Ian Bremmer je eden tistih analitikov, ki jim uspe pojasniti globalno politiko brez pretiranega poenostavljanja. Predsednik inštituta Eurasia Group je pred kratkim gostoval v podcastu The Ezra Klein Show, kjer sta z gostiteljem Ezro Kleinom uro in pol razpletala številna – v današnjem hitro spreminjajočem se svetu – aktualna vprašanja.
Trump ni vzrok – je simptom
Bremmer Donalda Trumpa ne obravnava kot anomalijo ali nesrečen splet okoliščin, ampak kot logično posledico trendov, ki so se v ameriški politiki kopičili desetletja. Nezaupanje v institucije, občutek da sistem dela za nekoga drugega, zahteva po nekom ki bo stresel obstoječi red – vse to je bilo prisotno že pred Trumpom. On je bil prvi, ki je to energijo učinkovito kanaliziral.
Primerjava, ki jo Bremmer ponudi, je presenetljiva: Trump po obsegu poskusa preoblikovanja države spominja na F.D. Roosevelta. Ne po vrednotah – ampak po ambiciji temeljito spremeniti razmerja moči znotraj sistema. Roosevelt je zgradil moderno administrativno državo; Trump jo poskuša razgraditi. Oba sta bila odgovor na generacijski občutek, da obstoječi red ne deluje več.
Dobra agenda; katastrofalno izvajanje
Toda Bremmer opozarja na velik razkorak med Trumpovimi obljubami in realnimi rezultati. Trumpova prvotna agenda – manj vojn, manj bremena za ameriške davkoplačevalce, bolj pravična trgovina s Kitajsko – je imela po Bremerjevem mnenju določeno logiko. Toda izvajanje je bilo katastrofalno.
Kitajska ni pokleknila pod carinami, saj je udarila nazaj z omejitvami redkih zemelj in kritičnih mineralov, ki so nepogrešljivi za zahodno industrijsko in obrambno proizvodnjo. Trump je bil prisiljen k umiku.
Iranska kampanja, ki naj bi enkrat za vselej končala iransko jedrsko grožnjo, se je izrodila v vojno brez jasnih ciljev in z odprtim koncem. “To je daleč največja zunanjepolitična napaka katere koli ameriške administracije po iraški vojni,” pravi Bremmer.
Kitajska, ki jo je Trump razglasil za glavnega nasprotnika, iz tega obdobja izhaja okrepljena. V Pekingu je Trump sprejel srečanje pod pogoji, ki jih je Peking že dolgo zahteval – kot srečanje dveh enakovrednih velesil. Bremmer ocenjuje, da je Kitajska obisk razumela kot diplomatsko zmago, ne kompromis.
Zakaj se nam vse zdi slabo, čeprav ni tako hudo
Klein v pogovoru postavi vprašanje, ki ga ekonomisti ne znajo dobro pojasniti: zakaj je razpoloženje v ZDA – in širše na Zahodu – padlo na raven globalne finančne krize, čeprav makroekonomski podatki tega ne upravičujejo?
Bremmer ponudi večplasten odgovor. Niso se izvotlile le tovarne in delovna mesta – izvotlile so se skupnosti, lokalne institucije, občutek skupne prihodnosti. Priložnosti so se geografsko skoncentrirale v peščici metropolitanskih območij, ki so hkrati postala cenovno nedostopna.
Bremmer doda tudi dimenzijo, ki je pogosto spregledana: vsaka izkušnja se stratificira. Zdravstvena oskrba, izobraževanje, potovanja, šport – povsod se je razvil vzporedni sistem za tiste, ki si ga lahko privoščijo. Tisti, ki ne morejo, to vedo. In vedo, da to ni naključje.
Algoritem, ki nas drži v negativnem vrtincu
Kar je pri tem posebej zaskrbljujoče, je geopolitična dimenzija. Bremmer opisuje miselni obrat, ki ga je doživel ob ponovnem branju lastne knjige iz leta 2006, v kateri je argumentiral, da so odprte demokratične družbe strukturno stabilnejše od zaprtih avtokratskih – in da jim tehnologija pri tem pomaga.
A danes je tehnologija popolnoma drugačna. Bremmer pojasnjuje, da je bil zgodnji internet decentraliziran, tekstovni in je deloval po principu “od spodaj navzgor”. Bil je poceni, dostopen vsem in je posameznikom omogočal, da zaobidejo državne cenzorje ter se povezujejo. To je dajalo strukturno prednost odprtim družbam.
Sodobna tehnologija pa temelji na podatkovno intenzivni umetni inteligenci, naprednih algoritmih za maksimizacijo angažiranosti in masovnem zbiranju podatkov. Ta tehnologija za svoje delovanje zahteva ogromno kapitalsko in infrastrukturno centralizacijo. To je popolnoma spremenilo pravila igre v korist avtoritarnih režimov.
Odprte demokracije so postale žrtev lastne svobode govora
Kitajska podobnih problemov z notranjo polarizacijo nima – ne zato, ker bi bili njeni državljani srečnejši, ampak ker država z uporabo umetne inteligence, prepoznave obrazov in centraliziranim upravljanjem platform algoritemsko usmerja in cenzurira družbena omrežja v realnem času.
Tehnologija je postala ultimativno orodje nadzora “od zgoraj navzdol”, ki avtokratskim režimom omogoča, da nestrinjanje zadušijo, še preden se sploh razvije v gibanje. Zaprte družbe so v tem novem okolju paradoksalno stabilnejše.
V odprtih družbah pa so ti isti napredni algoritmi v rokah zasebnih korporacij, katerih poslovni model temelji na monetizaciji človeške pozornosti. Ker algoritmi hitreje širijo vsebine, ki sprožajo močna negativna čustva (jezo, strah, ogorčenje), so odprte demokracije postale žrtev lastne svobode govora.
Tehnologija danes v demokracijah deluje kot ojačevalec zunanjih in notranjih dezinformacij, sistematično razjeda zaupanje v skupne resnice, poglablja polarizacijo in otežuje racionalni politični dialog.
Tveganje, ki zadeva vse
Kar vse to skupaj pomeni, je morda najbolj presenetljiva ugotovitev celotnega pogovora. Bremmer jo izreče brez ovinkarjenja: “Združene države so danes glavni gonilec geopolitične negotovosti v svetu. Ne Kitajska. Ne Iran. Ne Rusija.”
Carine in industrijska politika, vojna z Iranom, nepredvidljivost do evropskih zaveznikov, razgradnja norm in pravil znotraj največjega svetovnega trga – vse to izvira iz Washingtona.
To ni antiameriška teza. Je diagnoza države, ki je ujeta v lastnem negativnem vrtincu – doma razjedena z nezaupanjem in polarizacijo, navzven pa vse manj sposobna igrati vlogo, ki jo je desetletja igrala.
Svet, ki se je navadil na ameriško predvidljivost kot na gravitacijo, se mora zdaj znajti brez nje. In to je tveganje, ki zadeva vse.
Celoten podkast:
Komentirajo lahko naročniki