Pravnik Avbelj o “smrtnem grehu” in šestih ostalih, ki jih je Ustavno sodišče zagrešilo glede zakona o RTV Slovenija

Ustavno sodišče je julija letos z večino petih glasov proti dvema skoraj v celoti potrdilo novelo Zakona o RTV Slovenija, s katero je Golobova vlada ob nastopu oblasti bili predčasno končala mandate dotedanjih organov nacionalne radiotelevizije in uvedla nov Svet RTV.

Ustavni pravnik dr. Matej Avbelj, ki je sodeloval pri pripravi pobude za presojo ustavnosti, odločbo označuje za očitno napačno. V Pravni praksi ji v izčrpni analizi očita sedem sistemskih ustavnopravnih napak.

1. smrtni greh odločbe: »Depolitizacija« ne more biti ustavnopravni cilj

Prvo in po Avbljevem mnenju najnevarnejšo napako je sodišče naredilo, ko je »takojšnjo in popolno depolitizacijo« RTV priznalo kot ustavno dopusten cilj, zaradi katerega je mogoče poseči v druge ustavne pravice. Slednje je Avbelj metaforično označil za »smrtni greh te odločbe”.

Vsaka odločitev vladajoče večine je namreč že po svoji naravi politična, zato politična oblast RTV ne more »depolitizirati«, temveč jo lahko kvečjemu politično preuredi. Avbelj opozarja, da takšna navidezna depolitizacija v resnici pomeni »prepolitizacijo«. Kot je v ločenem mnenju zapisal sodnik Klemen Jaklič Svetlič, »ideologem ‘depolitizacija’ že iz načelnih razlogov ne bi smel preiti iz političnega narativa v ustavnopravno razlogovanje«.

Politično ravnanje je tudi domenvna depolitizacija

Po Avbljevem mnenju mora biti presoja US še strožja, kadar politična večina – kot v tem primeru – »depolitizacija takojšnja in popolna«, saj tak jezik spominja na totalitarne režime, ki so velike spremembe izvajali »takoj in popolnoma«. Nekaj takšnih primerov je izpostavil sodnik Svetlič v odklonilnem ločenem mnenju.

Avbelj še opozori, da ko večina na US upoštevajoč zgodovinske izkušnje »takojšnjo in popolno depolitizacijo« na načelni ravni vzpostavi kot ustavno dopusten cilj, kot ustavnopravni vzvod, s katerim se lahko legitimira politične odločitve, ustvari sistemsko tveganje, da  bo ta ali ona  vladajoča politika ta vzvod tudi vse pogosteje uporabila.

2. Ustavno Sodišče je postalo advokat oblasti

Naloga ustavnega sodišča je omejevati vsakokratno politično večino, toda Avbelj meni, da je v tej zadevi ravnalo kot njen zagovornik. Pri navedbah pobudnikov naj bi zahtevalo stroge dokaze, navedbe vlade pa sprejemalo bistveno bolj prizanesljivo.

Sodnik Marko Starman je v ločenem mnenju opozoril na »očitno uporabo različnih meril pri presoji dejanskih trditev strank istega postopka«. Po Avbljevem mnenju sodišče ni resno presojalo niti možnosti, da je bila depolitizacija zgolj krinka za politično čistko. Pri tem spomni na Golobovo izjavo, da so se na RTV zavezali, da ga bodo »očistili janšizma«.

Na kratko: argumenti udeležencev niso bili obravnavani z enako skrbnostjo

3. Odločba je logično protislovna

Sodišče je zakonodajalcu pri urejanju RTV priznalo široko polje proste presoje, hkrati pa zatrjevalo, da je poseg presojalo po strogem testu sorazmernosti. Avbelj meni, da oboje ne more veljati hkrati: presoja ne more biti stroga, če ima oblast pri izbiri ukrepov skoraj proste roke.

Odločba o RTV je prežeta s številnimi logičnimi napakami

Za krožno sklepanje označuje tudi ugotovitev, da je bila »takojšnja in popolna depolitizacija« obenem cilj in sredstvo. Če je cilj popolna in takojšnja zamenjava, je namreč takojšnja zamenjava vseh vodstvenih organov že vnaprej razglašena za primerno in nujno.

Opozori tudi na stališče US večine, da je v neoblastnih organih, za razliko od oblastnih (za kar obstajajo primeri nasprotnih presoj v evropski praksi) “stopnja varstva mandatov pred takimi posegi zakonodajalca nekoliko manjša”. Takšno pravno pravilo pa je, tako Avbelj, sprto samo s seboj, saj ustavnopravno lahko velja samo obratno. Neoblastni subjekti so nosilci človekovih pravic, kar oblastni niso, zato je treba posege oblastnih organov v neoblastno sfero presojati kvečjemu bolj, ne pa manj strogo kot v oblastne organe. 

