danskem, ki ima dolgoletno demokratično tradicijo, kot v Estoniji, ki se je pred 35-imi leti izvila iz opazno totalitarnejše Sovjetske zveze.
Ključ je v delujočem sistemu
Naročniška vsebina
Egalitarnost in Evropska unija ubijajo pritisk po spremembah
Ugotavljajo tudi, zakaj med Slovenci ni zaznati pritiska po spremembah. V prvi vrsti pripisujejo veliki egalitarnosti družbe. Slovenija ima enega najnižjih Gini koeficientov. Nobelovci prav distribucijski konflikt vidijo kot enega največjih motivatorjev sprememb, ta pa je v Sloveniji majhen zaradi sorazmerno enakih dohodkov večine. Imamo tudi nizko mladinsko izključenost in visoko družbeno kohezijo.
Dodatno pa tudi ni motivacije, da bi se nezadovoljni mobilizirali, saj ni težko dodatno zaslužiti s sivo ekonomijo, prost pretok ljudi in kapitala pa nezadovoljnim omogoča enostaven umik v druge Evropske države. Izstop iz sistema je lažji od boja.
Posledica je beg možganov in umanjkanje tujih naložb, kar Slovenijo precej tudi stane. Nobelovci še opozarjajo, tako Topolko, da je pot do izboljšanja dolgotrajna in ni privlačna, saj ne gre za rezanje trakov in sprejemanje bleščečih zakonov, ampak njihovo dosledno izvajanje, ki rezultate pokaže šele čez 5-20 let.
Nezaupanje nas tudi stane
Čeprav je jasno, da nas nezaupanje tudi stane, je težko podati konkretno številko, je opozoril ekonomist in profesor dr. Igor Masten in dodal, da pa je ta znatna. Manjše zaupanje, da bodo institucije zaščitile lastninske pravice ali izpeljale postopke tako, kot smo dogovorjeni, pomeni večjo stopnjo negotovosti in manj investicij, te pa so dražje (zaradi npr. vračunavanja famoznih 10 %).
Foto: Bor Slana/STA
Komentirajo lahko naročniki