Nahajate se na:
AnalizaNaslovnica

SP 2026: Največje prvenstvo doslej, nikakor pa ne najboljše

Tomaž Kavčič

22. 7. 2026, 12:46

10 minut branja
Deli

vir: zajem zaslona RTV, urejevanje s pomočjo AI

Označite Zanima.me kot prednostni vir na Googlu

Svetovno prvenstvo v nogometu 2026 je bilo prvenstvo presežkov. Prvič so ga skupaj gostile tri države, prvič je na njem sodelovalo 48 reprezentanc, odigrane so bile kar 104 tekme, stadione pa je po podatkih FIFA obiskalo skoraj 6,9 milijona gledalcev. Gianni Infantino ga je pričakovano razglasil za največji športni, družbeni in kulturni dogodek v zgodovini človeštva.

No moja ocena bi bila, da je šlo za največje svetovno prvenstvo doslej – ne pa tudi za najboljše. Zakaj?

Turnir v ZDA, Mehiki in Kanadi je ponudil prvaka, ki si je naslov zaslužil, zgodovinske nastope majhnih reprezentanc, Messijevo zadnje veliko poglavje in nepozabno vzdušje. Hkrati pa je razkril, kako daleč je FIFA pripravljena iti pri komercializaciji nogometa ter kako nevarno blizu sta se športu približali politika in industrija spektakla.

PLUSI

1. Majhne reprezentance so odgovorile kritikom

Aleksander Čeferin je imel deloma prav, ko je opozarjal, da je bil skupinski del zaradi razširitve prvenstva na 48 reprezentanc preveč razvlečen in tekmovalno manj zanimiv. Toda ironija prvenstva je bila, da so najboljši odgovor kritikom novega formata ponudile prav reprezentance, ki naj bi bile razlog za padec kakovosti.

Zelenortski otoki so ob svojem prvem nastopu remizirali z bodočo svetovno prvakinjo Španijo in se šele po podaljšku poslovili proti Argentini. Demokratična republika Kongo je zaustavila Portugalsko, Paragvaj je izločil Nemčijo, Curaçao, najmanjša država, ki je kadarkoli nastopila na svetovnem prvenstvu, pa je dosegel prvi gol in osvojil prvo točko v svoji zgodovini.

Niso vse majhne reprezentance igrale vrhunskega nogometa in niso bile vse tekme napete. A čar nogometa je ravno v tem, da lahko reprezentanca, ki jo širša javnost komaj pozna, za nekaj tednov postane središče nogometnega sveta.

2. Lionel Messi je pri 39 letih napisal najbrž zadnje, a veliko poglavje

Lionelu Messiju ni uspelo še drugič zapored osvojiti naslova svetovnega prvaka. Argentina je v finalu naletela na boljšo Španijo, toda Messijeva zgodba zaradi tega ni bila nič manj izjemna.

Pri 39 letih ni bil zgolj simbol, rezervist ali marketinški dodatek reprezentanci. Še vedno je odločal tekme, dosegal zadetke in Argentino pripeljal vse do finala. Turnir je končal med najboljšimi strelci ter dokazal, da lahko tudi v nogometni starosti, ko večina igralcev že dolgo spremlja prvenstvo s televizijskih stolov, ostane eden njegovih osrednjih junakov.

Prav v tem se je razlikoval od večine drugih veteranov svoje generacije. Pri nekaterih smo imeli občutek, da so na prvenstvo prišli predvsem zaradi imena, preteklih zaslug in želje po še zadnjem nastopu. Messi pa ni živel od spominov. Še vedno je ustvarjal nove.

3. Rekordna obiskanost in mehiška nogometna norost

Pred prvenstvom je bilo veliko dvomov, ali bodo predvsem ameriški stadioni na tekmah manj privlačnih reprezentanc sploh polni. Strahovi se večinoma niso uresničili. FIFA je sporočila, da je stadione obiskalo 6.810.966 gledalcev, kar je nov rekord svetovnih prvenstev. Uradno naj bi bilo zasedenih 99,7 odstotka razpoložljivih sedežev, čeprav so televizijske kamere predvsem v skupinskem delu občasno pokazale nekoliko drugačno sliko.

Še pomembnejše od statistike je bilo vzdušje. Posebno poglavje si zasluži Mehika, kjer prvenstvo ni bilo zgolj športni dogodek, ampak večtedenski praznik. Ulice, trgi in navijaške cone so živeli s turnirjem, tekme pa so imele energijo, ki je na nekaterih sterilnejših ameriških prizoriščih ni bilo mogoče ustvariti niti z najdražjo produkcijo. Absurdno je le to, da v Mehiki ni bila odigrana niti ena tekma od četrfinala dalje.

