Začelo se je: Rusi provocirajo državo članico Nata. Naslednja na vrsti za “denacifikacijo”?

“Mati Rusija” se ne da. Čeprav jih je v Ukrajini krepko dobila po nosu, se nemški in baltski obveščevalci niso motili v napovedih, da naj bi v naslednjih petih letih delovanje kolektivne obrambe zveze NATO preizkusila v praksi. To pomeni, da bi Rusija izzvala oboroženi konflikt, v katerem bi se države Nata na svojem ozemlju bojevale proti skupnemu sovražniku. Slišalo se je neverjetno, celo noro … a se je kljub temu začelo.

Da bo prva žrtev Latvija, ni bilo težko predvideti: prvič, med baltskimi državami ima največjo rusko manjšino, in drugič, ne spada v neposredno interesno sfero nobene večje vojaške sile. Če za Estonijo stojijo Finci ter za Litvo Poljaki (oba naroda sta Rusijo že večkrat porazila, Poljska jo je celo zavzela, in sta zato močan faktor odvračanja), pa je Latvija zgodovinsko navezana na Nemčijo in Švedsko, ki sta sorazmerno daleč. So pa v Latviji stacionirane mednarodne Natove sile, med drugim tudi SV, in v primeru oboroženega konflikta bi Rusi ločili Natovo zrnje od njegovih plev: bi se države, kot je Slovenija, postavile na stran zaveznice?

To Rusi, tako kot mi sami, žal verjetno že vedo. Jih pa zanimajo odzivi večjih sil, denimo ZDA.

Seme konflikta je posejano

Latvijski parlament je nedavno razpravljal o odpravi posledic rusifikacije. Kulturno-identitetno, posledično pa tudi kapitalsko-politično nasilje vladajočih narodov nad manjšimi v večnarodnostnih diktaturah polpretekle zgodovine je za obstanek majhnih narodov, kot Latvijci ali Slovenci, lahko usodno. Latvijci to vedo.

Aleksej Roslikov, poslanec tamkajšnjega parlamenta ruskega porekla in vodja proruske stranke Za stabilnost! je na tej razpravi govoril po rusko (z zakonom je predpisana uporaba latvijskega jezika), ob zaključku svojih misli pa se je poslužil zelo nazorne gestikulacije. Povedal je, da so tudi Rusi “stali z Latvijci na barikadah” proti sovjetski zvezi, da je “Rusov več!”, ter da je ruščina njihov jezik. Besedno bogati poslanec je bil nato odstranjen z razprave, v istem trenutku pa se je znašel pod drobnogledom latvijskih obveščevalnih organov.

Lažna morala in igranje žrtve

Kaj je Roslikov s svojim teatralnim nastopom v resnici naredil? Prvič, sporočil je, da tudi Rusi podpirajo Latvijce in njihovo državo na poti stran od Sovjetske zveze (beri Rusije). Torej, Rusi so za svobodo. Drugič, kljub temu jim rusofobni Latvijci kršijo pravice, češ, mi smo z vami, vi pa proti nam. Torej, Rusi so žrtve. Vse to je podprl s pravičniško histerijo v stilu Grete Thunberg in 8. marca, s čimer naj bi vzpostavil videz moralne superiornosti. Rusija dobra, Latvija slaba. Povprečnemu gledalcu TikToka to zadošča, da “ve”, kaj se dreti na ulici.

Takšne taktike so do obisti prozorne. Navidezno pravičništvo in jeza, ki jo v ljudeh vzbuja domnevna krivica, postaneta sredstvo propagande in manipulacije ter posledično mobilizacije. Vzpon Roberta Goloba, podpora Hamasu ter sprejemanje ameriškega wokeizma v vseh oblikah so poledice točno tega. Socialno čuteči, ali pa tisti brez hrbtenice nočejo biti “fašisti” in izrojenosti igranja žrtve mnogokrat podležejo.

