Ko se proti »politični policiji« združita stara in nova politična policija

Slovenci se bomo jeseni podali vsaj na en referendum. Pobudniki so namreč zbrali in v Državni zbor vložili več od potrebnih 40.000 podpisov za razpis referenduma o noveli zakona o parlamentarni preiskavi.

Čeprav gre za izrazito tehničen zakon, ki se nanaša na parlamentarni postopek, se je v zbiranje podpisov angažirala celotna leva politična sfera. Iz naftalina so se pojavili že davno upokojeni politiki levice in združili moči z novo-levičarsko civilno družbo.

Ne gre le za klasično nasprotovanje vladi Janeza Janše, temveč za vprašanje vpogleda javnosti v ključne finančne tokove, ki napajajo različne spektre, združene v referendumski kampanji.

Kratka zgodovina parlamentarnih “političnih policij”

Za osvežitev spomina: parlamentarne preiskave so poslanci Državnega zbora izvajali vseh 35 let slovenske državnosti in nikogar ni skrbelo, da bi le ta bila »politična policija«. Prvič je problem sicer nastal leta 2019, ko so parlamentarci skušali preiskovati pravosodni sistem v primeru domnevno spornega pregona Franca Kanglerja, ki je bil udeležen in nato zmagal v preko dvajsetih sodnih postopkih.

Želeli so preveriti morebitne politične zlorabe pravosodnega sistema in policije, a je Ustavno sodišče na koncu preprečilo, da bi preiskovalna komisija preiskovala delo sodnikov.

Do večjih zapletov pa je prišlo v prejšnjem mandatu. Delo preiskovalne komisije na način »politične policije« je izvajala komisija sprva pod vodstvom Mojce Šetinc Pašek, nato pa Tamare Vonta, ki se je lotila preiskovanja volilne kampanje SDS in NSi na način, da je pregledovala tudi transakcijske račune prič in izvajala pritisk celo nad poslovnimi partnerji ljudi, ki so sodelovali z omenjenima strankama.

Sredi mandata pa sta se opozicijski stranki SDS in NSi naposled le dogovorili in našli način za zahtevo ustanovitve preiskovalne komisije, ki bi preiskovala posle Roberta Goloba v podjetjih Gen-I in Star Solar. Urška Klakočar Zupančič je tedaj mimo poslovnika najprej zavlačevala z uvrstitvijo ustanovitve preiskovalne komisije na dnevni red Državnega zbora, nato pa je na njen predlog koalicijska večina sprejela novelo zakona o parlamentarni preiskavi, s katero je uvedla toliko »varovalk« da je vsaj v nekaterih primerih možno parlamentarno preiskavo zavlačevati skoraj v nedogled.

Odprava škodljivih posledic Urške Klakočar Zupančič

Zakon o parlamentarni preiskavi, ki gre zdaj na referendum, je odgovor aktualne koalicije na spremembo Klakočar Zupančičeve izpred dveh let, ki parlamentarne preiskave vrača na prejšnje stanje, ki je veljalo preko 30 let, z dodanimi varovalkami v primeru sodnikov, ki jih je zahtevalo Ustavno sodišče. Ne pa tudi drugimi, ki bi blokirale delovanje parlamentarnih komisij.

Parlamentarna preiskovalna komisija je namreč omejena na mandat Državnega zbora, ki je v najboljšem primeru štiri leta. Z zavlačevanjem na ustavnem sodišču in v primeru blokad nekaterih drugih institucij, se večina tega časa kaj hitro lahko porabi.

Strah pred pregledovanjem denarnih tokov Gen-I in nevladnikov

Do aktivacije za zbiranje podpisov proti spremembam zakona o parlamentarni preiskavi oz. vračanju le-te na prejšnje stanje je prišlo predvsem v času, ko je vladajoča koalicija najavila, da bi rada preiskala posle podjetja Gen-I in financiranje nevladnih organizacij.