4. Človeške zgodbe, ki so pokazale, kaj je nogomet

Največja tekmovanja si zapomnimo po golih in lovorikah, vendar tudi po trenutkih, ki nimajo neposredne zveze z rezultatom. Vratar Zelenortskih otokov Vozinha je pri 40 letih postal eden junakov prvenstva, nato pa je po zapletih z vizumom in stroški v ZDA vendarle dočakal prihod svoje matere. Mlademu uzbekistanskemu navijaču, ki je po porazu svoje reprezentance neutolažljivo jokal, so kolumbijski navijači skandirali »Uzbekistan«, pozneje pa so ga igralci povabili na trening.

Mehiška raca Merlin je postala neuradna maskota prvenstva, majhen navijač v božičnem puloverju je zaradi svoje iznajdljivosti dobil reprezentančni dres.

Takšni trenutki lahko hitro postanejo pocukrani izdelki družbenih omrežij, toda v najboljših primerih nas spomnijo, zakaj ima nogomet tako močno družbeno vlogo. FIFA je prvenstvo prodajala kot globalni spektakel. Navijači in igralci pa so mu dali vsebino.

5. Španija – zaslužena zmagovalka

Španija je bila najboljša reprezentanca prvenstva in je naslov svetovnega prvaka osvojila povsem zasluženo.

Od prve do zadnje tekme je delovala najbolj celovito, igrala najbolj prepričljiv nogomet in skozi turnir pokazala največ kakovosti. Ni bila odvisna od enega igralca, ugodnega žreba ali posamezne sodniške odločitve, ampak od sistema, jasne ideje in generacije, ki je bila kos največjemu odru.

V času, ko se je med prvenstvom veliko govorilo o politiki, denarju, sodnikih in domnevnih zarotah, je bilo pomembno, da je na koncu zmagal nogomet. Španija ni potrebovala razlag, opravičil ali zvezdic ob naslovu. Bila je preprosto najboljša.

Svetovno prvenstvo, polno protislovij, je tako dobilo prvaka, o katerem ni bilo dvomov. In prav to je bil eden njegovih največjih plusov.

MINUSI

1. Trumpov telefonski klic je prestopil nevarno mejo

Največji škandal prvenstva ni bila sodniška napaka, ampak poseg politike v disciplinski postopek. Ko je ameriški napadalec Folarin Balogun prejel rdeči karton in bi moral avtomatično izpustiti naslednjo tekmo, je ameriški predsednik Donald Trump poklical Giannija Infantina ter zahteval ponoven razmislek o kazni. FIFA je nato prepoved spremenila in Balogunu dovolila nastop proti Belgiji.

ZDA so tekmo izgubile s 4:1, zato odločitev na končni rezultat prvenstva ni pomembno vplivala. Toda to sploh ni bistvo. Bistveno je, da se je ustvaril vtis, da lahko predsednik države gostiteljice z enim telefonskim klicem doseže nekaj, česar druge reprezentance ne bi mogle. Disciplinska pravila bi morala veljati enako za vse, ne glede na velikost države, moč njenega predsednika ali njegove osebne odnose s predsednikom FIFA.

Infantino je s popuščanjem Trumpu nevarno spodkopal verodostojnost organizacije, ki že tako nima veliko zaupanja na zalogi.

2. FIFA je nogomet spreminjala v ameriški televizijski šov

Obvezni odmori za osvežitev, skoraj polurni šov med finalom, prstani in druge “ameriške” novotarije so kazali, da FIFA prvenstva ni več razumela samo kot nogometno tekmovanje. Postajalo je televizijski produkt, oblikovan po vzoru ameriškega športa.

Odmori za hidracijo so bili v nekaterih vremenskih razmerah razumljivi in z zdravstvenega vidika celo nujni. Težava je bila njihova togost in uporaba tudi takrat, ko razmere tega niso zahtevale. Marcelo Bielsa je upravičeno opozoril, da se je tekma s tem začela spreminjati iz dveh v štiri dele, oziroma iz polčasov v četrtine.

