Od invazivne pikapolonice, krščanske teologije, do »vlade v megli«: 8 “popopranih” citatov z maratonske seje o Stevanoviću

V državnem zboru danes poteka razprava o predlogu za razrešitev njegovega predsednika Zorana Stevanovića in podpredsednice iz vrst Svobode, Nataše Avšič Bogovič. Predlog glede Stevanovića so vložile opozicijske poslanske skupine Svoboda, SD in Levica, glede Avšič Bogovičeve pa SDS, NSi/SLS/Fokus in Resni.ca, ne pa tudi Demokrati Anžeta Logarja.

Stevanović ni padel, saj je za njegovo razrešitev glasovalo 37 poslancev, proti pa jih je bilo 49. Glede Avšič Bogovičeve je manj gotovosti, a tudi ona ne bo razrešena, če Demokrati za razrešitev ne bodo glasovali. 

Opozicija je razpravo o razrešitvi predsednika državnega zbora gradila predvsem okoli Zorana Stevanovića, njegovega ravnanja in osebne integritete. Njegovi zagovorniki so velik del odgovora namenili primerjavi z nekdanjo predsednico parlamenta Urški Klakočar Zupančič. Da ne bi zamudili najpomembnejšega, vam spodaj podajamo 8 najbolj začinjenih citatov seje.

Povod za razpravo o razrešitvi sta bili izredni seji, na katerih državni zbor ni potrdil dnevnega reda, zato ni prišlo do odreditve parlamentarnih preiskav o zadevi Black Cube in domnevnem nedovoljenem financiranju političnih strank. Opozicija Stevanoviću očita, da je z glasovanjem proti dnevnemu redu sodeloval pri preprečitvi izvrševanja ustavne pravice parlamentarne manjšine.

Stevanović in poslanci koalicije, ki ga podpirajo, odgovarjajo, da je obe seji sklical, zahtevane točke uvrstil na dnevni red in omogočil glasovanje. O dnevnem redu je po njihovem odločil državni zbor kot celota, Stevanović pa je imel kot poslanec pravico glasovati po svoji presoji.

V dolgi razpravi zato ni bilo veliko novih argumentov. Iste očitke in odgovore so govorci ponavljali z vedno ostrejšimi besedami. Ključna razlika je bila predvsem v tarči: opozicija je govorila o Stevanoviću, koalicijski oziroma vladni podporni blok pa je obrambo pogosto gradil na primerjavah z nekdanjo predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič.

Osem citatov: od vlade v megli do grozljivke in pikapolonice

Zoran Stevanović: »Ne bom se jim pustil«

Stevanović se je predstavil kot tarča političnih pritiskov in kot politik, ki z vztrajanjem izpolnjuje obljubo volivcem. Predlog za razrešitev je opisal celo kot dokaz, da dela nekaj prav.

»Ko hodim po Sloveniji, ko prihajam med ljudi, med upokojence, med delavce, med študente, predvsem med mlade, se zdi, da je običajni dober dan zamenjal popolnoma nek drug pozdrav, ki se mu reče: Ne se jim pustiti. To slišim skoraj povsod in vedno odgovorim na enak način: Ne bom se jim pustil. Ne zato, ker bi se oklepal te funkcije, funkcije pač pridejo in grejo. Ne zato, ker bi verjel, da je katerikoli položaj v tej državi last posameznika, ker ni, ampak zato, ker sem v politiko prišel z določenimi obljubami in ker sem prepričan, da človek izgubi bistveno več kot funkcijo takrat, ko zaradi pritiskov začne ravnati drugače, kot je obljubil ljudem.«

Borut Sajovic: napuh v krščanski teologiji

Sajovic je pravni očitek povezal z vprašanjem osebnega sloga. Stevanovićevega načina komuniciranja ni predstavil le kot vprašanje parlamentarne kulture, temveč kot nevaren zgled za javni govor zunaj parlamenta.

»Dostojnost ni salonska olikanost, je zavedanje, da ima vsakdo neodtujljivo pravico do osebnega dostojanstva in sposobnost razumevanja, da političnega nasprotnika še vedno priznavaš kot legitimnega predstavnika dela državljanov in mu izkazuješ primerno spoštovanje. Pokroviteljstvo in poniževanje nista dokaz moči, ampak dokaz oholosti oziroma napuha. Napuh pa velja v krščanski teologiji, tudi v pravoslavni, za prvega, najhujšega izmed sedmih naglavnih grehov. Ko se ponižujoč način komuniciranja normalizira na vodstvenih funkcijah, se meja sprejemljivega govora premakne tudi zunaj parlamenta.«

Aleksander Reberšek: »Vlada v megli«

Reberšek je predlog za razrešitev predstavil kot predstavo opozicije, ki naj bi z osebnimi in ideološkimi spori zakrivala mizerne rezultate svojega prejšnjega vladanja. Večji del njegove razprave ni bil namenjen Stevanovićevim dejanjem, temveč napadu na Svobodo.

