Mbappé (še) ne bo predsednik, a mnogi nogometaši so že skočili v politiko

Kylian Mbappé je moral te dni, kljub temu, da se ukvarja s čisto drugimi stvarmi, saj tekmuje na svetovnem prvenstvu, odgovoriti na vprašanje, ki se sliši skoraj absurdno: ali boste nekoč kandidirali za predsednika republike?

Njegov odgovor je bil kratek: ne, tega nima v načrtu. »Že tako sem dovolj osovražen,« je v šali, a tudi z očitnim sporočilom, zavrnil idejo, da bi nogometno slavo nekoč zamenjal za predsedniško kampanjo. Tudi, če bi se odločil za kaj takega, bi bil le eden v vrsti mnogih, ki so adrenalin iz nogometa, nekoč zamenjali za adrenalin v poslanskih klopeh.

Zakaj je francoski kapetan in najboljši napadalec sploh dobil to vprašanje? Ker Mbappé že nekaj časa ni več samo nogometaš. Je kapetan francoske reprezentance, globalni obraz športa, eden najbolj prepoznavnih Francozov svoje generacije in človek, ki se je v prelomnih političnih trenutkih že oglasil. Med evropskim prvenstvom leta 2024, ko je Francija živela v senci predčasnih parlamentarnih volitev, je pozival mlade, naj gredo volit, in svaril pred »ekstremi«, ki trkajo na vrata vlade. Ni imenoval strank, a vsem je bilo jasno, v katero smer leti sporočilo. Francoska desnica mu tega ni spregledala.

Vprašanje za Mbappeja je poskrbelo tudi za nekaj smega med uporabniki omrežja X.

Mbappe after scrolling on twitter during halftime pic.twitter.com/vr0Cgx5ood

— Red ❤️‍🔥 (@imJustRed) June 16, 2026

Židan, Pavlin, Cimirotič …

Čeprav se za vstop v politiko Mbappe kot kaže ne bo odločil, pa je mnogo nogometašev ta korak naredilo po končani športni karieri. Slovenija pri tem ni izjema.

Najbolj neposreden nogometni primer je Gregor Židan, nekdanji nogometaš Olimpije, Dinama in Maribora ter slovenski reprezentant, ki je vstopil tudi v državni zbor. Njegova pot je bila eden redkih primerov, ko športnik ni ostal samo pri podpori ali simbolični kandidaturi, ampak je dejansko sedel v poslanskih klopeh, kot poslanec SMC. sredi leta 2020 je prestopil v stranko SD.

Drugačen primer je Sebastjan Cimirotič, Cime, eden najbolj ljudskih likov slovenskega nogometa. Njegova politična epizoda je bila bistveno bolj lokalna in simbolna: pojavil se je na listi SDS na lokalnih volitvah v Ljubljani. Ni postal velika politična figura, a njegov primer dobro pokaže, zakaj stranke rade iščejo športnike. Cime ni bil kandidat zaradi programa o prostorskem načrtovanju, ampak zaradi prepoznavnosti, neposrednosti in občutka, da ga ljudje »poznajo«.

Miran Pavlin je še en zanimiv primer. Junak slovenske nogometne pravljice, mož gola v Kijevu, ki je Slovenijo poslal na Euro 2000, je na državnozborskih volitvah kandidiral leta 2008 kot član stranke SDS (Slovenska demokratska stranka) v volilnem okraju Ljubljana Bežigrad II. Na tistih volitvah je v svojem okraju dosegel odmeven rezultat, saj je premagal takratnega predsednika stranke Zares, Gregorja Golobiča. 

Če krog razširimo še izven nogometa, je najmočnejše slovensko ime med politiki zagotovo Peter Vilfan. Košarkar, svetovni prvak z Jugoslavijo, prvi kapetan slovenske reprezentance, komentator in nato politik. Vilfan je bil za slovenske razmere morda najbolj tipičen primer športnika, ki je prepoznavnost uspešno prenesel v politiko.

Na predčasnih državnozborskih volitvah leta 2011 je kandidiral za poslanca na listi Pozitivne Slovenije in bil izvoljen za poslanca. Leta 2014 je prestopil v Zavezništvo Alenke Bratušek, kjer je bil tudi podpredsednik in na predčasnih državnozborskih volitvah 2014 kandidiral na listi Zavezništva Alenke Bratušek ter bil spet izvoljen.

Leta 2015 je izstopil tako iz Zavezništva Alenke Bratušek kot tudi iz poslanske skupine te liste ter se pridružil poslanski skupini DeSUS. V vladi Marjana Šarca je bil od 2018 državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, torej njegov svetovalec, a je po aferi s honorarji za njegove komentarje košarkarskih tekem 1. marca 2019 odstopil in se dokončno umaknil iz politike.

Weah, Ševčenko, Romario, Zico, Pele …

V svetovnem merilu je najmočnejši primer nogometaša politika George Weah. Nekdanji zvezdnik Milana, edini Afričan z zlato žogo in eden največjih napadalcev devetdesetih let je postal predsednik Liberije. Weah je dokaz, da športna slava lahko postane politični kapital najvišjega reda. 

Andrij Ševčenko je ubral drugačno pot. Ukrajinska nogometna ikona, zvezdnik Milana in dobitnik zlate žoge, je po koncu kariere vstopil v politiko, se pridružil stranki Ukrajina – Naprej! in kandidiral na parlamentarnih volitvah. Rezultat je bil precej bolj prizemljen kot njegova nogometna kariera: stranka ni dosegla parlamentarnega preboja. Ševčenko je pozneje večji vpliv našel drugje – kot selektor, predsednik ukrajinske nogometne zveze in javni obraz ukrajinske odpornosti po ruski invaziji.

Brazilija ima svojo dolgo tradicijo nogometnih politikov. Romário, svetovni prvak iz leta 1994, je postal poslanec in senator. Eden najboljših nogometašev na svetu Pelé je bil v devetdesetih letih brazilski minister za šport. Enako funkcijo je opravljal tudi njegov sonarodnjak Arthur Antunes Coimbra bolj znan kot Zico, ki pa je na funkciji zdržal le pol leta ter nato odstopil.

Tudi nekdanji napadalec Saint-Étienna, Lensa, Liverpoola, West Hama in Amiensa je postal minister za šport. Potem ko je Tit Camara (1972, Conakry) leta 2006 končal nogometno kariero, se je vrnil v domovino (Gvinejo) in postal pomembna osebnost.

Najbolj znan gruzijski nogometaš in nekdaj odlični igralec AC Milana Kakhber Kaladze je s svojimi podjetji veliko investiral tako doma kot v tujini, zato so mu, ko je bil v letih 2012–2017 gruzijski minister za energetiko, očitali navzkrižje interesov. Kot član stranke Gruzijske sanje se je očitkov ubranil s prodajo podjetja Kala Capital. Leta 2017 pa je z minimalno razliko postal župan Tbilisija.

Med bolj dramatičnimi primeri je Hakan Şükür, turška nogometna legenda in nekdanji poslanec, katerega politična pot se je po sporu z oblastjo končala z izgnanstvom in izbrisom iz uradnega spomina Turčije. Njegova zgodba opozarja, da športnik v politiki ni samo simpatičen kandidat z znanim obrazom. V polariziranih sistemih lahko postane tudi tarča.