Pred poslopjem RTV Slovenija se je v sredo popoldne zbrala skupina protestnikov na shodu Inštituta 1. oktober Pavla Ruparja, ki je na shod pozval že dan prej.
Čeprav je bila javna radiotelevizija prva tarča kritik, se protest ni ustavil pri RTV-prispevku. Govorniki so odprli tudi vprašanja položaja upokojencev, dela ob prejemanju pokojnine, referendumov in vloge sindikatov, protestniki pa so se po prvem delu shoda odpravili še proti sedežu Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije.
In čeprav je Rupar, nekoč zagrozil, da “morda nekoč ne bo več pes, ki kljub brcam pride nazaj h gospodarju”, je zdaj storil ravno to, pišemo v uredniškem komentarju.
»Zakaj bi dajali za nekaj, česar ne gledamo?«
Rupar je že pred shodom poudarjal, da ne zahteva ukinitve RTV Slovenija, temveč odpravo obveznega prispevka in temeljito preoblikovanje zavoda. Na protestu je svoje stališče povedal precej ostreje. »Zame osebno je to kriminal in je to teror nad prebivalci v Sloveniji,« je dejal o obveznem plačevanju RTV-prispevka in dodal: »Zakaj bi dajali za nekaj, česar ne gledamo?«
Do informativnega programa je bil izrazito kritičen in del oddaj označil za »negledljiv«, vendar hkrati poudaril, da Slovenija javno radiotelevizijo potrebuje, predvsem zaradi kulturnih, mladinskih in šolskih vsebin. »Zavod RTV mora obstati, vendar v drugi obliki, racionalen, s primernim številom zaposlenih in z boljšim programom,« je dejal.
Pohvalil je tehnike, snemalce in druge strokovne delavce, precej bolj oster pa je bil do organizacije zavoda in števila zaposlenih. Po njegovih besedah so nekateri zaposleni »obešeni na hrbte« tistih, ki dejansko opravljajo delo.
Rupar je svoj nastop večkrat usmeril tudi v vprašanje pluralizma. Po njegovem bi morala biti javna radiotelevizija prostor različnih političnih in družbenih pogledov, ne glede na to, kdo je trenutno na oblasti. Kritiko je tako skušal predstaviti ne le kot vprašanje denarja, ampak tudi kot vprašanje tega, kaj državljani v zameno za obvezni prispevek dobijo.
Shod je imel tudi močno simbolno noto. Med slovenskimi zastavami so zbrani zapeli Zdravljico, sledila je skupna molitev Očenaša in Zdrave Marije. Miroslav Pačnik, ki ga je množica pozdravila z bučnim aplavzom in vzkliki “Miro! Miro!” je v govoru spomnil na vlogo RTV med osamosvojitveno vojno leta 1991, ko je po njegovih besedah televizija povezovala ljudi in zagotavljala pomembno obveščanje. Današnjemu zavodu pa je očital politično pristranskost in trenutno usmeritev javne radiotelevizije med drugim označil za »socialistično pranje možganov«.
Po najnovejši javnomnenjski raziskavi Utrip družbe IJEK, bi za ukinitev RTV prispevka zagotovo glasovalo 44,9 odstotka vprašanih, verjetno za pa še 10,4 odstotka. Skupaj je tako za 55,3 odstotka vprašanih. Proti bi jih glasovalo 39,8 odstotka, 5,1 odstotka pa jih je neopredeljenih.
Od RTV do referendumov in pokojnin
Toda RTV je bila šele prva postaja in prvi del sporočila protesta. Govorniki so shod povezovali tudi s prihajajočimi referendumi in položajem starejših. Rupar je posebej izpostavil možnost, da bi upokojenci, ki se odločijo ponovno delati, poleg plače še naprej prejemali celotno pokojnino. »Zakaj ne bi imeli polne pokojnine?« je vprašal in kritiziral poseganje v prihodke ljudi, ki bi želeli po upokojitvi ostati delovno aktivni.
Tudi drugi govorniki so poudarjali, da starejši po desetletjih dela ne želijo biti obravnavani zgolj kot strošek države. Marko Turk je izpostavil dostojne pokojnine, dostop do osebnega zdravnika in oskrbo takrat, ko jo človek potrebuje. Obenem je pri RTV poudaril, da javni zavod ne bi smel pripadati »eni vladi, eni politični stranki, eni ideologiji«, temveč državljanom, ki ga financirajo.
»Nismo tukaj zato, da bi želeli rušiti demokracijo. Tukaj smo zato, ker jo želimo obvarovati,« je dejal Turk in s tem ponudil precej bolj umirjen kontrast nekaterim ostrejšim nastopom na shodu.
Pred sindikati: ostrejša retorika in »400 milijard«
Po protestu pred RTV so se zbrani odpravili proti sindikatom, kjer je retorika postala še ostrejša. Rupar je sindikalnim organizacijam očital, da od ljudi pobirajo denar, za zaposlene pa po njegovem mnenju naredijo premalo. Kritika sindikatov je tako postala drugi pomemben del protesta.
Izrazito neposreden je bil Ivan Mejavšek, nekdanji obrtnik, ki je poudaril, da članstvo v sindikatih v zasebnih podjetjih ni obvezno in da mora temelj odnosa med delodajalcem in zaposlenim predstavljati pošteno plačilo za opravljeno delo. »Če jaz človeka pošteno plačam in se borim za njega, za njegovo familijo, tudi od tega človeka pričakujem, da dela za mene in za sebe. V prvi vrsti za sebe,« je dejal.
Ob tem je spomnil, da je imel nekoč zaposlenih deset ljudi oziroma, kot je poudaril, »deset družin je bilo odvisnih od mene«.
Mejavšek je postregel tudi z eno najodmevnejših trditev shoda, ki pa je v govoru ni podkrepil z virom. Zatrdil je, da je bilo iz Slovenije v 36 letih »odtujenega 400 milijard« evrov. »Veste, koliko je to denarja? Če bi imeli 20-milijardni proračun, je to 20-letni proračun. Kje je ta denar?« je vprašal zbrane.
Protest se je tako iz nasprotovanja obveznemu RTV-prispevku razširil v precej širšo kritiko javnih institucij, sindikatov in sedanjih ureditev. Skupni imenovalec govorov je bil zahteva po spremembah pri RTV, pri položaju upokojencev in pri vlogi institucij, ki po mnenju organizatorjev ne delujejo dovolj v korist ljudi. Ruparjevo osrednje sporočilo pa je ostalo nespremenjeno.
RTV naj ostane, vendar po njegovih besedah ne takšna, kot je danes.
Naročniška vsebina
Preberite še:
Komentirajo lahko naročniki