Amerika ni več gospodar Bližnjega vzhoda

Po tednu nevarnega namiznega tenisa se zdi, da je dvema od treh akterjev vojne na bližnjem Vzhodu uspelo najti minimalni skupni imenovalec in poravnati temeljne interese v isto premico. V Švici naj bi se med ZDA in Iranom pričeli dogovori o dogovorih, kako presekati gordijski vozel konfliktov.

Čeprav gre za reševanje nasedlega Netanjahujevega projekta, Izrael na videz ostaja zunaj te trgovine, z nedoseženimi cilji in nezadovoljnim ljudstvom, ki kliče po zamenjavi oblasti.

Kdo določa interese, kdo je dober in kdo slab

Razčistimo najprej osnovne pojme: monolitna delitev hladnovojnega bipolarnega sveta ni več aktualna. Tedaj so države v zunanji politiki predvidljivo zasledovale svoj interes ne glede na to, ali jih je vodila bolj leva ali bolj desna vlada, ali pa, nekje drugje, bolj ali manj okrutni samodržci. Svet je bil preprost, vsakdo je vedel, kdo je vaš in kdo naš, kdo je dober in kdo slab.

V današnjem multipolarnem kaosu mednarodne odnose določajo interesi določenih krogov, in ne nujno države. Biden je svetu prodajal globalizem, Trump suverenizem. Ne moremo reči, da bo Amerika izvajala neko politiko, ali pa je ne bo, zgolj na podlagi percepcij interesov izpred petdesetih let. Katera Amerika? Ni enotne Amerike. Družba in politika sta večdimenzionalni, in dejanja so odvisna od prevlade te ali one sfere.

Enako velja za Izrael. Absolutno drži, da je judovska država naš zaveznik, edina bližnjevzhodna demokracija in eden od stebrov Zahodne civilizacije. Veliko vprašanje pa je, kaj se s tem stebrom dogaja.

Izrael polarizira globalno javnost. Antisemitisti z naslado sanjajo “židovske zarote”. Zagovorniki vse, kar pride iz Jeruzalema, jemljejo za suho zlato. To paradigmo presega osnovno vprašanje: ali so interesi vsakokratne oblasti tudi interesi države? V Sloveniji večinoma niso. In v Izraelu tudi ne vedno.

Kdo je krepil Hamas in Iran

Po tako rekoč vseh dostopnih javnomnenjskih raziskavah velika večina volilnih upravičencev ne podpira Netanjahujevega vodenja države, večina jih celo meni, da ne bi smel več niti kandidirati na volitvah. Pričujoče stanje vidijo kot rezultat njegove politike, nad katerim so vse prej kot navdušeni.

Po tako rekoč vseh dostopnih javnomnenjskih raziskavah velika večina volilnih upravičencev ne podpira Netanjahujevega vodenja države, večina jih celo meni, da ne bi smel več niti kandidirati na volitvah.

Presenečenje: leta je Izrael vzpodbujal financiranje Hamasa. Sredstva so prihajala iz Katarja, vendar je Izrael organiziral prevoze gotovine. 15 milijonov dolarjev mesečno, pravi CNN, več judovskih medijev pa je poročalo, da je kak mesec pred usodnim 7. oktobrom Izrael celo prosil Katarce, naj povečajo nakup goriva za Gazo v sosednjem Egiptu. Projekt se je začel leta 2018 pod Bibijevim vodstvom.

Šlo je za pristop “deli in vladaj”. Cilj je bil razdeliti “palestinsko” stran; na Zahodnem bregu vplivati na Palestinsko upravo pod vodstvom Fataha, v Gazi pa kot Putin Kadirovce napolniti Hamas z denarjem ter mu prepustiti vladanje za zidom. A ni trajalo dolgo. Za razliko od Kadirovcev Hamasovci niso poslušni, in nasilje je pljusknilo v Izrael.

Ker je Irancem uspelo spraviti Hamas pod svoj dežnik skupaj s Hezbolahom in udariti po judovski državi, je postalo jasno, da je njena vlada z vzpodbujanjem financiranja krepila iranski satelit in s tem tudi sam Iran, svojega smrtnega sovražnika. Neiskrenost politike in podcenjevanje bojne moči sta se sprevrgli v katastrofo.