Kadrovski bazen Gen-I je pomemben del jedra stranke Gibanje Svoboda, ki zaenkrat še vedno ostala dominantna stranka levega pola, Gen-I kot pomembno energetsko podjetje pa tudi pomemben del financiranja volilnih kampanj. Pred volitvami 2022 je denimo Gen-I intenzivno oglaševal v praktično vseh slovenskih medijih, nato pa nekaj mesecev pred volitvami pričakoval intervjuje z Robertom Golobom.

Še vedno je nepojasnjenih tudi 103.000 evrov, ki jih je podjetje nakazalo Vesni Vuković, tedaj novinarki portala Necenzurirano, kasneje pa generalni sekretarki Gibanja Svoboda.

V boj od stare garde do »mladih« aktivistov

Da tega referenduma desnica ne bi smela jemati zlahka kaže dejstvo, da so se v zbiranje podpisov angažirali praktično vsi na levi. Med prvopodpisanimi najdemo staro gardo levih politikov in poslancev, kot je Franco Juri, Pavel Gantar in Spomenka Hribar, pa publicistov, aktivistov in profesorjev, kot so Vlado Miheljak, Rastko Močnik, Dušan Keber in Igor Vidmar.

V kampanji pa se jim je pridružila celotna paleta tudi mlajših levičarskih aktivistov, od Nike Kovač in Inštituta 8. marec, do skupine Glas ljudstva, podmladkov levih strank in aktivistov kot je raper Zlatan Čordić, Tadej Troha, profesorjev kot je Marko Milosavljević, Darko Štrajn, igralcev kot sta Vid Valič in Jože Robežnik in več mladih obrazov.

Raznolikost obrazov, ki so sodelovali pri zbiranju podpisov in tudi pestrost načinov, kako so k kampanji nagovarjali vsekakor kaže, da zelo ozko vprašanje, s katerim državljani vsakodnevno nimajo veliko opravka, lahko postane široka politična tema, če se jo ustrezno proda.

Ko o politični policiji govorijo ljudje »z izkušnjami«

In prodaja se kot boj proti politični policiji. Kaj točno je politična policija bila v Sloveniji in širše in kaj politična policija ni, smo podrobneje pisali v včerajšnjem prispevku na našem portalu.

Dodatna ironija zgodbe pa je, da se proti domnevni politični policiji zdaj borijo tisti, ki so nekoč dejansko bili del politične policije oz. Službe državne varnosti. Zgodovinar Igor Omreza vsaj za Rastka Močnika zatrjuje, da je bil sodelavec Službe državne varnosti, in tisti, ki se običajno zavzemajo za politično spletno policijo na družbenih omrežjih, kjer preganjajo drugače misleče. Slednje sicer ne velja za vse sodelujoče v kampanji.

Parlamentarne preiskave kot pomembno politično orodje

Parlamentarne preiskave so pomembno politično orodje in zdi se, da bi utegnile biti v tem mandatu še pomembnejše kot v prejšnjih. V igri je namreč politično preiskovanje afere Black Cube, ki ima implikacije za obe strani, od morebitnega sodelovanja SDS z Izraelci, do odtekanja tajnih informacij Sove nevladnikom in medijem ter morebitnega nedovoljenega nadzorovanja tajnih služb nad strankami opozicije.

Potem je tukaj vprašanje financiranja volilne kampanje, kjer skuša opozicija nadaljevati lov na čarovnice s preiskovanjem le dveh strank, SDS in NSi, pri čemer je znova veliko vprašanje predvsem financiranje največje stranke, Gibanja Svoboda, ki je s proxi-organizacijo, prek katere je sama financirala kampanjo zaobšla pravila nekaterih socialnih omrežij, morda pa tudi pravila financiranja volilnih kampanj.

In seveda vprašanje finančnih tokov nekaterih ključnih levih »bankomatov« od Golobovega »startupa« Gen-I, do nevladnih organizacij.

Vladna večina je z nesprejemom dnevnega reda že zablokirala dve parlamentarni preiskavi, zakon, ki ga skuša vladna koalicija spremeniti pa glede na sestavo Ustavnega sodišča očitno favorizira opozicijsko stran.