Poslanec Borut Sajovic je nedavno v politično razpravo vpeljal Franceta Prešerna in njegovo kritiko materializma kranjskih rojakov – toda Žiga Turk opozarja, da gre pri odporu umetnikov in intelektualcev do kapitalizma za globlje, dobro raziskano dejstvo.
Po Turkovem mnenju je jedro problema v statusu. Ekonomist Ludwig von Mises je ugotovil, da kapitalizem v nasprotju s fevdalnim sistemom ne podeljuje ugleda na podlagi izobrazbe ali kulturne samopromocije, temveč na podlagi tega, ali nekdo ustvari nekaj, za kar so ljudje pripravljeni plačati. To pa naprednim intelektualcem, ki se visoko cenijo, ne ustreza.
Friedrich Hayek pa je pojasnil, zakaj intelektualce bolj privlači socializem: ta temelji na zablodi, da vsak red potrebuje arhitekta. Intelektualci se vidijo v vlogi tistih, ki bi diktatorjem svetovali, kako urediti družbo – namesto da bi jo pustili, da se oblikuje sama od sebe.
Thomas Sowell in Nassim Taleb medtem poudarjata ključno razliko: naravoslovci, inženirji in podjetniki so za svoje napake kaznovani objektivno – most razpoka, podjetje bankrotira. Javni intelektualec pa za zgrešene ideje redko plača ceno. Ceno napačnih politik plačajo kmetje, bolniki in davkoplačevalci.
Turk sega še globlje – v evolucijsko psihologijo. Kamenodobne skupnosti so razvile mehanizme za discipliniranje preveč uspešnih posameznikov, ta egalitarni instinkt pa je še danes zapisan v naših genih. Intuitivno čutimo, da če ima nekdo več, je nekdo drug moral nekaj izgubiti – čeprav v sodobnem gospodarstvu to ne drži.
Turk ne zanika vrednosti pesnikov in intelektualcev, a poudarja paradoks: brez blaginje, ki jo ustvarja kapitalizem, ne bi imeli prostora za svoja premišljevanja. Marxa je preživljal kapitalist Engels, Prešernove pesmi pa so kupovali prav tisti, ki so iskali “gotov dnar”.
V kapitalizmu prijaznejši Sloveniji bo po Turkovem prepričanju več sredstev za kulturo in socialo – ne manj.
Komentirajo lahko naročniki