Največja nevarnost ni vedno najglasnejša: kdo pridobiva z Iranom, Rusijo in razpokami Zahoda

Mednarodno dogajanje v tem času ni ravno v središču pozornosti, a ni zato nič manj dinamično. Spopadi v Hormuški ožini, dogovarjanje v Libanonu in pričakovano rusko izzivanje Nata spadajo v pričakovan in na daleč razpoznaven okvir.

Izven katerega pa tiho preži kitajski tiger…

Vsak bi bil “zmagovalec”

Tudi brez steklene krogle smo lahko sklepali, da bo med Iranom in ZDA slej ko prej ponovno završalo. In, glej ga zlomka, Iran je napadel ladjo, ki je prečkala ožino izven navodil, kot si jih je zamislil Iran. Samo zase govori dejstvo, da je napadena ladja v lasti tajvanskega podjetja, postalo pa je jasno, da je Iran voljan in do neke mere zmožen določati pravila okoli Hormuza.

Američani se niso strinjali in so pojasnili, da nihče ne more nadzorovati ali zaračunavati mednarodnih plovnih poti, ter so v odgovor uničili nekaj radarjev in dronskih kapacitet iranskega režima, ki je odgovoril z napadi na sredstva nasprotne strani. V resnici je šlo najprej pri Iranu, nato pa tudi pri ZDA za utrjevanje pogajalske pozicije. Kar pa ne pomeni, da pogajanja ne morejo propasti.

Spet smo pri vprašanju, koliko tveganja si lahko kdo privošči: bodo Američani z mornarico spremljali potencialno ogrožene ladje, ali bodo privolili v iranski plovni režim? In, ali bo Iran z napadi miniral dve vrhunski priložnosti: prvič, za vsaj delno legitimizacijo teokratske oblasti med zahodno diplomacijo ter drugič, izjemno donosno poslovno sodelovanje z ZDA.

Še vedno imajo rajši pogajanja

Prihodnji torek bi se morala pričeti tehnični del pogajanj, in ponovno odprtje ognja jih je resno ogrozilo. Ni jih pa dokončno preklicalo. Obe strani hodita po robu, vendar v tem trenutku kaže, da jima skupni interes preprečuje, da bi z njega omahnili. Če bi hoteli, bi pogajanja pogubil že prvi izstreljeni naboj, kaj šele napadanje ladij in raketiranje radarjev. Trenutno še prevladuje pragmatizem.

Enako velja za dogajanje v Libanonu, kjer še vedno potekajo spopadi med izraelsko vojsko in teroristično militantno skupino Hezbolah, pa kljub temu Iran od pogajanj še ni odstopil, čeprav je nedolgo tega svojo udeležbo vehementno pogojeval s tem, da izraelske sile ne posredujejo proti omenjenim militantom.

O možnosti (začasne) deeskalacije

Iran zobe na Hormuzu kaže tudi zato, ker, vsaj navidezno, v Libanonu izgublja nekaj moči. Dogovori, ki sta jih pod pokroviteljstvom ZDA dosegla Izrael in Libanon, predvidevajo postopen prenos nadzora nad dvema ozemljema izpod izraelske zasedbe pod libanonsko upravo. To je za Iran dokaj neugodno, saj je delovanje Hezbolaha primarno usmerjeno proti Izraelu, sedaj pa se bodo militanti morali zoperstavljati libanonskim oblastem, s čimer si niti Hezbolah, niti Iran v bližnjem okolju ne bosta prislužila statusa rock zvezdnikov.

Druga plat zgodbe pa je vprašanje, kaj ZDA lahko takega ponudijo Iranu, s čimer bi ga obdržale za pogajalsko mizo. Prvo so, kot rečeno, posli in sprostitev zamrznjenih sredstev. Drugo pa je vsaj delna pomiritev strasti v Libanonu: z napovedano deeskalacijo sta v resnici zadovoljna tako Izrael kot Iran: prvemu se obeta delna razbremenitev fronte, drugemu pa zmanjšanje pritiska na Hezbolah, zaradi česar ga bo Iran lažje ohranil pri življenju kot (do neke mere uspavani) proksi.

Rusi spet nad Evropo?

