Mesec proti Jankoviću? Najprej bi moral pojasniti, kdaj se je odločil, da ni več njegov politični sopotnik.

Je Luka Mesec pristna alternativa Zoranu Jankoviću ali zgolj njegov najnovejši politični rebranding?

Je njegova kandidatura iskren upor proti dolgoletnemu županu ali lahko postane njegov najbolj uporaben figov list?

In predvsem: koliko gre pri tej zgodbi res za spremembo in koliko za politični “fake”?

To niso zlonamerna vprašanja.

So vprašanja, ki si jih mora zastaviti vsak Ljubljančan, potem ko je predsednik Levice napovedal župansko kandidaturo.

Po dvajsetih letih naj bi bil čas za spremembo.

S tem stavkom je Luka Mesec vstopil v tekmo. V demokraciji ni nič bolj normalnega, kot da nekdo izzove dolgoletnega župana. Prav tako ni nič narobe, če meni, da mesto potrebuje novo energijo.

Težava ni v kandidaturi. Težava je v verodostojnosti.

Kajti če je Zoran Janković res postal simbol vsega, kar je z Ljubljano narobe, se zastavlja preprosto vprašanje:

Zakaj je Luka Mesec to odkril šele zdaj?

To vprašanje je politično nujno.

Če bi poslušali današnje Mesčeve izjave, bi lahko dobili občutek, da se po dveh desetletjih prvič odpira resna razprava o tem, kako se vodi Ljubljano.

A Zoran Janković ni župan od včeraj. Tudi njegov način vodenja mesta in vse odprte afere niso. Vprašanja o transparentnosti niso nova. Prav tako niso novi očitki o prepletanju politike, poslovnih interesov in vpliva.

Vse to spremlja županovo politično pot že vrsto let.

In prav zato se postavlja vprašanje, na katero bo moral Mesec prej ali slej odgovoriti.

Kaj se je v resnici spremenilo?

Se je spremenil Zoran Janković? Ali pa so se spremenile politične potrebe Luke Mesca?

Naj bo jasno.

Levica ni bila formalni del Jankovićeve mestne koalicije. Lokalni odbor Levice je znal biti do župana tudi precej kritičen. Zaradi Roga. Zaradi posegov v javni prostor. Zaradi urbanističnih odločitev. Zaradi načina vodenja mestnega sveta.

To je dejstvo. A dejstvo je tudi, da pomislekov Levice ni bilo slišati, ko so se v Ljubljani odpirala najtežja vprašanja politične integritete.

Spomnimo se samo decembra lani.

Po novih razkritjih o sumih podkupovanja pri pridobivanju gradbenih dovoljenj je javnost izvedela še za zasebno srečanje predsednika vlade Roberta Goloba in župana Jankovića.

Sestanek v razvpitem ljubljanskem lokalu smo razkrili prav na Zanima.me

Ekskluzivno: predsednik vlade Golob in ljubljanski župan Janković danes na zasebnem zajtrku v Le Petitu

Takrat je bil Luka Mesec podpredsednik vlade. Od človeka na tako visokem položaju bi pričakovali preprost odziv. Da pove, ali se mu zdi takšno druženje primerno. Da pove, ali predsednik vlade javnosti po njegovem okoli tega dolguje pojasnila.

Mesec tega ni storil. Na vprašanje o razkritjih ter zaupnem odnosu med predsednikom vlade in županom je odgovoril takole: »Bistveno vprašanje je, kaj si o tem mislijo volivci, to bomo pa izvedeli čez tri mesece.«

V enakem obdobju je bil Janković eden najglasnejših zagovornikov Golobove vlade. Ni je zgolj podpiral. Javno jo je hvalil. Branil jo je pred kritikami. Razlagal je, da je »Golob postal izjemen premier« in da je sedanja vlada najboljša po Drnovškovi.

Danes naj bi bil prav ta Janković največja ovira za razvoj Ljubljane? Tu nekaj ne gre skupaj.

