Bo Rusija preizkusila trdnost zveze NATO z napadom na eno od držav članic?

Rusija razmišlja, da bi v naslednjih petih letih preizkusila trdnost kolektivne obrambe zveze NATO, je pred časom posvaril Bruno Kahl, vodja nemške obveščevalne službe BND. Ruse torej zanima, ali je NATO pripravljen slediti slovitemu petemu členu, ki pravi, da če je napadena ena država članica, to pomeni vojno za celotno zavezništvo. V praksi to pomeni, da obstaja možnost, da Rusi napadejo katero od Natovih držav.

Nevarnosti se najbolj zavedajo države z zgodovinsko negativno izkušnjo z Rusijo. Prav te dni je članica Nata Litva sporočila, da bodo za utrditev državne meje z Rusijo in Belorusijo v naslednjem desetletju namenilo kar 1,1 milijarde evrov. Namen naložbe je odvračanje morebitne agresije, oziroma lažja obramba v primeru ruske invazije.

“Upamo, da to ne drži, in da ne bomo postavljeni na preizkušnjo. Moramo pa predpostavljati, da Rusija želi testirati enotnost Zahoda,” je dodal. Sledila so namigovanja, da gre zgolj za legitimizacijo orožarskih poslov v okviru napovedanega množičnega oboroževanja EU, ter da Rusija ne predstavlja resne grožnje. Takšna stališča so na prvi pogled legitimna, saj smo videli, da je ruska sposobnost izvajanja vojaških operacij na tujem resno omejena. Debakel v Ukrajini navidezno kaže, da se Rusija ni sposobna bojevati s kompleksom, kot je NATO, in mnogo analitikov trdi, da Rusija po tem nima nikakršnega interesa.

Ruski signali sovraštva vse bolj jasni

Vendar pa z ruske strani prihajajo jasne informacije o nasprotnem: “Logika zadnjega desetletja kaže, da pričakujemo konflikt z Natom,” je za Newsweek povedal Ruslan Puhov, direktor moskovskega Centra za analize strategij in tehnologij. Po pričakovanem koncu vojne v Ukrajini naj bi se po nekaterih podatkih tam prisotne enote premestile na mejo z Norveško, Finsko ter baltskimi državami. Rusija trenutno vzpostavlja novo armadno poveljstvo v Petrozavodsku, pristojno za tamkajšnje dejavnosti, hkrati pa načrtuje množično mobilizacijo ter že izvaja močno povečano proizvodnjo orožja. Letos naj bi Rusi za vojsko namenili 120 milijard evrov, kar je 6% BDP (pred vojno le 3,6 %), kar je več od katerekoli članice Nata.

Da se Rusija pospešeno militarizira in se s tem pripravlja na nove vojne, je nedavno povedal tudi predsednik Putin. Ob trenutni ničelni možnosti, da evropske države napadejo Rusijo, si “nove vojne” lahko razlagamo le kot potencialno agresijo Rusije na evropske sosede.

Medtem ko nemška in danska obveščevalna služba svarita pred možnostjo ruskega napada v velikem obsegu, pa litovska VSD ocenjuje, da ga Rusija v roku petih let še ne bo zmožna izvesti, temveč bi se lahko poslužila delovanja proti posameznim državam v omejenem obsegu, ter s tem prav tako preizkušala trdnost zavezništva. V tem trenutku je ta scenarij realnejši, predvsem bi bilo za Ruse smiselno targetirati manjše države z močno rusko diasporo, kot so denimo baltske države.

Kje so potencialna nova bojišča?

Po najbolj pesimističnem scenariju naj bi se največje bojišče vzpostavilo po ruski meji z Norveško in Finsko ter preko Finskega zaliva severno od Estonije v Baltsko morje. Nekateri v tem kontekstu predvidevajo tudi nadaljevanje konflikta v Ukrajini in razširitev bojnih dejavnosti v Črno morje, vendar sta tam tako Rusija kot Ukrajina ostale brez pomorskih sil; v Črnem morju tako kraljuje Turčija. Verjetna tarča je tudi na primer Suwalska vrzel med Belorusijo in rusko eksklavo Kaliningrad ob poljsko – litovski meji, s katerim bi Kaliningrad pripojili ruskemu varnostnemu kompleksu.

Kot potencialno bojišče se upošteva tudi beloruska meja z baltskimi državami, saj sta Rusija in Belorusija sklenili pakt o obrambni enotnosti. Ne smemo pa pozabiti tudi gruzijske Abhazije, preko katere bi bilo možno destabilizirati Turčijo kot članico Nata. Enako velja za Pridnjestrsko republiko v odnosu do Moldavije in posledično Romunije.

Hibridno bojevanje je cenejše in varnejše

Rusija se že dolga leta zanaša na hibridno bojevanje, ki predstavlja širok nabor sredstev in vzvodov za destabilizacijo sovražnikov. V zadnjem času smo priča predvsem kibernetskim napadom na podjetja, posameznike in kritično infrastrukturo, vplivanju na javno mnenje in posledično na politiko, ki vodi v razdvajanje med članicami zavezništva, podpori terorizmu in revolucijam, izsiljevanju politikov, itd. Po podatkih CSIS so v državah Nata vse pogostejši fizični napadi na infrastrukturo in transport; cilj teh sabotaž je predvsem preprečitev nadaljne pomoči Ukrajini.

Glede na sorazmerno nizke stroške in visoko učinkovitost gre pričakovati, da bodo Rusi s tem pristopom nadaljevali in svoje dejavnosti tudi okrepili. Kakršenkoli bo že razvoj dogodkov, hibridno bojevanje bo v odnosu Rusije do Zahoda vedno prisotno. Gre za skrivne operacije in Rusija ta pristop uporablja, da bi se izognila stroškom in predvsem aktivaciji petega člena. Do sedaj je bila Rusija na tem področju ravno na nasprotni poziciji, kot jo sedaj izpostavljajo evropski obveščevalci. A zadnja leta v Ukrajini nas učijo, da ne moremo izključiti možnosti kombinacije hibridnega bojevanja z neposredno oboroženo agresijo.

Je evropsko oboroževanje smiselno?

Trenutna paradigma realpolitike Evropi ni naklonjena. Desetletja zanemarjanja obrambnega sektorja, zmanjševanje izdatkov in kadrov ter ideologija pacifizma so terjali svoj davek. Zgodovina je pokazala, da se od ustanovitve naprej Rusija širi, kadar se le dobi priložnost. Evropa je ranljiva, ne le v odnosu do Rusije. Oboroževanje je zato edini sprejemljiv odziv, ki lahko vzpostavi ravnovesje in zagotovi mir. Vprašanje je le, kakšna bo izvedba na relaciji države – NATO – EU. Bodo ti akterji lastne zmogljivosti in interese znali uskladiti s skupnimi?