Medtem ko Janševa vlada z novelo zakona o tujcih zaostruje pogoje za njihovo bivanje v Sloveniji, pa hkrati z novelo Zakona o zaposlovanju tujcev rahlja pravila pri njihovem zaposlovanju. Predlagane spremembe zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev posegajo tudi v agencijsko zaposlovanje, kar je sprožilo opozorila Delavske svetovalnice, da bi lahko v prihodnjih letih precej povečali prihod delavcev iz Indije, Nepala in drugih azijskih držav.
Ministrstvo spremembe predstavlja predvsem kot poenostavljanje postopkov, večjo mobilnost delovne sile in odgovor na pomanjkanje kadra. Vodja Delavske svetovalnice Goran Lukić pa opozarja, da lahko velik in donosen kanal agencijskega zaposlovanja trg v nekaj letih spremeni precej bolj, kot kažejo začetne številke.
Njegova napoved o nekaj deset tisoč novih dovoljenjih za azijske delavce za zdaj ostaja napoved, ne uradna projekcija države. Toda evropski primeri kažejo, da takšen scenarij ni brez podlage.
Predlog bi hkrati omilil posledice kršitev za delodajalce: prepoved zaposlovanja tujcev bi nastopila po dveh pravnomočnih globah v dveh letih, namesto že po prvi. Tujec pa v prvih šestih mesecih praviloma ne bi mogel zamenjati prvega delodajalca.
Slovenija že ni več odvisna le od Balkana
Slovenija je že precej daleč od časov, ko je beseda tuji delavec skoraj avtomatično pomenila človeka iz Bosne, Srbije ali Severne Makedonije. Junija letos je bilo pri nas okoli 152.900 delovno aktivnih tujih državljanov oziroma rekordnih 16,5 odstotka vseh delovno aktivnih brez kmetov. Največ, približno 70.500, jih še vedno prihaja iz Bosne in Hercegovine, toda najhitreje rastejo bolj oddaljene države.
Samo državljanov Indije, Nepala in Filipinov je bilo junija 6.430, decembra 2021 pa zgolj 327. V manj kot petih letih se je njihovo število povečalo skoraj dvajsetkrat.
Hrvaška: od BiH do Nepala in Indije
Hrvaška je najbolj neposreden primer, kaj se lahko zgodi, ko bližnjih delavcev zmanjka. Leta 2021 je odpravila stari sistem letnih kvot in prešla na bolj prilagodljivo preverjanje potreb trga dela. Razlog je bil praktičen: gospodarstvo je potrebovalo ljudi, delavcev iz Bosne in Hercegovine ter drugih držav Zahodnega Balkana pa ni bilo več dovolj, mnogi so se tudi sami preselili proti bolje plačanim trgom v Nemčiji in Avstriji.
Rezultat je bil silovit. Hrvaška je leta 2020 izdala 66.655 dovoljenj za prebivanje in delo, leta 2024 pa že več kot 206.000. Leta 2017 so državljani Bosne in Hercegovine predstavljali približno 65 odstotkov dovoljenj, leta 2024 le še okoli 18 odstotkov. Skupni delež Nepalcev, Bengalcev, Indijcev in Filipincev pa je v istem obdobju zrasel s približno štirih na 40 odstotkov.
Samo leta 2024 se je na Hrvaško iz Azije priselilo 26.524 ljudi: 10.012 iz Nepala, 5.253 iz Indije in 4.457 s Filipinov. Nepal je s 14,2 odstotka vseh priseljencev celo prehitel Bosno in Hercegovino. Toda zgodba ima tudi drugo plat. Leta 2025 je priseljevanje iz Azije padlo na 16.027 ljudi, Nepalcev na 6.264 in Indijcev na 2.420. Hrvaška je medtem zaostrila pogoje za delodajalce in povečala nadzor. Primer tako pokaže dvoje: odprt sistem lahko tok zelo hitro poveča, država pa ga lahko z zaostrovanjem pravil tudi opazno omeji.
Romunija, Poljska in Češka: tri različne poti
Romunija je ubrala bolj nadzorovan model. Kvoto je z 30.000 leta 2019 povečala na 100.000 novih tujih delavcev letno, leta 2024 pa so oblasti izdale skoraj 106.000 soglasij za zaposlitev. Kvota je bila praktično v celoti zapolnjena.
