Bo Rusija kapitulirala, oziroma se vrnila na “točko nič”, kot je slišati pozive iz vrst nemških politikov? Medtem Lukašenko skupaj z Rusijo rožlja z jedrskim orožjem, Rutte svari pred uničujočimi posledicami, Litva je zaradi vse hujših ruskih izzivanj z droni evakuirala predsednika, Kitajska pa je v resnici večja podpornica ruske agresije kot javno priznava.
To so dejanja, s katerimi bi, z besedami dr. Drnovška, sprti strani kaj hitro zajahali tigra. Se bližamo zaključku konflikta ali eskalaciji?
Nemci bi “kapitulacijo in dekolonizacijo” Rusije
Nekdanji polkovnik in poslanec CDU Roderich Kiesewetter ter poslanka Zelenih Susann Worschech v skupnem besedilu menita, da je Rusija teroristična država, ki ima “imperialno voljo po uničenju”. Drži. Tako kot tudi to, da bi se Evropa morala biti sposobna sama braniti, ter da Ukrajina predstavlja njen branik pred rusko agresijo.
Zapisala sta tudi, da mora Evropa delovati v smeri brezpogojne predaje Rusije, kjer bi storilce zločinov kaznovali, izvedli dekolonizacijo Rusije, jo očistili imperialnih aspiracij, in tako bi Rusija postala civilizirana, mirna in svobodna. Takšne ideje so neizvedljive in v nekaterih postavkah nevarne.
Razkrinkani Kitajci
O tem kasneje. Najprej poglejmo realnost na strani, ki stoji nasproti nemški utopiji.
Naročniška vsebina
Belorusi, droni in jedrske grožnje
Belorusija je bila do sedaj po mnenju Kremlja premalo dejavna, in Lukašenko je začel govoriti o pripravah na vojno. Vpoklicali bi do 100.000 vojakov, s katerimi bi ustvarili doprinos k “obrambnemu” zavezništvu z Rusijo. Poleg tega imata vojski skupne vaje, kjer se precej glasno govori o Belorusiji kot izvajalki podpore ruskim jedrskim aktivnostim; obstaja možnost montaže jedrskih sredstev na beloruske rakete in letala.
🤨 Russia announced the delivery of nuclear warheads for Iskander-M missile systems to field storage points in Belarus during ongoing nuclear exercises. pic.twitter.com/jbvdmR33o0
— UNITED24 Media (@United24media) May 21, 2026
Ob tem se ruske provokacije s kršenjem zračnega prostora le še stopnjujejo: alarm za zračni napad je bil nedavno razglašen na vzhodu Litve ter v Vilni, sledile so evakuacije, med katerimi je bil na varno prepeljan tudi predsednik republike.
Ratio Duginovih norosti vse bliže bojišču
Uvod v tovrstno izzivanje smo videli že lansko leto v Latviji, in kaj lahko bi se uresničile napovedi zahodnih obveščevalcev o testiranju solidarnosti Nata. Stanje, ki ga v Moskvi dojemajo kot stisko, in posledično Kremelj odkrito grozi z jedrskim orožjem. Kako daleč si kdo upa iti?
Ratio v moskovski državi deluje drugače kot na Zahodu. Šteje le zmaga, ki se vse bolj izmika, kar za Kremelj predstavlja obup, ki lahko rezultira v katastrofo: pred časom je kremeljski ideolog Aleksander Dugin izjavil, da če Rusija ne zmaga, njen obstoj nima smisla. Da bi obstala, bi morali uporabiti jedrsko orožje; če nam uspe, smo zmagali. Če nam ne, pa je tako vseeno.
Bo preživel le “Putin in nekaj ščurkov”?
Naročniška vsebina
Eksistencialne dileme Aleksandra Lukašenka
Slednja pa zna udariti Beloruse: če pride do večjega vpoklica, se dogodki lahko razvijejo v več smeri. Prvič, nekateri namigujejo, da naj bi Belorusi s severa izvedli ofenzivo na Kijev. To bi v resnici bilo samomorilsko, a bi dosegli razbremenitev fronte na pomembnejših odsekih.
⚡️ President Zelenskyy says Ukraine to reinforce northern border as Russia threatens escalation via Belarus. pic.twitter.com/89e7zfYBSH
— UNITED24 Media (@United24media) May 20, 2026
Verjetnejši scenarij je, da beloruske sile ne bi zapustile ozemlja svoje države, temveč bi zgolj s stanjem pripravljenosti izzvale ukrajinske premike. Če bi vojska zapustila državo, bi Lukašenka spet dohitela vprašanja bivanjske tematike: prvič, velik del Belorusov simpatizira z Ukrajinci, in vprašanje je, kako in za koga bi se bojevali.
Drugič, zaradi odsotnosti velikega dela represivnega organa bi lažje zadihala opozicija, ki bi ob mrtvih beloruskih fantih dobila zagon. Vprašanje, če bi bil zadosten za strmoglavljenje režima, jasno pa je, da bi vojna režimu bolj škodovala kakor ga okrepila.
“Da bi vojna trajala čim dlje”
Nasprotno velja za Kitajsko: cilj je jasen: ustvariti obubožano in odvisno Rusijo, a jo obdržati pri življenju ravno toliko, da lahko nase veže Zahod. Z vojno si Peking širi trg, zagotavlja cenejše energente in izčrpava tako Rusijo kot Zahod. Kitajska se po načelu deli in vladaj trudi, da bi vojna trajala čim dlje.
Postala je dovolj močna, da ji ni več nerodno, če to vemo. Rusiji pa ne preostane drugega, kot da ostane kitajska štipendistka.
Nemška katarza proti ruski kozmologiji
Govorimo torej o resnih stvareh, ki jih še visoka politika in vojaščina ne moreta razplesti, omenjena nemška modrovalca pa kot rešitev ponujata woke parole.
Naročniška vsebina
Težave ruskega pacifizma
Zato je tudi govorjenje o “točki nič”, kjer bi Rusija prekinila s svojo nasilno in kolonialno preteklostjo ter zaživela kot svobodna dežela, ki domorodcem daje pravico do samoodločbe, nesmiselno. Strateško gledano bi bil ta scenarij hujši od razkosanja ZDA; sledila bi balkanizacija ter okrutna vojna za ozemlje in vire.
Videli bi to, kar je standardno prinesla dekolonizacija: brezpravje, bedo in nasilje v še večjem obsegu. Nekaj podobnega tistemu, kar trpijo kristjani v Afriki. In vemo, kaj bi pomenila destabilizacija jedrske sile za svet.
Woke militarizacija?
Ideološko gledano avtorja ponujata woke kot odgovor na imperializem. Sterilne fraze politične korektnosti, kakršne bi pričakovali od poslanke Zelenih, ampak, od nekdanjega polkovnika??
Vendar, ko se na videz strateško nevzdržno besedičenje prevede v nemški družbeni kontekst, gre v pravo smer. Pacifizem je postal problem nemške družbe, in avtorja sta ga napadla s… pacifizmom. Prebujeni bralec v podzavesti razume: Rusija je imperializem, mi smo pacifisti. Da bi branili pacifizem, se moramo militarizirati.
Ne gre za to, koliko so njune rešitve realne, gre za kuhanje žabe, da vojska v nemški družbi postane bolj sprejemljiva. A malokdo si je mislil, da jo bodo upravičevali ravno Zeleni s prebujenskimi argumenti.
Komentirajo lahko naročniki