Zakaj smo Slovenci tako razdeljeni in kakšno ceno za to plačujemo? (video)

Društvo Platforma sodelovanja je prejšnji teden obeležilo tretjo obletnico svojega delovanja, ki je prinesla pomemben mejnik – menjavo na vrhu. Dosedanji predsednik in ustanovitelj Anže Logar je vodenje predal priznanemu strokovnjaku za evropsko pravo dr. Mateju Avblju.

Dogodek, ki je privabil več kot 130 članov in podpornikov, pa ni bil le slovesen, ampak tudi strokovno obarvan. Osrednja tema javne tribune je bila namreč ena največjih ran sodobne Slovenije: globoka družbena razklanost.

Družbena razklanost ni nekaj normalnega

V okviru praznovanja je potekala javna tribuna, na kateri so ugledni strokovnjaki dr. Sašo Dolenc, dr. Andreja Jaklič, dr. Polona Pičman Štefančič in dr. Andreja Poljanec pod drobnogled vzeli vzroke in posledice družbenih delitev.

Gosti so si bili enotni: razklanost v družbi ni neizogibno dejstvo, temveč stvar odločitve. Pri tem so prst uperili v tiste, ki najbolj krojijo naš javni prostor – v politike, medije, civilno družbo in kapitalske interese, ki stojijo za algoritmi družbenih omrežij. Namerno ustvarjanje razdora namreč ne vpliva le na osebno počutje posameznikov, ampak ima tudi resne negativne posledice za gospodarstvo.

Novi predsednik društva Matej Avbelj je ob tem poudaril, da je meja med svobodo govora in sovražnim govorom v evropskem prostoru zelo jasna:

“Pri Platformi se zavzemamo za to, da tisti, ki ustvarjajo naš skupni javni prostor, vodijo s svojim zgledom in prispevajo k zdravi, dobro urejeni in strpni politični skupnosti. Okrog tega bomo pomagali graditi konsenz političnega liberalizma.”

Travma, ki še ni postala zgodovina

Po mnenju Andreje Poljanec korenine slovenskih delitev segajo precej globlje od dnevne politike. Izvor vidi v nepredelanih posledicah druge svetovne vojne, povojnih pobojih in desetletjih molka, ki so sledila.

“Ta travma, ki jo Slovenci na žalost še vedno zelo nosimo in tudi navzven kažemo, bo morala biti ubesedena, pokopana in spravljena v dialog,” je poudarila.

Po njenem prepričanju posledice zgodovinskih ran niso vidne le v političnih sporih, temveč tudi v medosebnih odnosih, nezaupanju, povečani agresivnosti ter celo v težavah z duševnim zdravjem. Opozorila je, da družbe, ki so doživele državljanske konflikte ali genocide, pogosto desetletja nosijo posledice kolektivne travme.

“Ta agresija, ta nemoč, ta jeza, ta nepredelana krivica, po drugi strani pa nepredelano žalovanje, se v resnici obrne v jezo, ki je škodljiva ali za druge, ali pa za tebe. /…/ In smo na visokem vrhu alkoholizma pa depresivnosti, tudi pri mladih, izgorelosti…”

Ko nasprotnik postane sovražnik

Sašo Dolenc je opozoril, da je podoba Slovenije pogosto precej bolj razklana na družbenih omrežjih kot v resničnem življenju.

“Če pogledamo v podjetja, vasi ali mesta, kjer se ljudje srečujejo ob športu ali drugih dejavnostih, razklanost ni tako velika, kot se zdi na družbenih omrežjih,” je dejal.

Največjo nevarnost vidi v trenutku, ko drugače mislečega ne obravnavamo več kot sogovornika, temveč kot grožnjo.

“Problematična je ta razklanost, ko sogovornika ne dojemamo več kot nekoga, ki se morda moti, ampak kot nekoga, ki je zloben.”

Po njegovem mnenju demokracija ne more delovati, če se družba razdeli na med seboj nepovezane skupine, ki med seboj ne komunicirajo več.

Paradoks: Nikoli nam ni šlo bolje, pa smo vseeno nezadovoljni

Posebej zanimiv pogled je ponudila Polona Pičman Štefančič. Opozorila je na podatke, ki kažejo, da Slovenija po številnih objektivnih kazalnikih dosega najboljše rezultate doslej.

Toda prav tu se skriva paradoks. Materialna blaginja raste, občutek nezadovoljstva pa ostaja visok.

 “Prejšnji mesec je UMAR objavil poročilo, po katerem nam tako dobro še nikoli ni šlo – a hkrati nimamo občutka skupne smeri.”

Po njenem mnenju Sloveniji manjka skupen cilj, ki bi povezoval družbo. Spomnila je, da so se Slovenci znali poenotiti ob osamosvojitvi in vstopu v Evropsko unijo, danes pa takšne skupne vizije ni več.

“Čas je za nov družben dogovor, nekaj, kar nas bo vleklo naprej, za novo družbeno pogodbo…”

Razklanost ima tudi gospodarsko ceno

Andreja Jaklič je zavrnila tezo, da bi bili glavni vzrok slovenskih delitev ekonomski problemi.

“Ekonomskih razlogov za razklanost nimamo,” je dejala in spomnila, da Slovenija ostaja ena najbolj enakih družb na svetu.

Toda to še ne pomeni, da razklanost nima posledic. Nasprotno: “Zaradi razklanosti ogromno izgubljamo.”

Po njenem mnenju nesodelovanje zmanjšuje inovativnost, konkurenčnost in sposobnost prilagajanja na velike globalne spremembe. Opozorila je, da svet pred nami zahteva več povezovanja, ne manj.

Posebej je poudarila, da so razlike med ljudmi koristne in celo nujne za razvoj, vendar le pod pogojem, da obstaja kultura spoštljivega dialoga.

“Razlike so okej. Če hočemo biti inovativni, razlike rabimo in jih moramo spoštovati.”

Menjava generacij in nadaljevanje zgodbe

Ob robu tribune je potekala tudi simbolna predaja vodenja društva. Anže Logar je poudaril, da Platforma sodelovanja ostaja zavezana ideji povezovanja ljudi različnih pogledov, Matej Avbelj pa je napovedal nadaljevanje te poti.

Če je bilo mogoče iz več kot uro dolge razprave izluščiti eno skupno sporočilo, je to verjetno misel, da slovenska razklanost ni zgolj politični problem. Je zgodovinski, psihološki, tehnološki in ekonomski izziv hkrati. Prav zato tudi rešitev ne more biti enostavna.

Kot je v zaključku poudarila Andreja Poljanec: “Odnosi so nujni.”

In morda je prav v tem najkrajši povzetek celotne tribune.

Oglejte si jo: