Slovenski demokraciji danes ne grozi ukinitev volitev ali razpustitev parlamenta. Bolj neopazen problem je drugje: med leti 2023 in 2025 je le 28 odstotkov Slovencev zaupalo vladi, političnim strankam pa samo 14 odstotkov.
Še manj jih meni, da imajo ljudje, kot so oni, besedo pri tem, kaj počne vlada.
Slovenija ima volitve, parlament, vlado, sodišča in javni servis. Demokratične institucije torej obstajajo in delujejo. Toda vse večje vprašanje je, koliko ljudje še verjamejo, da te institucije njihov glas dejansko pretvarjajo v politični vpliv.
Nedavna raziskava OECD je pokazala, da Golobovi vladi zaupalo 28 odstotkov ljudi, političnim strankam pa samo 14 odstotkov. Sodiščem zaupa 43 odstotkov, policiji 50 odstotkov. Slovenci torej ne zavračajo vseh institucij enako: precej bolj nezaupljivi so do političnega dela sistema.
Še bolj zgovoren je drug podatek. Samo 18 odstotkov Slovencev meni, da imajo ljudje, kot so oni, besedo pri tem, kaj počne vlada. Leta 2023 je bilo takšnih 15 odstotkov. Napredek obstaja, vendar velika večina še vedno nima občutka političnega vpliva. OECD je pri tem ugotovil tudi močno povezavo med občutkom političnega vpliva in zaupanjem v vlado.
Ko demokratične institucije ostanejo, občutek vpliva pa izgine
Prav tukaj postane zanimiva teorija britanskega sociologa Colina Croucha.
Crouch je v knjigi Post-Democracy, prvič izdani leta 2004, opisal družbe, v katerih demokratične institucije še vedno obstajajo, vendar se politična moč vse bolj oddaljuje od državljanov in koncentrira pri profesionalnih političnih ter gospodarskih elitah.
Demokracija se po tej logiki ne konča nujno takrat, ko nekdo ukine volitve. Lahko se začne prazniti precej bolj neopazno: volitve ostanejo, parlament ostane, ljudje lahko še naprej izražajo svoja mnenja, vendar vse manj verjamejo, da njihov glas zares kaj spremeni.
To je pomembna razlika. Več možnosti za izražanje mnenja še ne pomeni več političnega vpliva.
Na družbenih omrežjih lahko danes svoje mnenje izrazimo hitreje kot kadarkoli. Lahko komentiramo, delimo, protestiramo in pritiskamo na politike. Toda če ljudje hkrati menijo, da njihov glas ne vpliva na odločitve oblasti, je vprašanje političnega nezaupanja precej globlje od tega, ali imajo dovolj možnosti za izražanje.
Podobno sliko je pokazal tudi Valicon. V raziskavi Ogledalo Slovenije skozi generacije so se največji generacijski razkoraki pokazali prav pri zaupanju v politične institucije. Pri zaupanju predsedniku vlade je bila razlika med najstarejšo in najmlajšo generacijo 60 odstotnih točk, pri predsednici državnega zbora pa kar 78 odstotnih točk.
To še ne pomeni, da mladi zavračajo demokracijo. Lahko pa pomeni, da vse manj verjamejo njenim tradicionalnim posrednikom – političnim strankam, parlamentu in političnim voditeljem. Zanimivo pa je, da precej bolj kot starejši, mladi zaupajo Cerkvi in duhovnikom.
Ko se začne dvomiti v pravila igre
Problem postane resnejši, ko se ne prepiramo več samo o političnih odločitvah, ampak o legitimnosti institucij, ki te odločitve sprejemajo.
Slovenska razprava o možnosti ustavne krize in izjavah Petra Jambreka o morebitnem ignoriranju odločitev Ustavnega sodišča je eden takšnih primerov. Njegove besede seveda niso dokaz, da Slovenija doživlja ustavno krizo. So pa opomnik, kako pomembno je za demokracijo, da politični akterji priznavajo legitimnost institucij tudi takrat, ko jim njihove odločitve niso všeč.
Demokracija namreč ni samo sistem, v katerem zmaga večina. Potrebuje tudi institucije, katerih legitimnost priznavajo tisti, ki se z njihovimi odločitvami ne strinjajo.
In prav zato je zanimiv še en aktualen slovenski primer.
RTV: reformirati institucijo ali jo preprosto odpraviti?
RTV Slovenija je v zadnjih dneh postala zelo konkreten primer vprašanja, kaj se zgodi z institucijo, ko začne izgubljati zaupanje – in hkrati denar.
