Vročinski val v Sloveniji in v Evropi še kar ne popušča. Vsako leto znova padajo rekordi, tokrat nov slovenski absolutni rekord minimalne dnevne temperature.
Ljudje se hladijo kakor vedo in znajo. V mojih domačih krajih – Šmarju pri Jelšah ter bližnjih Rogaški Slatini in Šentjurju – na javnih kopališčih. Prednost teh je, da so v kraju, dosegljive peš ali s kolesom in da so cene dostopne: letne vstopnice za štiričlansko družino so ekvivalent dvema družinskima kopanjema v prav tako bližnji Aqualuni. Otroci torej lahko vso poletje preživijo na bazenu: se kopajo, družijo s sošolci, sklepajo nova prijateljstva in simpatije … Mamice razkazujejo svoje poletne outfite, očetje se hladijo s pivom, rekreativci plavajo dolžine, upokojenci pa izvajajo vodno jogo. Do pred dvema letoma so se v Šmarju in Rogaški lahko poceni namakali le v domačih bazenčkih.
Občini Šmarje pri Jelšah in Rogaška Slatina sta se odločili za investiciji v novi kopališči. Z zavestjo, da se le-ta finančno nikoli ne bo povrnila, pa tudi obratujoča bo večino let poslovala z minusom oziroma kvečjemu dosegla pozitivno ničlo. A vodstvi občin se zavedata, da ima poletno javno kopališče širši pomen od zgolj preživetja na trgu – na svojevrsten, otipljiv, a težko merljiv način doprinaša h kakovosti bivanja v kraju.
Priseganje na nevidno roko trga
Slednji primer dajem, ker se v tej poletni vročini na spletu odvija žgoča debata, ali naj se določenim družbenim dejavnostim umakne javno financiranje in naj bo trg edino merilo njihove kakovosti in pomena za družbo in slovenstvo.
A že bežen pogled največji tržnih uspešnic, ko gre za glasbo, film, knjige … priča, da tržni uspeh ni merilo niti enega niti drugega: najbolj popularna benda v Sloveniji ta trenutek sta Joker out in Fehtarji s svojimi »prim jo že, nategn jo, staro kot frajtonarco«, najbolj gledana slovenska filma vseh časov sta Pr Hostar in Gremo mi po svoje, pri knjigah pa Gringo Loco Simona Dome in v Mejah normale ter Znanost mirnega življenja Davida Zupančiča.
Kvečjemu za knjižno izbiro Slovencev bi lahko rekli, da ima kaj skupnega s kakovostjo, če že ne umetnostjo. Ampak bržkone zato, ker skoraj polovica Slovencev (42 %) ne prebere niti ene knjige na leto, kaj šele, da bi jo kupil (47 % jih ne kupi nobene). Nadaljnjih 27 % pa kupi eno do 3 knjige letno. In bralna kultura v Sloveniji še pada.
Tržna vrednost poezij Franceta Prešerna
V tem kontekstu sta me nedavno presenetila dva podatka: da je France Prešeren od 1.200 natisnjenih izvodov Poezij v času svojega življenja prodal le 350, dodatnih 150 knjig pa razdal. Ter še eden iz sodobnosti: da slovenska gledališča z lastnimi viri pokrijejo zgolj 10 do 20 odstotkov svojih stroškov.
So torej naša odrska umetnost, filmska, knjižna in glasbena produkcija tako zanič, da ne zmorejo pokriti niti polovice svojih stroškov, ali pa je »napaka« kje drugje? In kaj bomo storili, bomo zaprli gledališča, knjižnice, umetnostne galerije, muzeje in nenazadnje javna kopališča, ker ne zadostujejo standardom preživetja na trgu? Se bomo tako borili proti upadu bralne pismenosti in obče razgledanosti naše mladine? Da bomo zaprli vse, kar se ne prodaja?
Zaprimo javna kopališča!
Nenazadnje lahko zapremo tudi novo šmarsko in slatinsko kopališče, da ne bosta ustvarjala nepotrebne izgube in trošila davkoplačevalskega denarja. Če pa se mladina želi kopat, pa naj se starši skeširajo za Aqualuno ali pa si kupijo domače bazene in jih filajo s pitno vodo. Tisto, ki je ob vse bolj vročih poletjih celo v tako vodnati državi kot je Slovenija, vse bolj primanjkuje.
Od tega bodo kak dan ali dva veselja imeli otroci, veliko stroškov starši, največ koristi pa komercialna kopališča in prodajalci bazenov ter kemikalij za njihovo vzdrževanje – dolgi poletni dnevi na bazenu, druženje in skupnost pa – koga dandanes to še briga?!?
Pa govorimo o pomenu javne kopalne kulture. Da debate o zaresni kulturi in umetnosti sploh ne odpiramo.
2 odziva na “Če mora vse preživeti na trgu, ostanemo brez knjižnic, Prešerna in javnih kopališč”
V Sloveniji nas je najmanj milijon premalo. Določena področja družbenega življenja ne bodo nikoli samooskrbna. Nikoli! Če jih bomo hoteli imeti, jih bomo pač morali vzdrževati.
Glede knjig : v študentskih časih sem jih prodajal po domovih. Akviziterstvo. Bili smo dobro plačani in veliko smo prodali. Naklade so bile velike, knjigarn je bilo na vsakem vogalu kakšna. Zdaj ? Še tisti, ki kupujejo knjige gre po navadi za kuharske priročnike s polno slik, kakšne vrtnarske in podobni priročniki.
Gospod Čakš, lepo ste opisali svojo pozitivno izkušnjo ali bolje: svoj pogled na koristnost javne naložbe v šmarski in rogaški občini, krajih vašega otroštva. Kar malce romantično, kaj vse se da za naš skupni denar: celodnevno čofotanje otrok, pa vodni maraton nekaterih fizično močnejših, pa vodne razgibalne vaje upokojencev, pa ne nazadnje druženje, razkazovanje novih modernih kopalk, nakita in drugih pripomočkov, sklepanje poznanstev, morda celo novih ljubezni, skratka vse blagodati narave in družbe na kupu. Pa je to res? Za nekatere verjetno da, pač za tiste, ki verjamejo v “imamo se fajn (fletn, bi rekle stare ljubljanske srajce)” in v vse mogoče novodobne afnarije. No, to je ta lepša stran zgodbe. Obstaja pa še druga plat. Za kmete z okoliških hribov, ki tako ali drugače bijejo izgubljeni boj s sušno naravo, in še za marsikoga pa ta naložba pomeni nekoliko manj. Koliko odstotkov ljudi v obeh občinah pa lahko uživa v tej skupni infrastrukturi? Že odstotek je verjetno veliko. Koliko odstotkov pa je tistih, ki so zanj tudi dali denar, pa v njem ne bodo čofotali, ne letos in morda tudi nikoli ne? Je pa tu še tretja plat zgodbe o “javnem dobru”. Gradi se predvsem v mestnih okoljih, gradijo se kolesarske poti, tudi z evropskimi (torej našimi) sredstvi, medtem ko so vaške poti marsikje zanemarjene. Sem pa že bolj zato, da se s skupnimi sredstvi na podeželju ohranjajo bankomati, poštne podružnice, ambulante in še kaj, na primer volišča. To, kar potencialno koristi vsem. Ja, v primežu med prostotržnim in državnointervencijskim je pač treba vzpostaviti ravnotežje.
Komentirajo lahko naročniki