Zgodovina je jasno pokazala, da socializem ne sodi med boljše družbene sisteme – po svojih rezultatih sodi med večje družbene polome. Nikakor pa mu ne moremo očitati, da v ozadju nima privlačne in na prvi pogled človekoljubne ideje. Ideja o odpravi zasebne lastnine nad proizvodnimi sredstvi in o družbi, v kateri bi bilo bogastvo porazdeljeno glede na potrebe vsakega posameznika, je namreč marsikoga navdušila. Težava je v tem, da sredstva za uresničitev te ideje še zdaleč niso človekoljubna, prav tako pa tudi rezultati ne.
Socializmu prav tako ne moremo očitati pomanjkanja prilagodljivosti: v svojih številnih preoblekah znova in znova v večini držav zbere dovolj podpornikov, da si zagotovi vsaj manjšo stranko in nekaj političnega vpliva. Tam, kjer mu uspe prevladati, pa je njegov vpliv, žal, poguben.
Nova obleka in novi jezik socializma
Socializem se zna prilagoditi in posodobiti. Danes se je uspel otresti krvave sledi, ki jo vedno, ko mu uspe priti na oblast, pušča za sabo. Nadel si je potrošniško preobleko in postal tako imenovani potrošniški socializem. Uporabniško privlačen in marketinško dodelan. Še posebej v porastu je pred vsakimi volitvami.
Nadel si je potrošniško preobleko in postal tako imenovani potrošniški socializem. Uporabniško privlačen in marketinško dodelan. Še posebej v porastu je pred vsakimi volitvami.
Gre za različico, ki ne govori več o vladavini ljudstva, petletkah, nacionalizaciji tovarn, parolah v stilu “zemljo tistemu, ki jo obdeluje“, temveč govori o dodatkih, subvencijah, “brezplačnih” ugodnosti, pravicah … Namesto da bi obljubljal lastništvo nad proizvodnimi sredstvi, obljublja lastništvo nad potrošniško košarico: cenejšo elektriko, brezplačen prevoz, dodatek za to in za ono. Odvisno pač od tega, kar trenutno nagovarja večjo skupino volivcev. Za razliko od starega socializma namreč ne zahteva revolucije niti nacionalizacije – zadošča mu že uspeh na volitvah.
Mehanizem v ozadju ostaja enak
Tak socializem zveni veliko prijetneje in zbuja vtis, da nikomur ničesar ne jemlje, le daje. Toda mehanizem v ozadju – prerazdeljevanje, ki presega to, kar gospodarstvo dejansko ustvari – ostaja presenetljivo podoben staremu socializmu, za katerega zdrava pamet vedno znova jasno pokaže kam spada – na smetišče.
Zato lahko tako na domačem kot tujem terenu vedno znova opazujemo vzpon lepih, mladih, retorično spretnih in privilegiranih socialistov. Znajo govoriti, znajo pihati na dušo, znajo obljubljati, vedo, kako bi moralo biti in kdo je kriv, da ni tako.
Lahko je deliti to, kar ni tvoje in česar nisi sam ustvaril. Vendar pa je vtis darežljivosti iluzija: politika ne more deliti tega, česar prej ni nekomu vzela, si izposodila ali natisnila.
Navdušenec nad sodobnim socializmom vidi le prvi del enačbe – ugodnost zase. Drugi, dražji dela pa pride na vrsto šele, ko je politik, ki je ugodnost podelil, že zdavnaj zapustil oblast. Prek inflacije, javnega dolga in davkov, ki jih bo nekoč moral poravnati nekdo drug. Če je stari socializem zahteval žrtvovanje sedanjosti za abstraktno prihodnost, potrošniški socializem deluje ravno obratno – ponuja otipljivo korist takoj, račun pa prepusti tistim, ki bodo živeli jutri.
Lahko je deliti to, kar ni tvoje in česar nisi sam ustvaril. Vendar pa je vtis darežljivosti iluzija: politika ne more deliti tega, česar prej ni nekomu vzela, si izposodila ali natisnila.
Slovenski primer
Pri nas je še vedno zadosti “in” biti socialist. Kaj šele potrošniški socialist, ki obljublja, da bo vzel tistim, ki imajo in dal tistim, ki nimajo. Povprečen Slovenec še na revolucionarje gleda z bolj ali manj prikrito simpatijo, ne zavedajoč še, da bi bil zelo verjetno tudi sam njegova žrtev. Vsaj če si prizadeva nekaj ustvarjati. Majice s Che in rdečo zvezdo se še vedno dobro prodajajo. Še žrtev zadnje revolucije nismo uspeli dostojno pokopati.
Zato ne preseneča, da ima potrošniški socializem v Sloveniji precej plodno zemljo. Namesto da bi se spraševali, kako ustvariti več, se sprašujemo le, kako razdeliti tisto, kar je še ostalo. In dokler bo več tistih, ki čakajo na delež, kot tistih, ki ga ustvarjajo, bo ta račun vedno znova ostajal neplačan. Vmes pa vedno znova poslušamo zgodbice o zlobnih podjetnikih z jahtami, ki menda zatirajo uboge delavce.
Naloga države je, da sankcionira dejanske kršitelje, ne pa da daje oder in mikrofon tistim, ki s posplošenimi zgodbami sejejo sovraštvo do vsakega, ki mu je uspelo.
Velika laž socializma
Socializem laže, da bo poskrbel za uboge in zatirane, a v resnici najprej vzame tistim, ki so nekaj ustvarili, in šele nato – če sploh – kaj od tega pride do tistih, ki jim je bilo obljubljeno. Laže, da odpravlja razredne razlike, a povsod, kjer je zares zavladal, je ustvaril nov, še bolj nedotakljiv razred – partijsko elito, ki ji ni bilo treba deliti ničesar. Laže, da bo delavcu vrnil sadove njegovega dela, a mu je namesto lastnika tovarne določil novega gospodarja – državo, ki od njega ni terjala nič manj, dostikrat pa precej več.
Največja laž socializma je prepričanje, da je blaginjo mogoče ustvariti brez tistih, ki tvegajo, vlagajo in delajo več, kot je nujno.
Največja laž socializma pa je prepričanje, da je blaginjo mogoče ustvariti brez tistih, ki tvegajo, vlagajo in delajo več, kot je nujno. Socializem obljublja izobilje, dostavi pa pomanjkanje. Za vse, razen za tiste, ki razdeljujejo. Potrošniški socializem ni nič drugačen, le v drugačno embalažo pakira isto vsebino. Naravni zakon namreč ostaja enak: nekdo mora najprej ustvariti, preden lahko kdorkoli kaj razdeli.
Zato se blaginja v socializmu ne poveča, ampak se zgolj seli, iz žepov tistih, ki delajo, v roke tistih, ki odločajo. Drobtinice iz njihove mize pa občasno padejo tudi med ljudstvo – dovolj, da ostane hvaležno, ne dovolj, da bi postalo neodvisno.
Nikakor ne gre za to, da bi bili proti socialni državi. Na tem, da skupaj skrbimo za šibke in pomoči potrebne je nenazadnje zrasla naša civilizacija. Vendar mora biti močna socialna politika posledica močnega gospodarstva in ustvarjalnih, produktivnih ljudi, sicer se bo hiša prej ali slej sesula sama vase.
Komentirajo lahko naročniki