Najslabši možni scenarij

Latvijska država sicer ni slepa, a je taktično pritisnjena ob steno: če ruskemu provokatorju popusti, Rusija pridobi vpliv. Če mu ne, ter ga za storjene prekrške sankcionira, bo ustvarila mučenika, ki bo osvojil hearts and minds rusko čutečih. Potem lahko samo čakamo množično histerijo ter divjanje na ulicah, organi, ki bi vzdrževali mir, bi bili prikazani kot zatiralci, prišlo bi do nasilja. Rusija bo “moralno poklicana” braniti svojo “ubogo in trpečo” manjšino, in, kot kažejo izkušnje s separatisti na Donbasu, bi lahko sledili oboroženi spopadi.

Po tem scenariju bi Rusija v konfliktu sodelovala preko diaspore, ki bi služila kot proxy, kar je ceneje, obenem pa pravno gledano ne bi bila v neposrednem vojaškem konfliktu z Natom, medtem ko bi se slednji moral odzvati na grožnje v začetku najverjetneje gverilskega bojevanja in morebiti terorizma. Ob ugodnem poteku bi se nemiri lahko prelili tudi v obe sosednji državi. Eskalacija, izvedena par excellence. Rusi še vedno obvladajo.

Rusom ni do miru

To se kaže tudi v tem, da so dobršen delež svetovne javnosti prepričali, da so oni za mir, kakršnikoli njihovi nasprotniki pa ne. Z vidika duginovstva to sicer drži, saj tistim, ki jih vidijo za nasprotnike, sporočajo: pokorite se nam, če ne… Rusija torej je za mir s pokornimi subjekti. Džingiskanovska logika, ki vsemu ne-ruskemu v vsakem primeru prinese tragedijo, bodisi vojne, bodisi tiranije.

Če bi Rusom mir na tej točki ustrezal, bi se od provokacije javno oddaljili ter v duhu deeskalacije problematiko prenesli na nivo diplomacije. Ničesar od tega niso storili. Retorika se celo zaostruje; Dimitrij Medvedjev je incident označil za rusofobijo, Komsomolskaja pravda pa piše, da se bodo z zavračanjem ruskega jezika “latvijski nacionalisti pokopali”.

Estonski portal Propastop poroča, da je konflikt preplavil družbena omrežja s sovražnimi komentarji, kako se “naci-kmetje bojijo resnice”, da so “baltske države naslednje na vrsti za denacifikacijo”, ter neutemeljene obtožbe, da Latvijci želijo “izbrisati ruski jezik.” Jezni odzivi brez vsakršnega zgodovinskega ogledala kažejo, da je provokacija padla na plodna tla.

So nas Rusi prehiteli?

Rusi (pa ne le oni) po svetu za ta namen vzpostavljajo svoje agenture. Lik in delo Alekseja Roslikova govorita točno o tem: nekdanji policist, tudi podpredsednik policijskega sindikata, kasneje poslovnež in politik, ki je vzpon doživel na anticepilstvu, vodja manjše populistične proruske evroskeptične stranke, ki se ni zmožna opredeliti glede ruske agresije na Ukrajino. Malo za šalo (z zrnom resnice), a vzporednice z vodjem neke potencialno parlamentarne stranke v Sloveniji se pišejo kar same.

Da je povezan z ruskimi obveščevalnimi strukturami, pišejo tudi ruski portali. Dejstvo, da tovrstni prispevki niso cenzurirani, jasno kaže, da Moskva želi, da to vemo. Za zgled in opozorilo, da je marsikdo lahko Aleksej Roslikov. Ali pa Calin Georgescu, Milorad Dodik, Viktor Orban, Robert Fico… in s precejšnjo gotovostjo lahko rečem, da tudi v Sloveniji obstajajo ljudje, ki so na plačilnih listah ruskega režima. Nekaterih pa niti plačati ni treba, dovolj so jim le vera, upanje in ljubezen.

Ob vsem tem naj kot zaveden Zahodnjak pohvalim smelost Moskve. Njihovi pristopi so sicer barbarski, manipulativni, zavajajoči, okrutni in še kaj. Toda za razliko od Zahoda so se zbudili iz strateškega spanca. Medtem, ko mi brezbrižno in še vedno impotentno pijemo kavo, oni delajo: ustvarjajo krizna žarišča, prisvajajo si družbeno in politično sfero po svetu in se pospešeno oborožujejo. Naj nam bo všeč ali ne: družbeni temelji za destabilizacijo Nata od znotraj so položeni.