Kdo bo odgovarjal ljudstvu?

Kako je Trump padel v vojno

Iran je torej dobil precej proste roke, in s fanatično politiko sovraštva začel uresničevati svoje cilje. Od reke do morja… ko bomo izvedli genocid nad Judi, bo prišel Al-Mahdi, ali kako že pravijo njihovi modri. Jedrsko orožje ni več daleč, proksiji so delovali v polnem zamahu. Vrag je vzel šalo, in Izrael je moral ukrepati.

A zalogaj je bil prevelik, praktično nemogoč brez pomoči ZDA. Slednje so o napadu na Iran razmišljale že prej, a Trump temu ni bil najbolj naklonjen; posledic, ki jih vidimo sedaj, so se v Washingtonu zavedali že prej. Ne nujno (vsi) politiki, gospodarstveniki pa zagotovo. Obstajali so načrti in skupne vaje, a je bila ameriška povečana prisotnost v regiji v prvi vrsti Damoklejev meč.

Na kratko, brez teorij zarot in modrovanj o tem, koga vse je moč najti v Epsteinovih mapah: Izrael se je operacije lotil na lastno pest, in zavestno potegnil Američane v vojno, saj je vedel, da bo, če bo Iran ogrožen, napadel ameriške (in zavezniške) zmogljivosti v svoji bližini. Ne bi bilo prvič. Obenem pa bi Američani sami z onemogočenjem iranskih kapacitet lahko odprli novo poglavje odnosov z Iranom. Takšno z več vpliva, če se nasmehne sreča, celo z zamenjanim režimom.

Odločata Iran in Izrael

To se ni zgodilo, in iskreno, ZDA imajo od vseh treh vpletenih sil v rokah najslabše karte. Irancem je v interesu ohranitev režima in jedrskega programa ter obenem čim več iztržiti z morebitnim gospodarskim sodelovanjem. Tega si prav tako želijo v ZDA, kjer so pripravljeni tolerirati režim (s čimer ga bodo še bolj utrdili), radi pa bi, da ajatole opustijo jedrske težnje. Prva prioriteta ZDA so trenutno nižje cene energentov. V resnici se odprtja Hormuške ožine radujeta obe strani.

Izrael je glede situacije bolj kislega obraza: kljub ogromni škodi, ki jo je prizadejal Iranu, ni izpolnil nobenega od primarnih ciljev, in si trenutno želi obračunavanja s Hamasom in Hezbolahom. Prvič, gre za dejansko nevarnost Izraelu, in drugič, Netanjahu si hoče ob vseh ne popolnoma uspelih projektih popraviti ugled pred volitvami.

Pogajanja bodo torej na zelo tankem ledu, o njihovi usodi pa lahko odločata Iran in Izrael, ZDA pa tako rekoč ne. Tudi, če bi pogajalski strani lahko dosegli določen napredek, dogovor stoji in pade na Hezbolahu. Če se Izrael odloči, da so Američani preveč popustljivi, lahko napade Hezbolah. Če se Iran odloči, da mu ni več do pogajanj, aktivira Hezbolah, in napade Izrael.

Slabe karte Američanov

Nizka pričakovanja

V danih razmerah se zdi najverjetneje, da bo Hormuška ožina odprta, do novih spopadov neposredno med ZDA in Iranov ne bo prihajalo, ker sta obe strani utrujeni, obenem pa tudi večjega preboja glede balističnega in jedrskega programa ne bo. To pomeni zamrznitev konflikta, ne pa tudi končnih zavezujočih dogovorov. Rekli bi, da gledamo prekinitev ob polčasu. A narava konflikta je bliže hokeju ali košarki.

Tudi Izrael kot država bo moral zadihati. Ne le zanj, za celoten svobodni svet in vzpostavitev trajnejšega, stabilnejšega miru bi bilo potrebno troje: menjava iranskega režima, ukinitev jedrskega programa ter ukinitev terorističnih proksijev. Lep scenarij, a nerealnen. Kaj je realno, bomo videli po volitvah.