Tito bi bil ponosen: bo “islamski NATO” postal novo Gibanje neuvrščenih?

Savdska Arabija, Turčija in Pakistan so sklenile obrambno zavezništvo. Ali je bolje govoriti o vojaškem zavezništvu? Kakorkoli, zgledujejo se po zvezi NATO, in na videz nepričakovana druščina bo najverjetneje stabilizirala širšo regijo. Kaj na to porečejo Američani in Kitajci, koga zavezništvo jezi in kakšni interesi se skrivajo v ozadju?

Savdski princ Mohamed bin Salman, turški predsednik Recep Tayyip Erdogan in pakistanski premier Šehbaz Šarif so eni izmed najmočnejših mož islamskega sveta. Njihove države so kljub recesiji Turčije in prezadolženosti Pakistana vojaško gledano močne, skupaj pa tvorijo najmočnejšo islamsko vojaško silo. Da je bil sporazum sklenjen v Meki, ni naključje.

“Napad na enega je napad na vse,” so ponosno sporočili, in natovsko načelo solidarnosti naj bi bilo porok varnosti. Sicer ob manjših praskah Pakistancev z Indijci ali čem podobnem lahko pričakujemo relativizacijo, a v osnovi naj bi države držale skupaj. Čeprav sklenjenega zavezništva v operativnem smislu zaradi geografske ločenosti ne bo lahko izvajati, pa je povezava lahko toliko močnejša na področju politike in tehnologije.

Jedrsko orožje, visoka tehnologija in denar

Trojka je na tem področju nadvse kompatibilna, saj ima vsaka država nekaj, česar drugi dve nimata. Savdijci poleg ideološkega vpliva prinašajo neomejene količine denarja; Pakistan ima kot edina muslimanska država jedrsko orožje in ogromno število vojakov; Turki pa premorejo lastno visoko tehnologijo, predvsem na področju dronov in raket, poleg tega pa je v omenjeni družbi turški vojak kot posameznik daleč najkakovostnejši.

Turčija bi tako pridobila velikanske posle, s čimer bi sanirala gospodarstvo po uničujočih Erdoganovih eksperimentih, glede investicij podobno velja za Pakistan, Savdska Arabija bi ob vse manjši prisotnosti ZDA dobila zanesljivejši zračni ščit. Turčija in Pakistan bi se tako okrepila kot regionalni sili.

Sicer so državniki izrecno zatrdili, da ne bodo vzpostavljali jedrskega ščita, vendar je jasno, da bodo pakistanske kapacitete predstavljale tihi, a nadvse močan vzvod diplomacije in odvračanja.

Strateški interes držav

Na prvi pogled bi se zdelo sodelovanje omenjenih držav malo verjetno: Pakistan nasproti Indiji drži s Kitajsko, medtem ko sta preostali dve državi zaveznici Zahoda. Tudi med njima ne gre vse gladko, spomnimo se le skrivnostnega izginotja turškega novinarja na savdskem veleposlaništvu. A obstajajo globlji interesi.

Savdska Arabija Pakistanu redno nakazuje milijarde in s tem rešuje državo pred bankrotom, zato je stabilnost monarhije primarni interes Islamabada. Pakistanski delavci v Savdski Arabiji se merijo v milijonih, in predstavljajo velik del dotoka kapitala v državo. Obenem ima Pakistan kot druga največja muslimanska država sveta moralno in ustavno dolžnost, da brani Meko in Medino. Z versko ideologijo podprta finančna korist je torej močnejša od trenutne blokovske ureditve.

Na drugi strani je Turčija pod Erdoganom naredila velikanski premik od Atatürkovega evropskega sekularizma k sunitskemu islamizmu, in se bolj nagiba k islamskim vplivom kot k svoji bizantinski dediščini.

Makkah Al-Mukarramah Summit for Joint Defence.

At the gracious invitation of the Custodian of the Two Holy Mosques King Salman bin Abdulaziz Al Saud, the President of the Republic of Türkiye, H.E. Mr. Recep Tayyip Erdoğan, and the Prime Minister of the Islamic Republic of… pic.twitter.com/tYwKZq2EKK

— Prime Minister’s Office (@PakPMO) August 7, 2026

Američani in Kitajci se veselijo…

Kitajci se “islamskega Nata” veselijo: preko sodelovanja z Islamabadom si obetajo vpliv na ameriški zaveznici, ki naj bi se, predvsem Savdska Arabija, nekoliko oddaljile od ZDA.

Američani gledajo enako: Turčija je, kljub svoji svojeglavosti, še vedno druga najmočnejša sila zavezništva. Pakistan obravnavajo kot Major Non-NATO Ally, pomembnega zaveznika izven Nata. Savdijci bi z vzpostavitvijo novega zračnega ščita razbremenili ameriško vojsko, hkrati pa se pričakuje, da se bodo odrekli lastnemu jedrskemu programu, ki bi kontriral iranskemu režimu.

Celotno zavezništvo trojčka pa bi predstavljalo stabilnost v regiji s precej manjšim ameriškim vložkom, kar bi pomenilo vzpodbudno gospodarsko okolje, obenem pa omejevanje in odvračanje vpliva Irana.

… Iranci pa malo manj

V Teheranu so nad zavezništvom vse prej kot navdušeni: zunanji minister Aragči je sicer izpostavil “uspehe” iranskih sil proti ZDA in diplomatsko dejal, da se morajo islamske države zanašati na lastna sredstva ter pozval k enotnosti a verski voditelji so grozili Savdijcem, da jih ne bo rešila nobena “izposojena varnost”, če bodo sodelovali s sovražniki islama.

Ebrahim Rezaei, vplivni član iranskega parlamentarnega odbora za nacionalno varnost, pa je pakt označil za nepomemben. Savdski Arabiji je sporočil: “Spremenite svojo politiko, da vam ne bo treba prosjačiti za varnost pri drugih. Papirnati dogovor s Turčijo in Pakistanom vam ne bo prinesel varnosti, tako kot vam je ni prineslo dolgoletno enostransko odvisno hranjenje Američanov.”

: Ebrahim Rezaei, vplivni član iranskega parlamentarnega odbora za nacionalno varnost, je pakt označil za nepomemben. Savdski Arabiji je sporočil: “Spremenite svojo politiko, da vam ne bo treba prosjačiti za varnost pri drugih. Papirnati dogovor s Turčijo in Pakistanom vam ne bo prinesel varnosti, tako kot vam je ni prineslo dolgoletno enostransko odvisno hranjenje Američanov.”

Ustanoviteljice zavezništva Irana sicer niso navedle kot grožnje, vendar je jasno, zakaj je nastalo. Zato tudi ni naključje, da se je Iran prepoznal kot tarča; ne sicer neposredno, zagotovo pa v kontekstu regionalnih interesov.

Novo Gibanje neuvrščenih?

Dejansko smo priča nastanku bloka neuvrščenih, nekje med Kitajsko in ZDA. Tudi Sovjetska zveza in ZDA sta se, da bi preprečila uničujočo neposredno konfrontacijo, na neki točki strinjali, da potrebujeta tamponsko cono. Neuvrščenim ni botrovala Titova genialnost, pač pa dovoljenje iz Moskve in Washingtona.

V katero smer se bo zgodba odvila, bo odvisno od vložka vsake od strani. Modro pa je, da se ustanovi nek stabilizacijski element, ki velesilam služijo hkrati kot filter interesov in ventil za sproščanje napetosti. Če bo pobuda zaživela na pravi način, lahko bistveno pripomore k stabilnosti sveta.