Ker je ključni argument večinske odločbe logično povsem nevzdržen, je žal taka tudi usoda odločbe kot celote.

4. Zamolčani in neenako obravnavani argumenti

Avbelj sodišču očita »argumentativno nepoštenost«: neprijetne argumente naj bi razglasilo za pavšalne, jih zamolčalo ali selektivno uporabljalo sodno prakso.

Kot primer navaja očitek glede prepovedi imenovanja nekdanjih ustavnih sodnikov v Svet RTV. Sodišče je zapisalo, da pobudniki očitka niso obrazložili, čeprav je bila po Avbljevih besedah obrazložitev v pobudi izrecno navedena. Spregledalo naj bi tudi starejšo lastno odločbo, po kateri avtonomnost vodstva RTV ne sme biti odvisna od »vsakokratne razporeditve politične moči«.

Večina na US je žal uporabljala zavržno argumentativno prakso, pri kateri argumente, ki niso šli v njen odvetniški prid, enostavno razglasi za pavšalne, jih zamolči, se celo tudi malo zlaže, relativizira lastno sodno prakso, predvsem pa povsem poljubno primerjalnopravno češnje zoba

5. Sodno varstvo je postalo zgolj navidezno

Članom prejšnjih organov RTV so mandati prenehali neposredno na podlagi zakona, brez individualne odločbe in možnosti pritožbe. Ustavno sodišče je menilo, da jim je bilo pravno varstvo zagotovljeno že s pobudo za presojo ustavnosti.

Toda sodišče je najprej samo odpravilo začasno zadržanje zakona, nato pa odločalo več kot tri leta, ko vzpostavitve prejšnjega stanja ni bilo več mogoče doseči. Po Avbljevi oceni je bilo zato pravno varstvo le »teoretično in iluzorno«, ne pa dejansko in učinkovito.

US je v konkretnem primeru zakrivilo več kršitev pravice do poštenega sojenja

6. Neupoštevanje in kršitev prava Evropske unije

Pobudniki so predlagali, naj ustavno sodišče glede evropskega prava postavi vprašanje Sodišču EU, vendar se do predloga ni opredelilo. Prav tako ni vsebinsko presodilo zakona z vidika Evropskega akta o svobodi medijev.

Avbelj poudarja, da mora ustavno sodišče pri presoji ukrepov, povezanih s pravom EU, upoštevati evropske predpise in sodno prakso Sodišča EU. S tem, ko tega ni storilo, pa je kršilo tako slovensko ustavo kot obveznosti Slovenije do Unije.

7. Odstop od standardov Sveta Evrope

Po standardih Evropskega sodišča za človekove pravice mora biti sodno varstvo učinkovito, ne zgolj formalno. Beneška komisija pa poudarja, da naj se spremembe pravil o razreševanju vodstev javnih medijev uporabljajo le za prihodnja imenovanja. Tako se prepreči, da bi bila reforma usmerjena proti konkretnim nosilcem funkcij.

Slovenska ureditev je storila ravno nasprotno: z zakonom je takoj prekinila že veljavne mandate. Po Avbljevi oceni je ustavno sodišče s potrditvijo takšnega posega »povozilo« skupne evropske ustavne standarde.

Vse te standarde evropskega ustavnega prostora je, kot je v mejah še dopustnega obsega neizčrpno prikazal ta prispevek, slovensko US preprosto povozilo

Kako naprej?

Avbelj odločitev označuje za sodniško samovoljo, saj njenih ključnih stališč po njegovem ni mogoče zagovarjati z uveljavljenimi metodami razlage prava . Kljub temu ne trdi, da ustavnega sodišča nimamo več ali da je v celoti politično. Večji problem vidi v »šibkem ustavnopravnem znanju« ter nekonsistentni, ad hoc in zato politični instrumentalizaciji podvrženi sodni filozofiji večine.

Sodišče je po njegovem zamudilo priložnost, da bi zaščitilo pluralen medijski prostor, v katerem noben politični, javni ali zasebni center moči ne more odločati, katere informacije bodo objavljene in katere zamolčane. Namesto tega je vsako prihodnjo oblast postavilo pred skušnjavo, da ob prevzemu oblasti po svojih merilih preuredi tudi javni medij.