Če pogledamo še proti Rusiji: iz obveščevalnih in političnih krogov nekaterih držav vzhodnega krila Nata prihajajo svarila, da naj bi Rusi s hibridnimi prijemi skušali testirati trdnost zavezništva. Trenutno se govori, da bi lahko poleg dronov in letal uporabili tudi rakete, kar je resnejša grožnja, na udaru pa naj bi bila Poljska in baltske države.

Takšne provokacije so stalnica; Rusi priletijo, mi sestrelimo. Zato je potrebno takšne izjave jemati bolj v smislu političnega opozarjanja na pomembnost zavezništva pred skorajšnjim vrhom v Ankari, kot pa na realno rusko grožnjo večje operacije, saj bi bila slednja zanjo sicer zalo zaželena, a strateško popolnoma neprebavljiva.

Kaj zmore in hoče Kremelj

Rusija se v resnici lomi navznoter, vojna je prišla k njim domov, širita se nezaupanje in strah. Poznate ukrajinski adventni koledar? Vsak dan pride presenečenje: uničena rafinerija, letališče, tovarna, skladišče, vojaško oporišče… Ob tem, da je gospodarstvo na psu in veljajo omejitve izvoza in porabe energentov, je spopad s kakim milijonom in pol Natovih vojakov zadnje, kar Kremelj potrebuje.

Kar Ruse v resnici zanima je, kako daleč lahko gredo, preden bo zavezništvo uveljavilo peti člen, in sicer v dveh primerih, prvič, če bi zaradi hibridnih operacij (napadi na energetsko omrežje in infrastrukturo, kibernetsko bojevanje, propagandno-politične operacije, itd.) ogrozili katero od zaveznic – bi to zrahljalo ali utrdilo zavezništvo?

In drugič, mogoče še pomembneje, kako bi se NATO odzval, če bi zaradi morebitne ukrajinske premoči morali Rusi uničevati zaledje, iz katerega se Ukrajina napaja. Kako rahle živce ima NATO; kdaj bi odreagiral tako, da bi Rusom operacije proti Natu prinesle več škode kot koristi? Večji test za NATO kot Rusija pa v resnici predstavlja muhasta politika ZDA.

Izven predstavljene slike pa je Kitajska, ki modro in tiho stoji ob strani. Ne, da se ne bi vmešavala, ampak ni glasna. Je v ozadju, in kadar dogodkov ne kreira, se jim prilagaja. Nekdo je v Pekingu prebral Sun Cuja.

Prežeči tiger, skriti zmaj

Glede Irana je bil primarni interes dosežen, in sicer, ohraniti režim, ki ne bo v večji meri na strani Zahoda. Naprej: če sporazum med Teheranom in Washingtonom pade v vodo, to za Peking ne pomeni toliko gospodarske slabitve Zahoda kot tudi vojaško izčrpavanje, saj bo potrebno krepiti prisotnost a Bližnjem vzhodu, s čimer se bodo porabljala vojaška sredstva, Pacifik kot težišče operacij pa se bo razbremenil. Če pa pride do sporazuma, za Kitajce to pomeni cenejše energente in krepitve položaja gospodarske velesile.

Glede Rusije je s kitajskega vidika vse tako, kot mora biti: vojna še traja, in Rusija je vse bolj odvisna. Tudi, če bi Moskva hotela razbremeniti fronto v Ukrajini z ustvarjanjem žarišč po Evropi (predvsem bi rezultirale v zmanjševanju dobav na fronto in denarnih prilivov v Kijev), bi se vedno ustvaril vakum, ki ga Rusija brez zunanjih finančnih ali materialnih virov ni sposobna zapolniti.

In čeprav je Kitajcem jasno, da se Evropa zaradi ruske grožnje krepi, je to ne skrbi kaj dosti, saj, prvič, to ni njen primarni nasprotnik, in drugič, Evropa se krepi zaradi razdora in napovedanega umika ZDA. Zahod (Evropa in ZDA) kot celota sicer postaja močnejši. A ker izginja zavedanje, da gre za dve polovici iste globalne zgodbe, je z razkolom in spori med Washingtonom in Brusljem spet na boljšem tretja stran.