Desnica, SDS in Janša: od vloge žrtve do vloge narodnega voditelja?

»Prepričani smo, da ta koalicija prevarantov ne bo imela dolgega veka, zato se veselimo svojega dela v opoziciji,«
»To je natančno to, kar si prevaranti želijo. Zdaj so vas prevarali, zdaj si pa želijo, da ste apatični  in ostanete doma.«

Še do nedavnega bi zgornje besede brez težav in tveganja za zmoto pripisali pravem avtorju med slovenskimi politiki. Tovrstna retorika je bila dolga leta značilna za SDS ter njenega predsednika, Janeza Jašo. Z izjemo kratkih obdobij na oblasti je z njo operirala največja opozicijska stranka, ko je bilo treba pojasnjevati in opravičevati razloge, zakaj  jim je spet spodletelo zmagati na parlamentarnih volitvah in prevzeti oblast.

Dežurni krivci za poraze desnice so bili prevaranti na tranzicijski levici, ki imajo v rokah vse ključne mehanizme za ohranjanje oblasti tudi po osamosvojitvi, na 45 let podlage: od medijskih monopolov, kapitalskega zaledja v paradržavnih podjetjih in udbaškem denarju, do »krivosodja«, »politične policije« in še česa.

Navkljub temu, da je za slovensko tranzicijsko obdobje dobršen del tega držalo, pa se avtomatsko postavljanje v vlogo žrtve desnici dolgoročno politično ni obrestovalo. Ljudje namreč radi izbirajo voditelje, ki so samozavestni, osebnostno trdni in pomirjeni sami s seboj. Tovrstne vrednote je svoj čas izžareval Janez Drnovšek in zato je v narodovem spominu ostal kot voditelj, po katerem se gre zgledovati. Po drugi strani pa je Janša, v nasprotju s svojo osamosvojitveno vlogo, v postosamosvojitvenem obdobju dajal vtis zlovoljneža, ki venomer nekaj tečnari, jamra in se pritožuje, človeka, ki hlepi po oblasti, nima pa tistega, kar je potrebno, da bi si jo tudi zaslužil.

Roko na srce so takšno popačeno sliko o njem risali dominantni mediji, a jim je s svojim odnosom do politične realnosti v veliki meri tudi prihajal naproti. Sicer je lahko biti pameten, da bi se v tako izrazito sovražnih okoliščinah do vsega in vsakogar, kar je ogrožalo kontinuiteto postkomunistične oblasti, dalo obnašati drugače. Zagotovo je preseči držo žrtve izredno težko, a zgodovinski primeri kažejo, da ni nemogoče – uspevalo je velikim osebnostim in državnikom – Vaclavu Havlu, Karlu Vojtyli, Jožetu Pučniku … in dejstvo je, da pomladna opcija aktivnega politika takšnega kalibra v postosamosvojitvenem obdobju, ko je bilo potrebno nadgraditi zgodovinski uspeh osamosvojitve, ni imela.

Janez Janša kot osamosvojitveni akter, katerega politična kariera se je izkazala za najbolj trajno, je bil še najbližje temu, pa vendar je zaradi objektivnih zgodovinskih in nemara tudi osebnostnih (družinskih) okoliščin ostajal ujetnik miselnosti žrtve, ki je posledica travm slovenske desnice zaradi bratomora in krivic, ki jih je doživljala v povojnem komunističnem sistemu.

Nesposobnost preseči to stanje duha je bila vedno vmes, ko je šlo za zmago in osvojitev oblasti. Neuspehi pa so pomladne akterje še globlje potiskali v miselnost, ki jih je postavljala v inferiorni položaj do onega drugega, ki te vedno znova prikrajša za tvojo pravico in objektivno resnico.

Dozorevanje

Če se vrnemo v sedanjost, začetek mandata četrte Janševe vlade obeta, da je travma žrtve na desni končno predelana.

Če vam ni bilo jasno takoj na začetku, ste zdaj bržkone uganili, da uvodoma citirane besede niso Janševe, temveč prihajajo iz ust njegovega aktualnega tekmeca, Roberta Goloba.

Vloge so se torej obrnile, in zdaj dedič (post)komunistične leve avantgarde vstopa v vlogo žrtve in s tem avtomatsko v podrejen odnos do tistih na oblasti. Jasno, politična levica je po desetletjih hranjenja na antijanša sentimentu kadrovsko, vsebinsko in vrednotno prazna, njeno vezno tkivo pa je edino slast po oblasti. Zato takšen šok in nepotrpežljivost ob njeni izgubi ter neusmiljeni poskusi da se do nje čim prej spet dokoplje.  Manj kot ji uspeva in bolj kot se ta cilj izmika, večja je njena frustracija, agresivnost in napadalnost.

Po drugi strani predsednik vlade Janez Janša odraža pomirjenost, kakršne od njega nismo vajeni. S padlim Golobom se ne ukvarja kaj prida, politične boje prepušča najemniški vojski Resni.ce in parim jurišnikom v parlamentu, sam pa deluje državniško in konstruktivno.

Vzemimo zgolj minuli vladni obisk pri predsednici Republike. Čeprav je Nataša Pirc Musar v svojem nagovoru prefinjeno spustila nekaj pokroviteljskih provokacij v smislu, da se bo oglašala ob kršenju takšnih in drugačnih pravic ter principov demokracije, se Janša ni pustil sprovocirati in je mirno govoril o skupnih točkah in konstruktivnem sodelovanju. Celo pohvalil je njeno delo in izrazil prepričanje, da bodo skupaj stvari počeli v korist Slovenije, čeprav je jasno, da ne bo vedno tako in bodo pri marsikateri stvari vlekli vsak na svojo stran.

Kakorkoli, Janša je tisti, ki nastopa iz pozicije samozavesti in avtoritete, ki ne izhaja zgolj iz premierske funkcije, temveč iz osebnosti, ki deluje zrelo in pomirjeno s seboj in svojo preteklostjo.

Če bo tako tudi nadaljeval, Robertu Golobu in njegovim ne bo preostalo drugega, kot da skupaj z obrobneži tipa Jenull jamrajo o veliki prevari in skušajo ljudi dobiti na princip žrtve – recept, ki se ga je SDS brezplodno posluževala toliko časa.

Konec je z Janševo vlado.

Psihopat in Jenull sta sklenila pakt, da po hitrem postopku vrnemo na oblast Tino Gaber 💪👍 pic.twitter.com/JQjYatA3la

— tolemamo (@tolemamo) June 19, 2026

Politična levica z vsem svojim interesnim zaledjem bo seveda naredila vse, kar je v njeni moči, da Janšo iz te miselnosti potegne nazaj v okvirje kulturnega boja, kjer so po prevladujoči zgodovinski definiciji še vedno oni (komunisti) zmagovalci, oni drugi – reakcionarji – pa poraženci. Tudi to interpretacijo zgodovine bodo dolgoročno izgubili, ko bosta čas in narod dozorela za neobremenjeno objektivno resnico. A ta čas še ni napočil, zato je za Janšo in njegovo vlado ključno, da se ne pustijo sprovocirati.

Dolgoročni uspeh in ponovitev mandata bo, ob realnih rezultatih, tudi v veliki meri odvisna od sposobnosti samoobvladovanja. A če se po jutru dan pozna, smo v četrto na oblast dobili drugačnega Janšo, kot smo ga bili vajeni.