Ustavno sodišče proti parlamentu in vladi: kako dobiti tekmo, ko sodniki sodijo proti tebi?

»Sindikalni boj in ustavnosodniški nadzor bosta ključna.« S temi besedami je novinarka TV Slovenija Špela Kožar maja opisala strategijo leve politično-ideološke sfere proti pravkar izvoljeni desnosredinski vladi, pri čemer je menjavi oblasti prepoznala prehod iz demokracije v avtoritarizem, kolikor paradoksalno se to sliši.

V resnici seveda ne gre za boj dobrega proti zlu, kot situacijo (zlo)namerno uokvirjajo mnenjski voditelji levice – sicer najglasnejši kritiki tovrstnih poenostavitev razumevanja sveta recimo pri ameriških republikancih. Temveč za boj med dvema razvojnima konceptoma Slovenije – pri čemer je eden izrazito vezan na dediščino in miselnost socializma, vključno z vsemi privilegiji, ki iz nje izhajajo, drugi pa od te miselnosti osvobojeni liberalizem ter seveda konservativizem, ki izhaja iz katoliškega jedra naroda.

Gre torej za tekmo dveh konceptov, v kateri ni nobeden vrednotno ali drugače superiornejši od drugega, seveda pa dajeta različne rezultate. Je pa eden od njiju zaradi zgodovinskih okoliščin privilegiran, bolj ukoreninjen v vzvodih družbenega vpliva in moči.

A takšna je realnost, in slednjo morajo na desni sredini sprejeti in jo upoštevati pri načrtovanju svojih političnih strategij. Kot morajo na levi dojeti, da z leti vse bolj izgubljajo monopol nad družbenimi vzvodi moči. Najbolj jih je pri tem udaril razvoj interneta, ki razbija levičarski medijski monopol, s katerim so dolgo skrbeli za prevlado njihove resnice. Danes vanjo večinsko prepričajo zgolj še starejše od 65 let.

O(b)stale in ponovno osvojene trdnjave

A če medijski vpliv šibi, ostajajo trdnjave, na katere se levičarski del družbe še vedno zanaša, med drugimi tudi novinarka RTV-ja Kožarjeva. In to upravičeno, smo lahko spoznali v prvih mesecih njim nesprejemljive vlade. Prav sindikati in ustavno sodišče z blokado ključnega razvojnega zakona ta čas preprečujeta, da bi Slovenija zavila stran od konceptov, ki jim je ljudstvo izreklo nezaupnico na volitvah. Le nekaj mesecev kasneje se bo o njih ponovno izrekalo, kot o kopici drugih vprašanj – kot da v Sloveniji nimamo predstavniške demokracije.

To je seveda šele začetek in pod blokado bo praktično vse, kar bi posegalo v status quo, ki ga je leva opcija zadnja desetletja razmeroma uspešno ohranjala. Tudi za ceno vse večjega razvojnega zaostajanja Slovenije in dejstva, da nas po levi in desni prehitevajo že skorajda vsi, ki so z nami delili usodo komunizma.

To je seveda šele začetek in pod blokado bo praktično vse, kar bi posegalo v status quo, ki ga je leva opcija zadnja desetletja razmeroma uspešno ohranjala.

Ena od institucij, ki se je njegove sence zgodaj otresla, je bilo ravno ustavno sodišče. Bili so časi, ko so tam sedeli največji ustavno-pravni strokovnjaki zelo različnih svetovnih nazorov, ko so se kresali argumenti in so bile njihove presoje za laike nepredvidljive – in tudi zato visoko legitimne. Nato je poslanka SMC-ja Jasna Murgel napovedala, da bo v enem letu vse drugače. In zgodilo se je.

Merilo strokovnosti je zamenjala ideološka pripadnost in za ustavne sodnike niso bili več primerni ugledni pravniki z zavidljivimi mednarodnimi karierami, kot je dr. Janez Kranjc, češ da je preveč “nazadnjaški”. Namesto takšnih so mesto na ustavnem sodišču dobivali ideološko preverjeni “progresivni” kadri bistveno skromnejših referenc; kot na primer dolgoletna aktivistka Mirovnega inštituta dr. Neža Kogovšek Šalamon, katere ideološko pristranskost je nakazovala že dotedanja kariera.