Trenerji so dobili dodatne možnosti za navodila, ritem tekem je bil prekinjen, televizijske postaje pa so dobile nov prostor za oglase. Težko se je bilo znebiti občutka, da zdravje igralcev ni bilo edini razlog za novost. Tudi dolga finalna pavza in druge bleščeče domislice so pokazale, da FIFA vse bolj lovi spektakel Super Bowla. Čeferinova poteza z uvajanjem koncerta pol ure pred finalom Lige prvakov se zdaj zdi povsem sprejemljiva poteza.

3. Grabljenje po denarju na vsakem koraku

Svetovno prvenstvo je bilo rekordno tudi po tem, koliko denarja je zahtevalo od navijačev. Vstopnice so bile za mnoge družine nedosegljive, sistem njihove prodaje nepregleden, potovanja med prizorišči draga in logistično zahtevna, cene parkirišč in prevoza do stadionov pa pogosto absurdne. Kdor je prišel na stadion, je moral nato plačevati še oderuške cene hrane in pijače.

V ZDA je pivo ponekod stalo več kot 20 dolarjev, porcija krompirčka približno 17 evrov, plastenka vode pa okoli sedem evrov. Tudi v Mehiki, kjer so življenjski standard in plače bistveno nižji, cene niso bile prilagojene lokalnemu prebivalstvu. Pivo na stadionu Azteca je stalo skoraj toliko kot mehiška minimalna dnevna plača.

To ni bila več zgolj običajna podražitev ob velikem dogodku. Šlo je za sistem, ki je navijača obravnaval kot denarnico, iz katere je treba na vsakem koraku iztisniti še nekaj dolarjev. Nogomet je globalen predvsem zato, ker pripada množicam. FIFA pa ga s svojo cenovno politiko spreminja v luksuzno izkušnjo za premožne turiste in poslovne goste.

4. Teorije zarote so postale glasnejše od nogometa

Skoraj vsako veliko tekmovanje spremljajo dvomi o sodnikih, žrebu in interesih organizatorjev. Na tem prvenstvu pa so teorije zarote postale podobne času med Covidom. Najglasnejše so bile trditve, da želi Infantino Argentino in Messija na vsak način potisniti do novega naslova svetovnega prvaka. Vsaka sporna sodniška odločitev, ugoden razplet ali poteza FIFA je bila na družbenih omrežjih predstavljena kot nov dokaz vnaprej napisanega scenarija.

Za takšne obtožbe ni bilo prepričljivih dokazov. Dejstvo, da je Argentina v finalu izgubila proti Španiji, je največjo teorijo na koncu tudi precej učinkovito postavilo na laž. Toda škoda je bila vseeno narejena. O domnevnih zarotah se je pogosto govorilo več kot o uspehih igralcev, presenečenjih manjših reprezentanc in taktičnih posebnostih turnirja.

5. »Najbolj vključujoče prvenstvo« z zaprtimi vrati

FIFA je prvenstvo predstavljala kot najbolj vključujoče v zgodovini. Resničnost je bila za številne navijače, predvsem iz Afrike in Azije, precej drugačna.

Mnogi imetniki vstopnic niso dobili vizumov za prihod v ZDA. Nekateri so se srečevali z nepreglednimi postopki, visokimi finančnimi zahtevami in zavrnitvami brez jasne obrazložitve. V državo ni smel niti somalijski sodnik Omar Artan, čeprav je imel veljaven vizum. Turnir je potekal tudi v obdobju ostre ameriške politike priseljevanja. Organizacije za človekove pravice so FIFA očitale, da ni izpolnila lastnih zavez ter da ni dovolj zaščitila navijačev in udeležencev.

Prešnji članek

Naslednji članek

Povezane vsebine

Trump bi Infantina iz nogometnega vrha preselil na čelo Združenih narodov

Čeferin bojkotiral finale mundiala: Noče podpirati tega, kar z nogometom počne Infantino s Fifo

Trumpova dediščina: Kitajska po naklonjenosti v svetu prvič prehitela ZDA, največji obrat v Evropi

Komentirajo lahko naročniki

Izdajatelj

Zanima.me d.o.o.
Cesta v Log 11
1351 Brezovica pri Ljubljani
TRR: SI56 0284 3026 6290 788
Direktor: Igor Vovk
Odgovorni urednik: Rok Čakš

Pomoč naročnikom

narocnine@zanima.me
Telefon: 0590 / 20 001
(od ponedeljka do petka med 9h in 15h)

Pogoji uporabe

Varovanje zasebnosti

Pogoji uporabe in komentiranja

Pravila volilne kampanje

Oglaševanje

Impresum zanima.me

©2026 Zanima.me d.o.o.

izdelava spletne strani