Slovenija v Ankari v zadregi sklanja glavo, od zdaj naprej ne bomo več goljufali

Vrh Nata v Ankari je potekal v znamenju pretresov, ki jih je povzročil predvsem Donald Trump – ameriški predsednik je znova zahteval Grenlandijo, Španijo označil za “izgubljen primer” in ukazal prekinitev trgovine z njo, obenem pa razglasil, da je premirje z Iranom končano.

Kljub temu so voditelji vseh 32 članic na koncu podpisali skupno deklaracijo, v kateri so ponovno potrdili zavezanost 5. členu washingtonske pogodbe, napovedali za več kot 50 milijard dolarjev novih naročil obrambne industrije in za leto 2026 Ukrajini obljubili še 70 milijard evrov vojaške in druge pomoči.

A medtem ko so se voditelji preostalih 31 članic lahko postavljali s temi zavezami, se je Slovenija znašla v precej bolj neprijetni vlogi – kot edina zaveznica, ki letos za temeljne obrambne potrebe ne bo dosegla niti dveh odstotkov BDP. Spomnimo, Slovenija je lani za obrambne izdatke namenila zgolj 1,3 % BDP, kar je več kot 300 milijonov evrov manj od Golobovih obljub.

Premier Janez Janša je ob prihodu v Ankaro priznal, da mu je prvič v dolgoletni karieri na vrhu Nata nerodno – a, kot je poudaril, ne zaradi samih številk, temveč zaradi prelomljenih obljub.

Prvič je Slovenija na vrhu Nata poziciji, ko malo sklanjamo glave. Ne toliko zaradi številk, ampak predvsem zaradi prelomljenih obljub. Povsem jasno in pošteno je, da tudi mi naredimo svojo domačo nalogo in prispevamo svoj delež. Kako priti iz te situacije?

Čez noč se to ne da.… pic.twitter.com/2klSKYr8U9

— Janez Janša (@JJansaSDS) July 8, 2026

Dan prej je na omrežju X objavo Natovih ocen pospremil z ostrim komentarjem, v katerem je vprašal, zakaj je prejšnja vlada leta in leta obljubljala in podpisovala zaveze, zaveznikom pa je pri tem lagala, ne da bi dejansko kaj naredila.

Vzporedna resničnost

Ravno nasprotno pripoved pa je nekaj ur prej ponudil nekdanji premier Robert Golob, ki je v pogovoru za oddajo Odmevi vztrajal, da Nato slovenskemu obrambnemu načrtu sploh ni ugovarjal in da so bili ameriški generali navdušeni nad slovensko doktrino “dvojne rabe” – vse dokler se ni v Washingtonu zamenjala oblast, ki jo po njegovih besedah zanima le prodaja orožja evropskim zaveznikom.

Golob je prepričan, da bi z istimi argumenti tudi danes prepričal poveljstvo zavezništva, če bi njegova vlada še vedno vodila državo.

Prav ta trditev – da Nato ni imel pripomb – je sprožila tudi val kritik na račun samega intervjuja. Novinar in komentator Bojan Požar je opozoril, da voditeljica pogovora Goloba na to izjavo ni soočila z nobenim vprašanjem ali pomislekom, kar po njegovi oceni marsikaj pove o ravni novinarskega spraševanja na javni televiziji.

Ko Golob ob tej povedi ne dobi novinarske pripombe oz. opazke, češ, gospod ex premier, a vi to resno, potem veste, kam in kako globoko je zabluzila RTV. pic.twitter.com/6fF0enR7Ax

— BojanPožar (@BojanPozar) July 8, 2026

Laži, preklete laži in statistika

Dejstva namreč govorijo drugo zgodbo. Generalni sekretar Nata Mark Rutte je Golobu že v začetku maja poslal pismo, v katerem je slovenske izračune označil za “napihnjene” za približno 300 milijonov evrov.

Po analizi zveze NATO Slovenija dejansko ni dosegla obljubljenih dveh odstotkov BDP za temeljne obrambne izdatke, temveč se je ustavila pri približno 1,6 odstotka – razlika naj bi nastala, ker je prejšnja vlada med obrambne izdatke vštela tudi projekte, ki jih je sama označila za dvojno rabo, denimo naložbe v železniško in cestno infrastrukturo v vrednosti okoli 330 milijonov evrov.

Kot je razkrilo tudi ministrstvo za obrambo pod novo vlado, so bili jedrni obrambni izdatki Slovenije v letu 2025 v resnici še nižji, kot je opozoril Rutte – znašali naj bi 1,57 odstotka BDP oziroma dobro milijardo evrov, medtem ko naj bi širši varnostni okvir, torej tisti del, ki po Natovi definiciji ne šteje za “pravo” obrambo, prinesel dodatnih 1,27 odstotka.

Še bolj neizprosna je bila ocena Eurostata, na katero smo na Zanima.me opozorili že v začetku junija: po podatkih evropskega statističnega urada naj bi celotni izdatki splošne države za obrambo v letu 2025 znašali le 1,3 odstotka BDP – torej manj, kot je ugotovil celo Nato.

Z drugimi besedami, vrzel med tem, kar je Golobova vlada javnosti predstavljala kot zgodovinski dosežek, in tem, kar kažejo neodvisni podatki, je še večja, kot je razkril Ruttejev opomin. Spomnimo, Golobova vlada se je zavezala, da bo do konca leta 2025 obrambne izdatke (jedrne, ne tiste za “dvojno rabo”) dvignila na 2 odstotka BDP-ja.

Enotnost, solidarnost in (ne)zaupanje

Nova vlada zdaj obljublja popravek računice, manjkajoča sredstva pa dobivajo tudi uradno številko. Obrambni minister Valentin Hajdinjak je po koncu zasedanja potrdil, da gre za približno 300 milijonov evrov – torej natanko toliko, kolikor je Rutte že maja očital prejšnji vladi – in napovedal, da naj bi jih do konca leta pokrili z realizacijo že odprtih pogodb.

Časovnica je odvisna od jesenskega rebalansa proračuna, ta pa – podobno kot marsikaj drugega v slovenski politiki – visi v zraku, dokler ustavno sodišče ne odloči o referendumu o interventnem zakonu.

Janša je po vrhu dejal, da je zavezništvo pokazalo veliko enotnosti in da bi Nato, če ga ne bi imeli, danes morali znova izumiti. Priznal je, da je Donald Trump za zaprtimi vrati kritiziral članice, ki niso izpolnile obljub, a da jih ni poimensko izpostavljal, večjih napetosti pa naj pri omizju ne bi bilo čutiti.

Slovenija bo letos Ukrajini prek pobude PURL namenila 50 milijonov dolarjev za sisteme zračne obrambe, obžaluje pa, da se ni pravočasno pridružila evropskim obrambno-industrijskim pobudam, kar bo državo – po Janševih besedah – dodatno drago stalo, saj so se medtem narasle tako cene kot dobavni roki.

Zgodba o slovenskih obrambnih izdatkih tako ostaja nazoren primer širšega vprašanja, ki je zaznamovalo vrh v Ankari: koliko je zavezništvo, ki v skupni deklaraciji govori o “enotnosti in solidarnosti” kot temelju varnosti svojih državljanov, sploh še pripravljeno verjeti obljubam – ne glede na to, ali prihajajo iz Madrida, Ljubljane ali od kod drugod.