Posledica je bila strokovna erozija presoj Ustavnega sodišča in predvsem obrazložitev večinskega glasu. Prišlo je do predvidljivosti odločitev, kadar gre za občutljive družbeno-ideološke ali politične teme – pri tovrstnih je vsakomur vnaprej jasno, v katero  smer bo šla presoja večine.

UI: jasna liberalno-progresivna nagnjenost

To ponazorimo z nevtralno analizo umetne inteligence, ki smo ji naročili, naj pregleda tovrstne odločitve ustavnega sodišča zadnjih šestih let. Odkril jih je deset in prav pri vseh je ChatGPT zaznal »jasno liberalno-progresivno nagnjenost«. Oziroma v njegovem povzetku:

 “Če ideološko smer Ustavnega sodišča merimo po najodmevnejših družbenovrednostnih odločbah zadnjih šestih let, se tehtnica precej jasno nagiba v liberalno-progresivno smer. To je najbolj očitno pri istospolnih porokah in posvojitvah ter dostopu samskih in istospolno usmerjenih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Manj enoznačne so covidne in institucionalne odločbe, kjer politični učinek še ni nujno dokaz ideološke motivacije.”

Kaj to v praksi pomeni, je v nedavnem intervjuju za Demokracijo zelo neposredno razložil starosta slovenskega ustavnega prava, prvi predsednik ustavnega sodišča, dr. Peter Jambrek:

»Marsikdo že danes govori, da nimamo več ustavnega sodišča, ker ne opravlja več vloge temeljnega reševalca ustavnih konfliktov v družbi,« je dejal.»Kaj takrat narediš?« je nadaljeval.  »Boš z bicikli obkrožil zgradbo sodišča, jo obmetaval z granitnimi kockami, prenehal dajati državni denar za njegovo delovanje? Ne. Poveš jim, da so irelavantni, brezpredmetni, jih ignoriraš.«

Dodal je, da  se »takšna usoda sedanji sestavi ustavnega sodišča lahko zgodi, če bo nadaljevala s takšno ustavno nelegitimno dejavnostjo.«

Kako dobiti tekmo, v kateri sodnik sodi proti tebi

Jambrek torej opozarja, da bi nadaljevanje takšne prakse lahko pomenilo ustavno krizo, do katere bi  pripeljala izguba legitimnosti ustavnega sodišča, če bi njegove odločitve pomemben del političnega prostora razumel kot arbitrarne in politično pristranske. Kot radikalno posledico omenja ignoranco US s strani zakonodajne veje oblasti, saj po družbeni ureditvi nista ena nad drugo, temveč enakovredni.

Pa vendar bi zavestno tovrstno ravnanje v Sloveniji sprožilo tudi hudo politično krizo, iz katere pa bi po preteklih izkušnjah desna sredina neizogibno izšla poražena.

Če situacijo primerjamo z nogometno tekmo, v kateri sodniška ekipa očitno sodi v prid ene strani, kako lahko druga stran takšno srečanje obrne v svojo korist in zmago? Nedvomno ne z zmerjanjem sodnikov za bedake, temveč s prefinjeno igro, v kateri se skuša izogibati situacijam, kjer bi sodniška presoja odločilno vplivala na rezultat, sama pa dosegati kar se da nesporne zadetke.

V politični praksi to pomeni, da s spremembami ne greš »z grlom v jagode«, temveč bistveno bolj prebrisano. Skupna lastnost vseh velikih trenerjev je obsedenost z detajli. Za tem stoji filozofija, da skupek malenkostnih korekcij v seštevku prinese razliko med porazom in zmago, brez da bi nasprotna ekipa, kaj šele gledalstvo na tribunah, te opazilo.

Skupna lastnost vseh velikih trenerjev je obsedenost z detajli. Za tem stoji filozofija, da skupek malenkostnih korekcij v seštevku prinese razliko med porazom in zmago, brez da bi nasprotna ekipa, kaj šele gledalstvo na tribunah, te opazilo.

Morda pa je to zgled, kako lahko desnosredinska vlada mimo pozornosti nasprotne ekipe in pristranskega sodniškega vpliva izpelje spremembe statusa quo, ki so jih volivcem obljubili in jih Slovenija tako krvavo potrebuje, če ne želimo, da za naš žep postanejo predraga češka mesta in hrvaško morje.

Torej ne z megalomanskimi potezami, temveč z mikromenedžentom: zrno na zrno pogača, zakon na zakon palača.