Konec leta 2024 je imelo dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve več kot 100.000 državljanov tretjih držav, kar je bilo 94 odstotkov več kot dve leti prej. Skoraj polovica jih je prihajala iz Nepala in Šrilanke. Število državljanov tretjih držav z veljavno pogodbo za polni delovni čas se je s približno 54.000 leta 2021 do avgusta 2024 povečalo na skoraj 140.000.
Poljska kaže, kako hitro lahko tudi velik srednjeevropski trg začne iskati ljudi daleč zunaj svoje okolice. Decembra 2025 je tam delalo 1,141 milijona tujcev. Dolga leta so vrzel zapolnjevali predvsem Ukrajinci, nato pa so podjetja začela intenzivneje zaposlovati v Aziji in Latinski Ameriki. Indijci, Nepalci in Filipinci so že leta 2023 predstavljali več kot tretjino novih tokov začasnih delavcev z delovnimi dovoljenji.
Nato je prišla zavora. V prvi polovici leta 2025 je Poljska izdala 144.507 delovnih dovoljenj, približno 17 odstotkov manj kot leto prej; dovoljenja za Nepalce so padla z 19.603 na 11.047, za Indijce pa z 18.645 na 15.222.
Češka ima za Slovenijo morda najbolj zanimiv kompromisni model. Gospodarstvu primanjkuje ljudi, vendar država zaposlovanja ne prepušča povsem prostemu toku. Kvote določa po državah in programih. Za Filipine je denimo kvoto v programu kvalificiranih delavcev povečala z 2.300 na 10.300 mest letno. Vrata so torej odprta, vendar ne brez števca.
Glavno vprašanje ni le, koliko ljudi potrebujemo
Evropske izkušnje ne dokazujejo, da bo vsaka sprememba zakona avtomatično pripeljala deset tisoče Nepalcev ali Indijcev. Kažejo pa jasen vzorec. Ko domačega kadra primanjkuje, tradicionalni bazen delavcev iz sosednjih držav usahne, agencije pa dobijo lažji dostop do globalnega trga dela, se lahko sestava delovne migracije spremeni izredno hitro.
Pri tem ima večji prihod tujih delavcev tudi očitne koristi. Če podjetja zaradi pomanjkanja ljudi ne morejo sprejemati novih naročil ali širiti proizvodnje, jim dodatna delovna sila omogoča nadaljnjo rast. V državah s starajočim se prebivalstvom lahko več zaposlenih pomeni tudi več plačnikov davkov in prispevkov ter manjši pritisk na socialne sisteme. Hrvaški primer lepo pokaže, zakaj se države sploh odločajo za takšno politiko: v gradbeništvu, industriji in storitvah je pomanjkanje delavcev postalo resna omejitev poslovanja.
Toda koristi niso avtomatične. Več agencij in posrednikov pomeni tudi večjo potrebo po nadzoru. Visoki stroški posredovanja, dolgovi delavcev, slabe nastanitve in odvisnost od delodajalca povečujejo možnost izkoriščanja. Hitro povečanje števila ljudi odpira tudi vprašanja jezika, stanovanj in vključevanja v družbo.
Obstaja pa še eno pomembno vprašanje: ali podjetje delavca res ne more najti ali ga zgolj ne more najti pod pogoji, ki jih ponuja. Če je uvoz delovne sile najlažja in najcenejša rešitev, lahko zmanjša pritisk za višje plače, boljše pogoje, avtomatizacijo in vlaganje v domači kader. Po drugi strani lahko dobro nadzorovan sistem, usmerjen v dejansko deficitarne poklice, zapolni vrzeli, ki jih domači trg preprosto ne more.
Evropski primeri zato ne ponujajo preprostega odgovora »odpreti« ali »zapreti«. Kažejo predvsem razliko med različnimi delovnimi migracijami. Za Slovenijo bo zato poleg števila novo prispelih delavcev pomembno tudi pod kakšnimi pogoji bodo prišli, za katera dela, po kakšnih kanalih in ali bo država sposobna sistem nadzorovati, preden začne sistem nadzorovati njo.
Komentirajo lahko naročniki