Početje Levice je civilizacijsko dno politične provokacije in sramotilni steber laži

V slovenski politiki smo vajeni marsičesa, a to, kar znova uprizarja Levica z zahtevo po ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, presega celo njihove lastne standarde cinizma. Ne gre zgolj za rutinski ideološki boj. Bodimo jasni, da gre za civilizacijsko dno politične provokacije in propagande. Ko skrajna levica v parlament pošlje predlog, s katerim bi tik po civilizacijskem dogovoru znova izbrisali spomin na tisoče pobitih, nam s tem ne sporočajo le svojega zaničevalnega odnosa do preteklosti, ampak predvsem svoj avtoritarni program za prihodnost.

V takšnih trenutkih je na desnici skušnjava po klasičnem političnem povračilu izjemno močna. Želijo si »kontre«. Prvi in najbolj naraven instinkt je klic: »Če nam ukinjate spomin na 17. maj, pa ukinimo 27. april!« Vendar to bi bila strateška in vsebinska napaka. Z njo bi namreč zdrsnili v golo politizacijo in se za običajnega državljana dotaknili »svetih« prvomajskih praznikov. To bi tranzicijski levici omogočilo tisto, kar si za svojo mobilizacijo najbolj želi – igranje žrtve.

Kontra na te provokacije mora biti civilizacijska, ne politikantska. 27. april naj zato zaenkrat ostane praznik – vendar ne kot dan narodnega ponosa, temveč kot sramotilni steber večnih laži komunizma in njegovih naslednikov. Naj ostane v koledarju natanko tako, kot je to v svojem TV prispevku nekoč mojstrsko zaključil že dr. Jože Možina: kot dan, ko se ni zgodilo nič.

Sprava kot resnica, ne kompromis

Tu namreč trčimo ob globoko civilizacijsko vprašanje, ki se neposredno prenaša v dokončni proces demokratizacije slovenske družbe. To je odlično in zelo natančno opisal ddr. Klemen Jaklič na letošnji slovesnosti pri Jami pod Macesnovo gorico. Kot je poudaril, sprava ni mogoča na podlagi kompromisov resnice; mogoča je le in izključno na podlagi resnice. Družba, ki ustavnega temelja ne očisti totalitarnih ostalin in ne prizna najhujših zločinov proti človečnosti, ostaja talka preteklosti.

Družba, ki ustavnega temelja ne očisti totalitarnih ostalin in ne prizna najhujših zločinov proti človečnosti, ostaja talka preteklosti

Da bi to resnico končno ponotranjili, bi morda bilo potrebno uvesti obvezna predvajanja zgodovinskih filmov in dokumentarcev pri pouku zgodovine v šolah ter obvezne obiske kraških brezen in morišč za vse nosilce političnih funkcij. Morda bi tisti, ki danes z aroganco glasujejo o brisanju spomina, vsaj za trenutek obmolknili, če bi morali stati na robu prepada, kamor so njihovi ideološki vzorniki metali žive ljudi.

Nujnost te vlade in sekanje lovk

Takšne izjave in akcije Levice pravzaprav zgolj potrjujejo, kako nujna je ta vlada, in kako nujno je doseganje konkretnih rezultatov pod njo. Če želimo kot družba preživeti, si mora desnosredinska vlada zagotoviti še eno ponovitev mandata. Naučiti pa se je treba lekcije iz preteklosti: vladanje zgolj »v dobro vseh«, kot smo ga videli med korono, se ne nagradi z novim volilnim uspehom. Ob tem mora obstajati jasen, brezkompromisen razvoj za naprej.

Del tega razvoja mora biti sistematično sekanje korupcijsko-tranzicijskih tokov, kjer se denar vedno znova zliva v družbene podsisteme, nevladne organizacije in medije, ki financirajo politično levico. Kot je na zadnjem Poper večeru pronicljivo dejal Andrej Lokar: levica je danes tako brez idej ter tako šibka in razdrobljena, kot še nikoli doslej. Njihove histerične provokacije niso znak moči, temveč krčevit oklep radikalizma pred popolnim vsebinskim propadom.

Takšne izjave in akcije Levice pravzaprav zgolj potrjujejo, kako nujna je ta vlada, in kako nujno je doseganje konkretnih rezultatov pod njo

Intelektualna fronta in izgubljeni potenciali

To je zato izjemna priložnost, da se desnica konsolidira in predvsem začne resno delati na prihodnosti. Je pa naša kadrovska struktura ranljiva. Obstaja srednja generacija, a ostaja odrinjena in premalo uporabljena. Obstaja mlada generacija, a je premalo sistematično izobražena ter usposobljena za neusmiljen intelektualni in javni boj z levičarskimi profesionalnimi agitatorji.

Na vse to mora vlada preko svojih strankarskih in družbenih struktur dati bistveno več pozornosti. Demokracija ni zgolj zmaga na volitvah, temveč je vsakodneven boj za zmago resnice v družbi. Če želimo državo rešiti pred ideološkim plenjenjem in politiko civilizacijskega dna, moramo zgraditi infrastrukturo smisla – politike in mislece, ki se ne bodo umikali ob prvem medijskem napadu in ki bodo znali na provokacije nasprotnikov odgovoriti z državniško in intelektualno premočjo.

Hkrati pa se ne bati reči, da delajo za svoje. Da, za svoje – za tiste, ki želijo to državo civilizirano, resnicoljubno, uspešno in evropsko.