Dolga leta smo po nogometnih tekmah poslušali isti stavek: sodnik je samo človek. Ne more videti vsega. Nima počasnega posnetka in je brez možnosti, da bi svojo odločitev zavrtel nazaj. Če je spregledal prekršek, napačno pokazal na belo točko ali priznal zadetek iz prepovedanega položaja, smo se jezili. Včasih upravičeno, včasih malo manj. Nato smo šli domov in še tri dni razpravljali, kaj bi bilo, če bi sodnik videl tisto, kar smo mi na televiziji videli v tretjem počasnem posnetku.
Dolgo so nato govorili o tem, da bodo v nogomet pripeljali tehnologijo. Mnogi so bili navdušeni, ostali smo bili malo manj.
In smo dobili VAR. Dobil je vse, česar sodnik ni imel. Posnetke iz vseh mogočih kotov, možnost ustaviti sliko, jo povečati, upočasniti in zavrteti nazaj. Dobil je črte, senzorje, umetno inteligenco in nazadnje še čip v žogi.
Polemike pa so ostale. Še več: danes se ne prepiramo več samo o tem, ali se je sodnik zmotil. Prepiramo se, zakaj se je VAR vključil, zakaj se drugič ni, kateri posnetek je gledal, zakaj nam televizija ni pokazala istega kadra, so res potegnili črto tam, kjer bi jo morali, kako daleč nazaj v akcijo je šel in ali je bil dotik dovolj močan, da je sploh vplival na igro. Nekoč smo sodniku očitali, da ni mogel videti. Danes VAR-u očitamo, da ob vsem, kar lahko vidi, še vedno ne vidi, kar bi mogel videti.
Zagotovo smo z uporabo VAR dobili tehnično natančnejše odločitve. Popravil je številne očitne napake in naredil bi krivico če bi trdil drugače. Toda velika obljuba nogometnih strokovnjakov ni bila le, da bo tu in tam popravil sodnika, ampak da bo nogomet pravičnejši, odločitve bolj razumljive, polemik pa manj.
Zato VAR: “sedi, cvek”!
Od »jasne in očitne napake« do mikroskopa
Uradni protokol še vedno govori, da bo VAR posegel vmes ob »jasni in očitni napaki«. Torej ne nekaj, kar moramo pet minut iskati med skockanimi sličicami in nato še naslednjih pet razlagati gledalcem.
VAR naj bi bil varnostna mreža. Postal je mikroskop.
Lep primer je tekma med Argentino in Egiptom. Egipčani so dosegli zadetek, nato pa je VAR daleč nazaj v nastanku akcije našel prekršek Marwana Attie nad Lisandrom Martínezom. Zadetek je bil razveljavljen. Morda je bil prekršek po črki pravil res storjen. Toda s tem smo odprli veliko pomembnejše vprašanje: kako daleč nazaj moramo zavrteti nogometno akcijo, da v njej najdemo razlog, zaradi katerega zadetek ne bo veljal?
Deset sekund? Dvajset? Do prvega napačno dosojenega avta? Do prekrška, ki ga sodnik ni piskal na polovici igrišča? Če dovolj dolgo iščemo, bomo skoraj v vsakem napadu našli dotik, vlečenje za dres ali prerivanje, ki bi ga bilo mogoče razglasiti za začetek vsega, kar se je zgodilo pozneje. Pa ne samo to, spet smo dobili možnost, da nek gol razveljavimo ali dosodimo v korist “pravega”. Pravičnost?
Prav tu se začne mikromenedžment nogometa. Beseda, ki je nadležna že v pisarnah, je še slabša, ko jo prakticiramo v nogometu. Igra, ki je bila zgrajena na ritmu, instinktu in trenutku, je postala predmet postopka. Zadetek ni več zadetek. Najprej postane predlog zadetka, ki čaka na tehnično potrditev. Igralec zabije, tribuna eksplodira, nato pa vsi obstanejo. Eni gledajo proti stranskemu sodniku, drugi proti velikemu zaslonu, tretji proti glavnemu sodniku, ki drži prst na slušalki. Veselje ni več veselje, ker ga je treba odložiti.
Čip je zaznal, nogomet pa ne
Še bolj vpijoč primer je tekma Portugalske proti Hrvaški. Hrvaški zadetek je bil razveljavljen po tem, ko je tehnologija v žogi zaznala tako neznaten dotik Igorja Matanovića, da ga niso jasno videli igralci, sodnik, gledalci ali običajni televizijski posnetki. Videl ga je čip. Ta dotik je ustvaril novo fazo za presojo prepovedanega položaja in odločil, da zadetek ne velja.