»Vi obupno potrebujete Zorana Stevanovića, obupno potrebujete Mijića, obupno potrebujete Izrael, Palestino in seveda Janšo. Zelo preprosto povem: ker s svojim delom nimate kaj pokazati, morate nahraniti svoje volivce in vse to potrebujete za svoje politično preživetje. Če bi vi imeli s svojim delom kaj za pokazati, bi danes tule ostal poslanec Svobode in bi rekel, zvišali smo penzije, dvignili smo plače, ljudi smo razbremenili, podjetjem smo tlakovali pot. Glede na to, da ste štiri leta prodajali meglo in jo še naprej prodajate, predlagam, da se imenujete vlada v megli.«

Andreja Rajbenšu: invazivna pikapolonica

Verjetno najbolj hudomušna pripomba seje je uspela poslanki Rajbenšujevi iz Svobode, ko se je oprla na Stevanovićevo primerjavo samega sebe s pikapolonico, ki ima nekaj črnih pik, vendar prinaša srečo. Metaforo je obrnila proti njemu in ga primerjala z invazivno vrsto.

»Kmetje nam znajo povedati, da obstajajo živalice, imenovane tudi harlekinska oziroma azijska pikapolonica. Podobna je tem našim lepim pikapolonicam, ampak je invazivna vrsta in dela veliko škodo v sadovnjakih, ker izriva našo domačo koristno pikapolonico. Prepoznamo to harlekinsko po tem, da ima več črnih pik, tako kot Zoran Stevanović, ki se mi zdi, da ima vedno več teh črnih pik. Tako da je vprašanje, ali res prinaša srečo ali pa neko nepopravljivo uničenje nekega ekosistema, čisto na mestu. Sicer predsednika Državnega zbora ni tukaj, ampak prosim, spoštovani predsednik Državnega zbora, ne zlorabljajte več pikapolonice, ker si tega resnično ne zasluži.«

Aleš Hojs: »Govoril je državotvorno«

Hojs je Stevanovića branil s primerjavo njegovega javnega nastopanja z ravnanjem prejšnje predsednice parlamenta. Obenem mu je svetoval, naj nekdanje obsodbe prizna in o njih govori odkrito.

»Sam sem sodeloval v nekaj primerih v teh štirih, petih mesecih z gospodom Stevanovićem tudi na mednarodnih dogodkih, torej na srečanjih z mednarodnimi delegacijami. Moram odkrito povedati, da sem bil navdušen. Gospod se je obnašal spodobno. Gospod je govoril državotvorno. Gospod ni posvajal opic. Ampak je prav o celotnem Državnem zboru govoril tako, kot mora govoriti državnik.«

Lucija Tacer Perlin: velik in šibek ego

Tacer Perlin je vprašanje nekdanjih obsodb povezala z značajem in sposobnostjo priznanja napak. Izbris obsodb zanjo ni bil osrednji problem; pomembneje se ji je zdelo Stevanovićevo poznejše javno govorjenje o preteklosti.

»Še vedno ni sposoben izreči stavka, da je bil v preteklosti štirikrat pravnomočno obsojen, to smo zadnjič lahko videli na Tarči. Prav neverjetno, kako velik ego – in šibek ego – moraš imeti, da nisi sposoben tega izreči. In kaj je zelo problematično glede tega? Da očitno tega, kar si storil, ne obžaluješ in da si očitno isti človek, ki je vsa ta kazniva dejanja zagrešil.«

Katja Kokot: seznam proti nekdanji predsednici

»Ustanovna članica vaše stranke Svoboda, predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Gremo, kar po vrsti o zaščiti integritete Državnega zbora. Gremo kar po točkah. Prvič. Dvignila je krilo in poslancu pokazala noge. Druga točka. Prekinila je sejo zaradi Janševe knjige in zaklela,” tako je Kokotova, poslanka Resnice, je v svojem stališču naštela 14 očitkov očitkov nekdanji predsednici – od poti z vladnim letalom in spora z obiskovalci na balkonu do posvojitve šimpanzinje in simbolnega boksarskega dvoboja. 

🎯 Volitve so mimo. Čas je, da se sprijaznite z rezultatom! 🎯 pic.twitter.com/nKnueQEqi7

— Katja Kokot (@KokotKatja) September 22, 2026

Tamara Kozlovič: kriminalka, oziroma grozljivka

Kozlovičeva, poslanka Svobode je neposredno odgovorila na Stevanovićevo pripoved o ljudeh, ki mu govorijo, naj se ne pusti. Tudi sama se je sklicevala na pogovore z ljudmi na terenu, le da naj bi ti izražali prav nasprotno stališče. Sama namreč živi v kriminalki.

»Jaz mislim, da predsednik živi v nekem fantazijskem romanu. Jaz se namreč počutim, da živim dobesedno v kriminalki, da ne rečem grozljivki. Ko hodim po Sloveniji, do mene pristopajo ljudje, obupani, zgroženi, razočarani. Pravijo, da ne razumejo, kako je možno, da imamo v naši prelepi Sloveniji človeka, ki zaseda funkcijo predsednika Državnega zbora, torej eno izmed najvišjih funkcij, ki ne spoštuje ustave, ne spoštuje zakona in ne spoštuje poslovnika.«

O čem sta v resnici govorila oba bloka

Analiza doslej zbranega magnetograma pokaže, da je opozicija občutno pogosteje omenjala Stevanovića in ustavo. Vladni blok je pogosteje govoril o opoziciji, glasovanju in politični motiviranosti predloga.

Razprava je bila formalno namenjena vprašanju, ali naj Zoran Stevanović ostane na čelu državnega zbora. V precejšnjem delu pa se je spremenila v ponovno sojenje njegovim predhodnikom, nekdanji vladi in političnim zameram iz prejšnjega mandata.

Prav to je morda njen najjasnejši rezultat: obe strani sta govorili o standardih parlamenta, vendar sta pri tem merili predvsem standarde nasprotnega tabora.