Odstop od pogodbe in odtegnitev državnih sredstev za Zavod za sodobni ples ter stališče aktualne ministrice za kulturo Ignacije Fridl Jarc izpred let, da “ležati na kavču, ko ti država plačuje prispevke, ni eksistencialna izkušnja”, je sprožilo burno razpravo okoli financiranja umetnosti in umetnikov.
Stališče predvsem nekaterih desnih spletnih komentatorjev je, da mora biti umetnik sposoben preživeti na trgu, sicer naj gre početi kaj drugega, medtem ko pretežno levi komentatorji branijo bogato državno financiranje umetnosti in njenih ustvarjalcev.
Pa vendar razprava vsaj do neke mere ni politično, oziroma ideološko pogojena.
Na Facebooku se je oglasil kantavtor Tomaž Hostnik z zanimivim razmišljanjem.
“Umetnost naj preživi na trgu. OK. Kaj pa če trga sploh ni?” začenja svoj zapis in nadaljuje: “A kdo od vas kupuje slike od slikarjev, naroča ali posluša nova dela klasičnih skladateljev ali hodi na predstave sodobnega plesa?”
Nadalje se sprašuje, kje je ta trg, v kateri državi: “Večkrat pomislim, da si Slovenke in Slovenci svoje države dejansko ne zaslužimo. Komunistična revolucija je poradirala vse kar je dišalo po modri krvi, po rodovniku, po potencialu, idejah, podjetnosti, ustvarjalnosti, to je bil nedvomno podoben udarec za tako majhen narod, kot da bi pobil vse kirurge. Pač, ni jih več! Ni bilo skoraj nikogar več, ki bi privatno vlagal v kulturo, kot npr. še vedno vlagajo v Avstriji.”
“Ostali sta bolj ali manj raja in partija,” ocenjuje Hostnik in nadaljuje, da namesto, da bi si opomogli in vzgojili novo floto ljubiteljev lepote, umetnosti, vabimo v vrtce in šole “polpismene rožlete, ki mlade polivajo z gnojnico puhloglavih besedil, polnih namigovanja, umetnike pa označujemo za zajedavce.”
Po njegovem je primerjava s kulturo enaka temu, kot bi rekel, da se ne splača vlagati v smučanje, ker je od vseh do zdaj zares zablestela le Tina Maze.
Začne se v vrtcih in šolah
V nadaljevanju Hostnik ponuja rešitev tovrstnega “zavoženega stanja” kot ga imenuje. Sprememba se po njegovem začne v vrtcih in šolah, kjer je treba:
1. Določiti jasne kriterije, kaj v vzgojno izobraževalne ustanove sodi in kaj ne.
2. Otroke dnevno seznanjati s kulturnimi vsebinami in jim z obiskovanjem koncertov, razstav, predstav itd. privzgojiti občutek, da gre za nekaj, kar dviguje kvaliteto bivanja.
3. Dijaki in študenti naj imajo dostop do kart za kulturne vsebine po simbolni ceni
4. TVSi mora kulturne vsebine predvajati ob času, ko smo ljudje običajno budni.
5. Izjemni Program Ars mora dobiti svojo televizijsko inačico.
Brez umetnosti naroda ni, zato jo moramo finančno podpirati
Kot poudarja Hostnik, je umetnost osebna izkaznica naroda in ga legitimira. Opozarja, da je že Prešeren namensko uporabljal mednarodno uveljavljene pesniške forme, da bi svetu dokazal, kako se lahko tudi s slovenščino spleza na Parnas.
Enako kot za jezik po njegovem velja za drugo vrhunsko umetnost. Brez nje naroda ni, zato jo je treba finančno podpirati. “Slovenci neradi slišimo besedno zvezo bečki konjušari, a delujemo točno tako, kot da bi to hoteli za vekomaj ostati.”
Ter zaokroža: “Če ste na prva tri vprašanja odgovorili z “ne”, torej, če ne kupujete slik, ne naročate ali poslušate novitet slo. skladateljev ali se zanimate za sodobni ples, to ne pomeni, da teh stvari kot narod ne rabimo in je z državo nekaj narobe, če jih kljub pomanjkanju interesa financira. Nasprotno! Država se mora vprašati, kaj je narobe z vami, da se vam zdijo nepomembne.”
Tri vrste odzivov na Hostnikovo sporočilo
V razpravi pod zapisom Tomaža Hostnika so se izoblikovali predvsem trije pogledi na financiranje umetnosti.
Prvi je izrazito tržni. Njegovi zagovorniki menijo, da trg obstaja tam, kjer so ljudje za umetnost pripravljeni prostovoljno plačati. Če povpraševanja ni, ga država po njihovem ne more ustvariti s subvencijami. Mecenstvo naj bi bilo predvsem posledica blaginje in premožnega zasebnega sloja, ne proračunskega financiranja. Nekateri dodajajo, da bi morali umetniki, ki od svoje dejavnosti ne morejo živeti, poiskati dodatno delo, občinstvo v tujini ali na spletu.
Drugi del komentatorjev državnega financiranja ne zavrača, vendar zahteva jasna merila. Opozarjajo, da je treba določiti, katere kulturne vsebine so vredne javne podpore, in preprečiti, da bi se denar delil po politični ali ideološki pripadnosti. Kritični so tudi do birokratizacije kulturnih ustanov in razmerja med denarjem za administracijo ter dejanskim umetniškim ustvarjanjem.
Del publike pa je Hostnik dregnil z oceno socializma. Več komentatorjev, ki so odraščali v Jugoslaviji, poudarja, da je bila kulturna vzgoja takrat zelo razvita: šolski abonmaji, obiski gledališč, oper, galerij, koncertov, srečanja z umetniki in kakovostne kulturne vsebine na televiziji. Po njihovem današnje generacije pogosto dobijo manj sistematičnega stika z umetnostjo kot nekoč.
Iz tega izhaja tudi skupna točka razdeljenih taborov: občinstvo za umetnost je treba vzgajati. Če otroci in mladi kulture ne spoznajo, kasneje tudi ne bodo njeni obiskovalci in kupci. Nekateri zato vidijo rešitev v kulturni vzgoji, dostopnih vstopnicah ter davčnih spodbudah za zasebne nakupe in mecenstvo, ne zgolj v neposrednih subvencijah.
Komentirajo lahko naročniki