Rusija, ZDA in Iran: kdo za vloženo milijardo povzroči največ vojne škode?

“Živimo v dobi, ko so stroški za napadalca bistveno nižji od stroškov za branilca,” je nedavno dejal japonski obrambni minister Šindžiro Koizumi. Do sedaj je veljalo obratno, drži pa, da se je paradigma bojevanja spremenila. Poglejmo stroškovno plat novodobnih vojn, kot sta na primer tisti v Ukrajini in Iranu.

Poleg tega pa je potrebno pojasniti novodobno leporečje glede “obrambe”: kako države visoke stroške militarizacije skrivajo v pacifizem?

Se je res ceneje braniti?

Tokrat ne govorimo o stroškovni plati soočenja enega sistema proti drugemu, na primer letala ali drona proti sistemu zračne obrambe. Jasno je, da lahko dron v vrednosti nekaj sto evrov povzroči večmilijonsko škodo, izdelava protidronskih sistemov pa je zaenkrat še bistveno dražja od izdelave dronov samih.

Pomembno pa se je vprašati, kakšen pristop k bojevanju danes prinaša največji učinek za najmanjši vložek. In učinek je vsako dejanje, ki slabi nasprotnika. Poleg demografske največji efekt proti nasprotniku, tako taktično kot finančno, predstavlja materialna škoda. Kot bomo videli, je biti žrtev dražje ne le zaradi dražjih obrambnih sistemov, temveč mogoče še bolj zaradi neizbežne škode na svojih tleh.

Japonsko obrambno ministrstvo po navadi govori o projekcijah po scenariju ruske agresije na svojo sosedo, kjer dežela vzhajajočega sonca nastopa v vlogi Ukrajine. Če pogledamo stroške, je Rusija zgolj v lanskem letu za napad porabila skoraj toliko sredstev, kot je po ocenah povzročila kumulativne škode po Ukrajini od leta 2022 (tudi po okupiranih ozemljih). 

Razlike med vojnami

Kljub temu pa japonska paradigma ne poteka po analogiji z ukrajinsko. Težišče ruske agresije predstavlja kopenska ofenziva, kakršne v primeru Japonske ne gre pričakovati. Odločilno vlogo bi torej igralo pomorsko in predvsem zračno bojevanje, zato precedens do neke mere iščemo pri izraelsko – ameriškem posredovanju v Iranu.

Ker je judovska država glede svojih vojaških investicij tradicionalno skrivnostna, se osredotočimo na ameriški vložek.

Za dosedanjih vloženih 37,5 milijarde dolarjev so Iranu skupno povzročili čez 90 milijard neposredne škode, kolikor bi znašala nadomestitev uničenih zmogljivosti.

Gre torej za razmeroma učinkovito prekomorsko operacijo. Američani niso posredovali po kopnem, kar bi bistveno povečalo stroške in prineslo manjši, verjetno celo negativni učinek. Z uporabo visoke tehnologije pa so povzročili škodo, ki znaša 2,43-krat več od vloženega. Tudi Iran je v kontekstu obrambe izvedel napade na ameriške vojaške zmogljivosti, in ZDA samim zadal škodo, večjo od vložka.

Iranci učinkovitejši od Američanov

Ob tem ameriška civilna in gospodarska infrastruktura ni bila poškodovana, kar pa ne velja za zalivske države, zaveznice ZDA, kjer so bili tarča Teherana predvsem gospodarski objekti.

Iranci so z vloženimi štirimi milijardami glede na stroške obnove naredili za več kot 45 milijard realnih stroškov nasprotniku.

Pod črto: Rusi napadajo najbolj konvencionalno, in če štejemo le vložek v operativo, bi s cinizmom lahko rekli, da “poslujejo” s pozitivno ničlo. Američani se poslužujejo visoke, a drage tehnologije, in v prid jim govori količnik 2,43. Absolutni zmagovalec pa je Iran, ki z nizkocenovnimi, a tehnološko inovativnimi sredstvi v napadu dosega količnik 11,28.

Potrebno pa se je zavedati dejstva, da je iranska obramba proti izraelsko-ameriškim zračnim napadom nebogljena. Teheranski režim se je “branil” z napadi, ker se z obrambo ni mogel. V tekmi visoke tehnologije, sodobnega vojaškega profesionalizma in milijard so zmagali Američani. V dolgoročni tekmi izčrpavanja in inovativnosti pa se je izkazal teokratski režim, ki je zaenkrat preživel, in v skrajni sili se je za preživetje gotovo pripravljen podati po poti Afganistana.

Visoka tehnologija in nizka cena

Je torej ceneje biti napadalec ali branilec? Prvič, vlogi nista statični. Eno je politično, drugo pa vojaško videnje ene ali druge. Ukrajina se brani s tem, ko napada cilje v Rusiji, prav tako je Iran z napadi skušal prepričati Američane, naj gredo drugam, in verjetno bi tudi Japonci v imenu obrambe raketirali kako kitajsko oporišče.

Dejstvo je, da je konvencionalni pristop s kopensko ofenzivo, kot ga demonstrira Rusija,

“Samoobramba veliko stane”

Pisali smo že, kako v Nemčiji pacifisti militarizirajo deželo. Podobno je na Japonskem, kjer pa iz akademskih krogov slišimo, da

A Japonska ima tisto zavest, ki jo na Zahodu primanjkuje: vemo, da v Evropi širitve vojne ne bo, ker si je Rusija ne more privoščiti, v Aziji pa je najverjetneje še nekaj časa tudi ne bo, ker si je Kitajska v resnici ne želi. V Pekingu berejo Sun Cuja in za razliko od Kremlja vedo, da je najbolj briljantna zmaga pridobljena brez boja.

Ali pa z zelo majhnim bojem. In Japonci vedo, da za mir potrebujejo močno samoobrambno vojsko. Ki je po nekem naključju zmožna tudi napasti.