Še pred nekaj desetletji bi večje motnje v Hormuški ožini skoraj zagotovo pomenile svetovno recesijo, skok cen goriva in paniko na trgih. Danes je slika drugačna.
Čeprav je skozi eno najpomembnejših pomorskih poti na svetu potovalo manj nafte kot običajno, svetovno gospodarstvo ni obstalo. Zakaj?
Odgovor je presenetljiv: svet ni odpornejši zato, ker bi imel bistveno več nafte kot nekoč, temveč ker je po desetletjih energetskih kriz zgradil več varovalk.
Hormuška ožina ostaja ključna prometna žila svetovne energetike. Po podatkih ameriške uprave za energetske informacije (EIA) je pred zadnjimi motnjami skozi njo vsak dan potovalo okoli 20 milijonov sodov nafte in naftnih derivatov – približno petina svetovne porabe tekočih goriv.
Če bi se kaj podobnega zgodilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, bi bile posledice verjetno precej hujše.
Danes pa je svetovni energetski sistem drugačen.
Svet ima zaloge za krizne trenutke
Prva pomembna razlika so zaloge.
Države članice Mednarodne agencije za energijo (IEA) in Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) imajo skupaj približno štiri milijarde sodov nafte in naftnih derivatov v strateških in komercialnih rezervah. Te zaloge niso namenjene vsakodnevni porabi, ampak delujejo kot nekakšna varnostna blazina ob krizah.
Ko pride do motenj, se del nafte sprosti iz državnih rezerv, podjetja posežejo po komercialnih zalogah, tankerji spremenijo poti, trgovci pa preusmerijo dobavne verige.
Julijsko poročilo IEA ugotavlja, da svet izgubljene nafte ni nadomestil z enim samim ukrepom, ampak s kombinacijo več prilagoditev: uporabo zalog, preusmerjanjem trgovinskih tokov in povečanjem izvoza iz drugih delov sveta.
Naftni zemljevid sveta se je spremenil
Veliko se je spremenilo tudi na strani proizvodnje.
Pred dvajsetimi leti so bile Združene države največji uvoznik nafte. Danes proizvedejo okoli 13 do 14 milijonov sodov dnevno in sodijo med največje izvoznike na svetu.
Pomembni proizvajalci so postale tudi Brazilija, Kanada, Norveška in Gvajana. To pomeni, da svet ni več skoraj izključno odvisen od Bližnjega vzhoda.
Če se pojavijo motnje v eni regiji, lahko del izpada nadomestijo drugi dobavitelji.
Kaj pa Kitajska?
Največji preizkus je bila Azija, predvsem Kitajska, ki je največji uvoznik nafte na svetu in je močno odvisna od pomorskih dobav. Tudi tukaj se je pokazalo, da današnji sistem ni več odvisen od ene same poti ali enega samega dobavitelja.
Kitajska je v zadnjih letih povečala strateške zaloge in razpršila uvoz. Nafto kupuje iz različnih držav, od Rusije in Savdske Arabije do Brazilije in drugih proizvajalk.
To ne pomeni, da so motnje zanjo nepomembne. Daljše transportne poti, dražje zavarovanje tankerjev in večja negotovost pomenijo višje stroške. Pomeni pa, da imajo največji porabniki danes več možnosti za prilagoditev kot nekoč.
Težava ni samo v količini nafte
Poročilo IEA izpostavlja zanimiv paradoks.
Največji problem ni bilo pomanjkanje surove nafte, ampak njena predelava in transport. Motnje v delovanju rafinerij in logistike so povzročile, da so se goriva, kot sta dizel in bencin, ponekod podražila bolj kot sama surova nafta.
CHART OF THE DAY: The price of oil has fallen to about pre-war levels. Meanwhile, the cost of petroleum refined products remains high. In between, record high refining margins (in part due to the Russia-Ukraine war)
My latest @Opinion column: https://t.co/ixWXMBqgMh pic.twitter.com/h6HXOLzWVE
— Javier Blas (@JavierBlas) July 13, 2026
To je pomembna razlika v primerjavi s preteklimi desetletji.
Energetski trg danes ni odvisen samo od tega, koliko nafte se načrpa, ampak tudi od tega, kako hitro jo je mogoče prepeljati, predelati in dostaviti do kupcev.
Trgi ne gledajo samo današnjega dne
Pomemben del zgodbe je tudi psihologija trgov. Cena nafte ni odvisna samo od tega, koliko sodov je danes na voljo, ampak tudi od pričakovanj, kaj se bo zgodilo jutri.
Evropska centralna banka (ECB) ugotavlja, da je trg v zadnjo krizo vstopil z več blažilniki kot v preteklosti: z več zalogami, bolj razpršeno ponudbo in pričakovanjem, da motnje ne bodo trajale neomejeno dolgo.
Podobno ocenjujejo tudi številne finančne institucije. Če bi trg pričakoval dolgotrajno popolno zaporo Hormuške ožine, bi bil odziv cen bistveno ostrejši.
Svet ni postal neodvisen od nafte
Kljub vsem spremembam ostaja dejstvo, da je Hormuška ožina ena najpomembnejših energetskih poti na svetu. Dolgotrajna popolna prekinitev prometa bi imela zelo resne posledice. Toda letošnja kriza je pokazala nekaj pomembnega: svet je danes precej bolj odporen na naftne šoke kot nekoč. ravno zaradi sistema varovalk, ki ga predstavljajo strateške zaloge, bolj razpršena proizvodnja, prilagodljive trgovinske poti in hitrejše odzivanje trgov.
Naftna doba se še ni končala. Se je pa spremenilo nekaj drugega: svet se je naučil živeti z možnostjo, da lahko ključne energetske poti kadar koli odpovejo.
Komentirajo lahko naročniki