Ko načela trčijo ob ljubljansko realnost

Poglejmo še en primer selektivne načelnosti.

Levica svojo politično identiteto gradi na nasprotovanju privatizaciji javnih služb. Zasebni kapital v zdravstvu je zanje sinonim za razgradnjo javnega sistema.

Toda v Ljubljani eno ključnih gospodarskih javnih služb že skoraj dvajset let opravlja zasebni koncesionar. Redno vzdrževanje cest je od novembra 2006 zaupano družbi KPL.

Od leta 2016 je KPL v stoodstotni lasti družbe MG Mind iz Bosne in Hercegovine, katere lastnik Mladen Milanović je bil skupaj z družbo MG Mind ob prevzemu KPL uvrščen na sankcijski seznam Svetovne banke zaradi koluzivnih ravnanj pri projektu, financiranem z njenimi sredstvi. Sankcije so bile pozneje odpravljene, vendar je bilo to dejstvo javno znano že ob spremembi lastništva.

Levica je leta 2018 sicer upravičeno opozarjala na delovne razmere zaposlenih v KPL. Toda ni problematizirala bistva. Ni zahtevala, da bi se vzdrževanje cest vrnilo pod javno podjetje. Ni začela politične kampanje proti modelu, v katerem eno ključnih mestnih javnih služb opravlja zasebni koncesionar s sumljivim ozadjem.

Če je privatizacija javnih sistemov res eno temeljnih ideoloških vprašanj Levice, zakaj je to načelo prenehalo veljati na ljubljanskih ulicah?

To ni nepomembna podrobnost. To je vprašanje politične doslednosti.

Komu koristi razdrobljena levica?

Na levosredinskem političnem prostoru se napoveduje več kandidatov oziroma političnih projektov, med njimi tudi pobuda, povezana z Antonom Ropom in Urško Klakočar Zupančič.

Komu koristi takšna razpršitev glasov? V politiki namreč niso pomembni le nameni. Pomembne so tudi posledice. Z drobljenjem glasov leve sredine lahko največ pridobi kandidat z najtršim jedrom podpore. V Ljubljani je to že dve desetletji Zoran Janković.

Politika je tekmovanje. Vsakdo ima pravico kandidirati. In pravico spremeniti stališče. A potem mora biti pripravljen odgovoriti tudi na vprašanja.

Zakaj danes govori o spremembi, ki je včeraj ni zahteval? Zakaj danes govori o politični kulturi, ki ga še pred nekaj meseci očitno ni posebej motila?

Zakaj njegova najglasnejša načela veljajo povsod, razen tam, kjer bi lahko trčila ob model upravljanja Ljubljane? Zakaj naj Ljubljančani verjamejo, da gre za iskreno politično prepričanje in ne za politični rebranding?

To so vprašanja, na katera ne more odgovoriti nihče drug. Odgovoriti bo moral Luka Mesec sam.

Toda ta kampanja je pomembnejša od Mesca.

Ljubljana ne potrebuje novega obraza. Potrebuje novo smer.

Po dvajsetih letih politične prevlade Zorana Jankovića si Ljubljana zasluži nekaj več kot zgolj menjavo obraza. Zasluži si prepričljivo alternativo političnemu omrežju, ki se je gradilo dve desetletji.

Ljubljana ne potrebuje kandidata, ki bo zgolj zamenjal Jankovića. Potrebuje kandidata, ki bo prepričljivo pokazal, da je sposoben zamenjati tudi način vodenja mesta.

Če bo letošnja kampanja le tekmovanje med različnimi obrazi istega političnega miljeja, potem največja priložnost teh volitev ne bo izkoriščena.

Največja dodana vrednost letošnje županske tekme v prestolnici bi morala biti resnična, verodostojna alternativa Jankovićevemu omrežju.

Tega za zdaj na političnem obzorju še ni videti.