VAR (Video Assistant Referee) zagovarjam. Povsem nerazumno bi se mi zdelo, če ga pri današnji stopnji tehnološkega razvoja ne bi bilo. Pa čeprav naj bi, kot pravijo njegovi nasprotniki, ubijal nogometno romantiko. Karkoli že to pomeni.
Od Téveza do Suáreza
Če kaj, bi se morali vprašati, zakaj ga niso uvedli že mnogo prej. Na tekmi Argentina–Mehika v osmini finala SP 2010 je Carlos Tévez prvi gol dosegel iz očitnega prepovedanega položaja. Počasni posnetek so pomotoma pokazali na velikih zaslonih na stadionu, zato je napako videla tudi sodniška ekipa. Mehičani so protestirali, toda sodnik na podlagi posnetka ni smel spremeniti odločitve. Gol je obveljal, čeprav je cel stadion videl (in vedel), da ne bi smel.
13 – 2010 World Cup, Argentina vs Mexico. Look at Tevez, he is clearly offside as the replay shows as well but the linesman doesn’t call it. The goal stands and Argentina get the lead…
— Hassan (@ddegea_szn) July 12, 2026
Nadaljujmo z nogometno romantiko. Leta 2017 je na povratni četrtfinalni tekmi Lige prvakov med Realom in Bayernom Arturo Vidal po krivici prejel drugi rumeni karton, Cristiano Ronaldo pa je nato v podaljšku dosegel dva zadetka iz ofsajda. Na koncu je Real osvojil naslov. Tretjega v štirih letih. Leto pred tem je v finalu proti Atléticu Sergio Ramos prav tako zadel iz ofsajda. Jan Oblak je tako ostal brez pokala.
Zdaj pa k pravi romantiki – k ugrizom. Na tekmi med Italijo in Urugvajem na SP leta 2014 je Luis Suárez ugriznil Giorgia Chiellinija v ramo. Razburjeni Chiellini je sodniku kazal rano z odtisom zob, Suárez – oziroma Zobarez – pa se je medtem držal za zobe. Očitno je bolelo tudi njega. Toda sodnik trenutka ugriza ni videl, zato urugvajskega napadalca ni izključil. Kmalu zatem so Urugvajci povedli in na koncu zmagali, Italija pa je izpadla s prvenstva.
— Fut Brasileirão. 🇧🇷 (@LinecBuild) June 24, 2023
Kdo bi morda rekel, da je epizoda z ugrizom tako zanimiva, da bi bilo škoda, če ne bi bila del nogometne zgodovine. Tako kot bi bilo škoda, če ne bi bil del nogometne zgodovine Maradonin zadetek z “božjo roko”.
Ali zaradi VAR-a v nogometu ne bo več velikih trenutkov? Seveda bodo – bo pa manj spornih.
Če so si igralci nekoč lahko privoščili več umazanih potez, ker so računali, da jih sodnik ne bo opazil, je to slab argument proti VAR-u. Četudi so takšne poteze za gledalce atraktivne.
Napačne odločitve in prevare
VAR poskrbi za dvoje: zmanjšuje število napačnih odločitev, do katerih pride nenamerno, hkrati pa omejuje možnost zavestnih manipulacij. Pred njegovo uvedbo je sodnik lažje piskal po svoje – zaradi osebnih preferenc ali celo nedovoljenih vplivov. Napačne odločitve je lahko preprosto pripisal slabi presoji, možnosti za ponoven ogled in spremembo odločitve pa tako ali tako ni imel.
VAR seveda ne odpravi možnosti za manipulacije v celoti, jih pa močno zmanjša.
V tem smislu je težko resno jemati pritoževanja, da naj bi FIFA “VARgentino” pripeljala do finala. Kot pravijo, se je soba za VAR oglašala oziroma molčala, kakor se ji je zljubilo – oziroma kakor je koristilo Argentini. Primeri, ki jih navajajo, predvsem s tekme proti Egiptu, sicer še zdaleč niso prepričljivi.
A bistveno je nekaj drugega. Tudi če je bila kakšna odločitev res napačna, ni primerljiva z najhujšimi napakami – namernimi ali nenamernimi – pred uvedbo VAR-a. Povedano drugače: sodniki bi izbrani reprezentanci veliko lažje pomagali do zmage, če VAR-a ne bi bilo. Po mili volji bi na primer spregledovali prepovedane položaje in dosojali vprašljive enajstmetrovke.
Črno-bele odločitve in siva cona
VAR sodniku omogoča, da si situacijo še enkrat ogleda in nato sprejme končno odločitev. Pri situacijah, ki so črno-bele narave, denimo pri prepovedanih položajih in prečkanju golove črte, pa ima zadnjo besedo tehnologija. Prepovedani položaj je ali ni. Žoga je ali ni prečkala črte.
Med nasprotniki VAR-a je precej takih, ki zagovarjajo uporabo tehnologije samo pri črno-belih odločitvah. Ta ideja se mi iz več razlogov ne zdi dobra. Več o tem morda v drugem delu pro et contra debate.
Prav tako zagovarjam trenutno ureditev, da o tem, ali je do dotika z žogo prišlo, razsoja tehnologija. Spomnimo: Hrvaška je proti Portugalski dosegla izenačujoči gol, vendar je čip v žogi zaznal dotik z glavo Igorja Matanovića, zaradi česar je bil dosojen ofsajd. Ob ogledu posnetka bi človek prej rekel, da dotika ni bilo. Matanović je sicer priznal, da je nekaj začutil; morda zaradi las.
Vprašanje dotikov z žogo sproža polemike najbrž zato, ker gledalcu najmanjših dotikov – za razliko od prepovedanih položajev in prečkanja golove črte – ni mogoče prepričljivo vizualno prikazati. Tehnologiji bo tu pač treba zaupati. Nenazadnje tudi pri prikazu prepovedanega položaja zaupamo, da je bil posnetek zaustavljen v pravem trenutku.
VAR ubija igro?
Za konec še kritika, s katero se ni težko strinjati. Premori in občasne kolobocije, ki nastajajo zaradi VAR-a, so pogosto moteči. To drži. Toda zgolj zaradi tega se ne bi bilo vredno odpovedati prednostim, ki jih VAR prinaša.
Igro precej bolj kot premori ubijajo očitne sodniške napake. Teh pa je zaradi uporabe tehnologije veliko manj.
Komentirajo lahko naročniki