Tehnologija je bila morda brezhibno natančna. Toda ali je bila odločitev tudi nogometno pravična? Če je dotik tako majhen, da ga nihče ne zazna in očitno ne spremeni poteka žoge, ali je res vplival na igro? Ali pa je vplival samo na tehnološko razlago pravil? Je bilo to, kar se je zgodilo, za igro sploh pomembno?
Globoko sem prepričan, da čip tega ne zna in ne bo znal nikoli presoditi. Kamera tudi ne. Tehnologija lahko zazna stik, ne more pa razumeti nogometa. Ne more oceniti namena, ritma tekme, prednosti, nevarnosti ali tega, ali je nek dotik zares ustvaril novo situacijo. To mora še vedno storiti človek.
Pierluigi Collina je VAR nekoč opisal kot zelo pomembno »varnostno mrežo« za sodnike. Toda varnostna mreža je nekaj, kar te ujame, ko padeš. Ni nekaj, kar te ob vsakem koraku ustavi in najprej preverja, ali si stopil natanko tja, da te lahko ujame. Ko je FIFA po polemikah na prvenstvu branila širjenje tehnologije, je poudarjala, da mora ta sodnikom pomagati, ne pa jih nadomestiti. S tem se je mogoče samo strinjati. Težava je, da smo v praksi vse bližje ravno nasprotnemu. Sodnik ni več tisti, ki s tehnologijo sprejme odločitev. Vse pogosteje je človek, ki lahko le še “prevede” odločitev tehnologije igralcem in tribuni. Kot v tem primeru izpada Hrvaške.
Globoko sem prepričan, da čip tega ne zna in ne bo znal nikoli presoditi. Kamera tudi ne. Tehnologija lahko zazna stik, ne more pa razumeti nogometa. Ne more oceniti namena, ritma tekme, prednosti, nevarnosti ali tega, ali je nek dotik zares ustvaril novo situacijo. To mora še vedno storiti človek.
In ob tem še nekaj pomembnega. Verjamemo čipu brez vprašanj? Ali ne morda potrebujemo VAR za VAR? Bo kdo preveril, ali se senzor ni morda zmotil, ali je bil trenutek pravilno določen in ali je algoritem dogodek pravilno razložil? Tehnologiji smo kot kaže pripravljeni verjeti na besedo.
Zakaj potrebujemo človeško presojo in ne striktnega sledenja pravilom?
Ob tem še primer, kar bi se zgodilo, če bi šlo vse po pravilih, brez človeške presoje v danem trenutku. Slavko Vinčić v finalu svetovnega prvenstva ni sodil na laboratorijskem poskusu, kjer gre po vse po striktnih pravilih, ampak na tekmi, kjer je mogel s svojo strokovno presojo odločiti, kaj bi bilo v danem trenutku najbolje. Sodil je tekmo z ogromnim vložkom, napetostjo, provokacijami in čustvi. Moral je presoditi ne le, ali je prišlo do prekrška, ampak tudi, kaj bo njegova naslednja odločitev naredila za nadaljevanje tekme. Kdaj mora igralca kaznovati, kdaj ga opozoriti in kdaj lahko pri prekršku pogleda proč, da finale v prvih minutah ne razpade na kartone, prerivanje in neskončne prekinitve. Če bi sodil kot čip v žogi, bi do odmora razdelili toliko kartonov, da bi obe ekipi finale končali zdesetkani.
Nov “črni” mož
Pred VAR-om smo se jezili na sodnika na igrišču. Na človeka v črnem, ki je stal pred nami in sprejel odločitev, kot je najbolje vedel in znal. Danes smo del jeze preselili v sobo, ki je ne vidimo. Tam sedi novi “črni” mož nogometa: VAR, nogometni Big Brother, ki ima na voljo vse posnetke in vse podatke, pa nam kljub temu pogosto ponudi odločitev, ki je nič manj sporna od tiste, ki bi jo sodnik sprejel v delčku sekunde.
Spremenila se je le tarča jeze. Jeza ni izginila.
Spremenil se je čas čakanja. Dvomi niso izginili.
Spremenila se je količina tehnologije. Zaupanje ni zraslo.
VAR je popravil nekatere posamične napake. Ni pa popravil nogometa. Tekme niso ostale brez čudnih odločitev, trenerji niso prenehali protestirati, navijači se niso nehali prepirati in poraženci niso nehali iskati zarot. Dobili smo le več kamer, več razlag, več zamrznjenih sličic in več minut, v katerih nihče na stadionu ne ve, ali se sme veseliti ali jokati.
Komentirajo lahko naročniki