Beda za bleščečo fasado svetovnega nogometnega prvenstva

Svetovno nogometno prvenstvo 2026, ki ga gostijo ZDA, Mehika in Kanada, velja za največje in najbolj obiskano v zgodovini. A medtem ko FIFA na račun prvenstva služi milijarde, lokalno prebivalstvo gostiteljic opozarja na bedo, ki ne bi smela ostati prezrta.

Prebivalci, posebej revnejši, kažejo na številne dvojnosti na prvenstvu: denar se namenja za prenove nogometne infrastukture, medtem ko se njihovi življenjski pogohi slabšajo.

Obiskovalci za karte plačujejo cene, ki si jih denimo v Mehiki lahko privoščijo le najbogatejši. In da beda revščine ne bi kazila nogometnega praznika, revne soseske zakrivajo in odstranjujejo brezdomce. Čeprav FIFA zagovarja slogan “Nogomet združuje svet”, pa realnost ameriške imigrantske politike kaže, da temu ni vedno tako.  

Mehika: nezadovoljni učitelji, razočarani starši, množice izginulih, protestirajoči delavci in kmetje

Že pred začetkom prvenstva so se na mehiških ulicah zbrali učitelji, ki so zahtevali ureditev pokojnin, plač in spremembe politike izobraževanja. Ni šlo za simboličen protest. Mobilizacija je zajela velik del Mehike, učitelji pa so blokirali tudi avtoceste. Protesti so sčasoma zajeli tudi prizorišča, namenjena navijačem svetovnega nogometnega prvenstva. Ker so učitelji blokirali dostop do prostora, dolgo ni bilo znano, ali bo Mehika sploh lahko gostila uradno otvoritveno prireditev.

Protestom so se pred otvoritvijo prvenstva pridružile še druge skupine, denimo matere pogrešanih. Mehika ima namreč po uradnih podatkih več kot 130.000 pogrešanih oseb in 14 femicidov na dan, vlada pa za reševanje problematike naredi mnogo premalo. Število se je v zadnjih dveh desetletjih vztrajno povečevalo, kar sovpada s širjenjem organiziranih kriminalnih združb in zaostrovanjem mehiške vojne proti drogam. Žrtve so lahko ugrabljene, prisilno rekrutirane, ubite ali pokopane v neoznačenih grobovih.

Protestirali so tudi delavci v prometu, kmetje in zaposleni v zdravstvu. Mehika je po navedbah Amnesty International za zagotavljanje varnosti na prvenstvu mobilizirala 100.000 pripadnikov varnostnih sil, vključno z vojsko. Da prvenstva ne bi kazila slika bede v državi, so v zvezni državi Nuevo León revnejše soseske prekrili z reklamnimi panoji.

ZDA: kdo (ne) sme v državo in kdo mora iz nje

V ZDA je prvenstvo močno zaznamovala Trumpova imigracijska politika. Trumpova administracija je namreč uvedla potovalne prepovedi za državljane 39 držav, med njimi za štiri, katerih reprezentance na munidalu nastopajo: Haiti, Iran, Slonokoščeno obalo in Senegal. Navijači iz teh držav praviloma niso mogli pridobiti viz za tekme v ZDA. Poleg tega je bil uveden program “vizumske varščine”, ki je od navijačev iz petih afriških držav zahteval polog do 15.000 dolarjev za pridobitev turistične vize. Posledično je na munidalu sicer sodelovalo več ekip kot kdajkoli prej, hkrati pa je bilo veliko ljudi tudi izključenih.

O tem pričujejo tudi številne osebne zgodbe. Somalijski sodnik Omar Artan, najboljši afriški sodnik leta 2025, ki bi postal prvi Somalijec na SP, je bil na letališču v Miamiju kljub veljavni vizi zadržan skoraj 11 ur, nato pa mu je bil vstop v državo zavrnjen.

Iraški napadalec Aymen Hussein je bil ob prihodu na letališče O’Hare v Chicagu zadržan in zasliševan sedem ur. Cariniki so med tem časom pregledali tudi njegov telefon. Čeprav so ga sčasoma spustili v državo, pa so deportirali fotografa ekipe. Ob vojni z Iranom, so bili posebne obravnave deležni njegovi prebivalci – iranska reprezentanca je ameriške vize dobila le deset dni pred prvo tekmo – številni člani spremljevalnega osebja, tudi predsednik iranske nogometne zveze, viz niso dobili. Prav tako so se prvenstvu morali odpovedati iranski navijači.

Poseben udarec je svetovno prvenstvo za priseljenske skupnosti v mestih gostiteljicah – Los Angelesu, New Yorku, Houstonu, Dallasu, Miamiju. S prisotnostjo agentov ICE, pristojnih za izvajanje priseljenske zakonodaje, tudi na prireditvah prvenstva namreč vsi, ki tam delajo kot kuharji, čistilci, varnostniki, prodajalci hrane idr., pa nimajo urejenega priseljenskega statusa, čeprav lahko leta ali desetletja živijo in delajo v ZDA, tvegajo aretacijo in deportacijo.

Kanada: brezdomci ne smejo kaziti pogleda

V Vancouvru pa so mestne oblasti okoli stadiona BC Place vzpostavile več kot dva kilometra dolgo “nadzorovano območje”, ki zajema tudi sosesko Downtown Eastside — dom tisočih brezdomnih, odvisnikov in socialno ogroženih ljudi. S strožjimi pravili glede čistoče in uporabe javnega prostora, je oblast odstranila revne z oči bogatih obiskovalcev prvenstva.

Organizacije za zagovorništvo brezdomnih opozarjajo, da so “čistilne akcije” – ko mestni delavci in policisti zjutraj zahtevajo, da brezdomci zapustijo ulice — v tej soseski sicer vsakdanje, a da so se z bližanjem prvenstva še stopnjevale.

V Torontu so po poročanju Amnesty International marca zaprli zavetišče za brezdomce, ker je bil prostor vnaprej rezerviran za potrebe FIFE. Tudi tam so brezdomci porčali o prisilnih izselitvah, zastraševanju in nasilju, medtem ko si je država prizadevala, bi brezdomce in revne umaknila stran od prizorišč prvenstva.

Svetovno nogometno prvenstvo 2026 je tako postalo ogledalo protislovij sodobnega sveta. Na eni strani astronomski zaslužki FIFE, spektakel in nogometna evforija, na drugi pa zamolčana resničnost: protestniki na ulicah, svojci pogrešanih osebe brez odgovorov, zavrnjeni na mejah, brezdomci potisnjen od oči javnosti. Vsak naslednji mundial je tako tudi odraz vse večjega razkoraka med obema svetovoma.