Naročniška vsebina
Smo torej že v post-demokraciji?
Slovenija je še vedno demokratična država, v kateri potekajo konkurenčne volitve, oblast se lahko zamenja, sodišča odločajo, opozicija deluje in civilna družba ima prostor za delovanje. Tudi občutek političnega vpliva se je po podatkih OECD med letoma 2023 in 2025 nekoliko izboljšal.
Crouchova teorija zato ni diagnoza Slovenije. Je leča, skozi katero lahko pogledamo nekaj precej konkretnega: nizko zaupanje v politične institucije, šibek občutek političnega vpliva in vse pogostejše spore o legitimnosti institucij.
Morda največji problem demokracije ni trenutek, ko izginejo volitve.
Bolj neopazen je trenutek, ko ljudje začnejo verjeti, da institucij, ki naj bi njihov glas pretvorile v politično moč, pravzaprav ne potrebujejo več.
3 odzivi na “Slovenci ne zaupajo političnim institucijam. Je to začetek post-demokracije?”
Gospod Petrovič, dobro ste nastavili ogledalo naši demokraciji.
Veliko Slovencev res ne zaupa naši demokraciji. Ali je čudno? NE! Kako je mogoče, da na volitvah za predsednika države vedno zmaga ta, ki ga javno podpre Kučan??? Enako se zgodi, da na volitvah zmaga stranka, ki jo javno podpre Kučan in Levi posamezniki??? Če slučajno zmaga Desna opcija, pa se iz spanja prebudijo “NEVLADNIKI”, ki so dobro plačani iz državne blagajne, nekateri pa (Nika K), celo iz tujine.
Ali lahko zaupamo sodiščem (veliko sodnikov poštenih – vodstva pa stalno le v Levi roki), če ti nikoli ne obsodijo tistega, ki ljubi rdečo zvezdo? Za desne pa so velikokrat kar obtožnice brez dokazov. Za Levičarja pa, se obtožnic ne piše, ali pa se jo velikokrat zavrže….
Če je US glasno povedano, da je Levi Golobovi vladi dovoljena “depolitizacija” RTV, ki je postala potem le glasilo Levice, lahko zaupamo v US? Kdaj je KPK zrušila Levo vlado? Desno pa večkrat? Vse to vpliva na NE_zaupanje v institucije. Tudi NPM zahteva spoštovanje, ona sama pa ni spoštovala opcije, ki ji je prinesla 46 glasov iz parlamenta in ni hotela predlagati mandatarja iz Desne opcije ??? Ali taka dejanja spadajo v demokratično državo???
Hudo pa je, ko človek ne zaupa več niti najvišji sodni instanci – ustavnemu sodišču.
Dajte mi povedati zakaj bi zaupal političnim strankam? S kakšnim argumentom? Da zastopajo interese nas državljanov? Saj jih ne. Imamo morda kakšen vpliv na kandidatno listo? Nimamo. Ne volimo poslancev ampak volimo stranko. Ne zato, ker nam je to všeč ampak zato, ker nimamo druge zbire. Ker smo prisiljeni.
Inštitucije sestavljajo ljudje. Kakršna je kadrovska sestava, takšna je inštitucija. Pri tem sploh ni važen dober namen inštitucije, ker ta se razblini v kadrovski sestavi. Če je bedak na vrhu, potem da to ton celi inštituciji.
Parlament je inštitucija. Tam imamo na primer Mahniča. Ta ni še nikoli hodil v službo. Kar direkt iz šole za poslanca. Poslanec zame ni služba. To ni šiht. To kar pove po navadi ne dihta. O sebi ima neverjetno visoko mnenje tako, da ne čuti potrebe, da bi preverjal kar mu šine v glavo. OK. v Parlamentu so še drugi malo bolj zadržani in skromni in bistri. Niso vsi tako kot Mahnič. Pa vseeno.
Potem imamo nekakšen drugi dom parlamenta , ne vem kako se mu že reče. V ta dom ni bil še nikoli nikdar kdo izvoljen. Kar nastali so. V 35 letih se mi še ni razkrila skrivnost kako nastanejo? Vegetativno? Tako nekako, kot …. Imajo predsednika, ki je tako sposoben, da je lahko vsake nekoliko dni nekaj drugega. Enkrat predsednik tega, drugič predsednik drugega tretjič predsednik česa tretjega. Kot včasih v Jugi, ko smo komaj sledili vsem funkcijam kakega funkcionarja. Če smo sploh sledili seveda.
Komentirajo lahko naročniki