Ko se šolska delavnica o delavskih pravicah spremeni v politično kampanjo

»Naša minimalna plača je na žalost pod pragom tveganja revščine in se ne dvigne dovolj, da bi bila primerna za dostojno življenje. Na žalost. […] In vsako leto se gospodarstvo pritožuje, ko se mora dvigniti minimalna plača in hoče, da se dvigne najmanj možno. In vedno grozijo s tem, da bo gospodarstvo propadlo. Nikoli do zdaj ni.«

To ni govor kakšnega poslanca Levice ali sindikalista na kakšnem protestnem shodu. Gre za vsebino, ki so jo poslušali dijaki ene izmed ljubljanskih srednjih šol. Gre za delavnico o delavskih pravicah, ki je bila za vse dijake obvezna.

Delavnico so izvedli predstavniki sindikata Mladi plus, ki so dijake med drugim zavajali tudi glede realnosti slovenskega zdravstvenega sistema ter ortopeda iz Novega mesta obtoževali stvari, ki jih ni zagrešil. Dijake so tudi prepričevali, da je razvojni interventni zakon slab in jih pozivali k oddaji podpisa za referendum.

V teoriji bi bila to koristna delavnica, ki bi dijake pred vstopom na trg dela pripravila na to, da poznajo svoje delavske pravice, so pozorni na pasti, ki jih lahko čakajo, sploh na začetku karierne poti in sploh razumejo, s kakšnimi pojmi se bodo dijaki srečali, ko bodo iskali zaposlitev.

A izvedba s strani sindikata Mladi Plus je dijakom postregla vse prej kot nevtralne in objektivne informacije, izvajalci pa so vsebino, vključeno v obvezni pouk, izkoristili za politično propagando pred (zelo verjetnim) referendumom o interventnem zakonu. Delavnica je namreč potekala proti koncu šolskega leta, ravno v času, ko so sindikati sicer prvič zbirali podpise za začetek postopka za razpis referenduma o razvojnem interventnem zakonu.

Kampanja za referendum kar v učilnici

»Takoj na začetku so poudarili, da je nov interventni zakon slab in da zato zbirajo podpise za referendum,« nam je zaupal eden izmed dijakov, ki je prisostvoval delavnici. Kot negativno je predstavnik sindikata najprej naštel »zmanjšanje davka za najemodajalce«, za katerega je dejal, da ni zadostne regulative.

Nadalje  je “predavatelj” izpostavil »prisilno upokojitev« v primeru, da ima delavec izpolnjene vse pogoje za upokojitev. Predstavnik sindikata je kar predpostavil,, da bo delodajalec za takšnega delavca, ki bi kljub izpolnjenim pogojem za upokojitev še želel delati, izplačeval manjšo plačo in da bo imel tak delavec manj pravic.

Na vprašanje dijaka, ki je izpostavil, da bo imel upokojenec polno pokojnino, medtem, ko je po trenutni zakonodaji upravičen le do 40 % le te, je predstavnik sindikata odgovoril le da »polno pokojnino dobi, bo pa delodajalec s tem upravičeval manjšo plačo, čeprav bo opravljal isto delo.«

Možnost upokojitve s polno pokojnino in po dogovoru z delodajalcem nadaljevanje dela torej predstavnik sindikata v učilnici predstavi kot nekaj, kar bodo delodajalci manj dajali iz svojega žepa, država pa bo to pokrivala.

Minimalna plača in zlobni gospodarstveniki

To pa še zdaleč ni edini primer, kjer se delodajalce in gospodarstvenike predstavlja kot avtomatsko slabe. Povedna je razlaga sindikata glede minimalne plače.

»Naša minimalna plača je na žalost pod pragom tveganja revščine,« pri čemer dijakom niso razložili, kaj prag tveganja revščine sploh je. Zadevo so zapeljali na predstavo o stroških. »Ne dvigne se dovolj, da bi bila pač primerna za dostojno življenje. Na žalost. Če zdaj razmišljamo o tem, koliko plačujemo za najemnine, koliko plačujemo za ostale stroške hrano in telekomunikacijo in prevoz in podobno, a ne? Je to zagotovo premalo.«

Minimalna plača je tako predstavljena zgolj kot koncept pokrivanja življenjskih stroškov, pred dijaki pa ni nikjer predstavljena povezava med plačo in dodano vrednostjo, ki jo delavec ustvari. Še več, sindikat se dobesedno norčuje iz slovenskega gospodarstva z nadaljevanjem razlage:

»In vsako leto se gospodarstvo buni, ne? Pač, ko se mora dvigniti in hoče, da se dvigne ta minimalna plača najmanj možno. In vedno grozijo s tem, kadar se dvigne preveč za njih, da bo gospodarstvo propadlo. Nikoli do zdaj ni propadlo. Vemo točno, kaj merijo, kam merijo s tem, …«

Kam merijo s tem, niso povedali, ampak so pustili da dijaki sami uganejo, kaj so mislili.

Ko je za vse težave slovenskega zdravstva kriv zasebni sektor

Dotaknili so se tudi zdravstvenega sistema. Po kritiziranju ameriškega zdravstvenega sistema s strani sindikalista je dijak potegnil vzporednico, da je pa to podobno kot v Sloveniji, kjer tudi plačujemo zdravstveno zavarovanje, potem pa ne pridemo na vrsto in posebej plačamo še zasebnika.

Odgovor predstavnika sindikata je bil, da ko imamo državno organizirano zdravstvo, se včasih pač malo zalomi. Specifična težava slovenskega zdravstva pa po njegovem je, da je delno privatizirano. Začel je govoriti o dvoživkah ter očital, da imajo slovenski družinski zdravniki najnižje glavarinske količnike v Evropi.

A tega, kot tudi težav v organizaciji dela v javnem zdravstvu, problemu monopola in planskega načrtovanja ZZZS in s tem povezane korupcije v zdravstvu, sindikalist ne omeni. Pač pa krivdo zvali na »dvoživke« zdravnike, ki delajo tudi v zasebnem zdravstvu. Privatniki češ da ne delajo nobenih težkih operacij, in ko so ga dijaki opozorili na konkretne primere, ki jih izvajajo zasebniki, je prekinil debato samo z »Mogoče, ne vem.« in se spravil na Novomeškega ortopeda.

Iz konteksta je bilo razvidno, da misli dr. Gregorja Kavčiča, ki da je »zalanašč zvabil ljudi v privat sektor« kjer da je umetno ustvarjal dolge vrste »zato da je lahko ljudi vabil kasneje v svojo zasebno ambulanto, kasneje pa delal popoldan v svoji zasebni ambulanti.«

Od dijaka, ki je prisostvoval pouku, smo še izvedeli, da se »podobna levičarska propaganda na njihovi šoli izvaja tedensko, tudi s strani profesorjev med poukom, le da je ponavadi bolj prikrita.«