Od naivnežev branika konservativnih vrednot do socialistične nostalgije in plačancev – pred Rusko kapelico so dobrodošli vsi

Običajno vroči, tokrat pa deževni prehod iz julija v avgust pod Vršičem ob ruski kapelici zbere domače navdušence nad Rusijo. Primarno pietetna slovesnost v spomin na ruske vojne ujetnike, ki so med prvo svetovno vojno gradili cesto na Vršič ima, odvisno od geopolitičnih razmer različno močno politično konotacijo.

Čeprav se je na slovenskih tleh odvijal največji gorski spopad v zgodovini sveta, Soška fronta, v kateri se ocenjuje, da je padlo okoli milijon vojakov na obeh straneh, skupno pa je padlo v prvi svetovni vojni preko 33.000 Slovencev, se najbolj zvesto, z vsakoletno spominsko slovesnostjo, spominjamo 170-300 ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je zasul snežni plaz med gradnjo prelaza Vršič.

Pieteta, ki vendarle ne gre mimo ideologije in politike

In čeprav za razliko od dogajanja v Dražgošah, društvo Slovenija – Rusija ob ruski kapelici dejansko pripravi dostojno spominsko slovesnost, vendarle ne gre spregledati tudi politične konotacije dogodka. Kdor želi v Sloveniji pokazati, da ceni Rusijo ali z njo želi ustvarjati posel, običajno pri ruski kapelici ne sme manjkati.

Še leta 2016, ko je Rusija že dve leti izvajala agresijo na Donbas, smo pod Vršičem gostili Vladimirja Putina in s tem prekinili bojkot Evropskih držav do ruskega agresorskega samodržca. Z novo invazijo na Ukrajino leta 2022 pa je želja po kazanju pred rusko kapelico, vsaj pri najvišjih predstavnikih oblasti, opazno oslabela.

Kar pa ne pomeni, da je tako zelo oslabljen tudi pro-ruski sentiment v slovenski politiki. Še lani smo ob ruski kapelici videli ljubljanskega župana Zorana Jankovića, sicer tudi prejemnika ruskega odlikovanja reda prijateljstva – prejel ga je tri leta po začetku invazije na Donbas, leta 2017.

Kdor želi v Sloveniji pokazati, da ceni Rusijo ali z njo želi ustvarjati posel, običajno pri ruski kapelici ne sme manjkati.

Mirovniki, ki zanikajo ključni problem

Redni gost je tudi nekdanji obrambni, okoljski in zunanji minister Karl Erjavec, ki ga je leto kasneje pred volitvami podprl kar ruski veleposlanik. Erjavec je včeraj pozival k dialogu v mednarodni skupnosti, njegova stranka je ob tem dodala, da le »z dialogom, ki temelji na spoštovanju stroke in sodelovanju s kredibilno mednarodno javnostjo lahko poiščemo rešitve, ki bodo vodile k prepotrebnemu miru.« Ob tem so napovedali, da bodo v prihodnjih mesecih začeli iskati poti do dialoga in novih idej ki bodo podlaga za mirovne pobude.

Jasno je, kdo je v Ukrajini agresor in da se lahko vojna nemudoma konča, če Rusija preneha z okupacijo ozemlja mednarodno priznane druge države, države, za katero je leta 1994 v Budimpeškem memorandumu, s katerim se je Ukrajina odpovedala jedrskemu orožju, ki je na njenem ozemlju ostalo po razpadu Sovjetske zveze, zavezala, da bo ščitila njeno ozemeljsko celovitost.

A glede na leporečenje, ki so ga izrekali včeraj, kako da sporočilo pomnikov, kakršna je Ruska kapelica, prepogosto ostaja neuslišano, hkrati pa s prstom ne pokazalo na tistega, ki to sporočilo najglasneje ruši, takšnih mirovniških rešitev od njih verjetno ni pričakovati.

Erjavčevi pa še zdaleč ne bodo edina proruska izbira na prihajajočih volitvah. Redni obiskovalec slovesnosti ob ruski kapelici je tudi Zmago Jelinčič Plemeniti, še največ možnosti za preboj v parlament pa ima še bolj pro-ruska Resni.ca, ki uradno svojo proruskost sicer zanika. A le ta kar veje iz vsake njene izjave na to temo.

Njihovi člani so se denimo sestajali z lani izgnanim namestnikom ruskega vojaškega atašeja Sergejem Lemeševom, njihova kandidatka za evropske volitve in »poznavalka« Rusije pa je ocenila, da ruska vojska v Putinovi »specialni vojaški operaciji« skrbno pazi, da ustvari čim manj civilnih žrtev, večina žrtev v Ukrajini pa da je posledica delovanja ukrajinske vojske. Prepričana je tudi, da je Putin vojno začel upravičeno, češ, da je Ukrajina sistematično pobijala rusko manjšino v vzhodnem delu svoje države in da bi morali Slovenci razumeti željo po odcepitvi Donbasa od Ukrajine.

Nostalgija do »matere Sovjetske zveze«

Ne le slovenski, pač pa na splošno evropski politiki Rusijo podpirajo iz enega ali več od treh ključnih razlogov. Prvi razlog nima veze z ideologijo, ampak gre enostavno za agente, ki imajo od Rusije finančno ali kakšno drugačno korist. Leve stranke, tudi pri nas, imajo do Rusije še vedno nekako nostalgičen odnos do zibelke socializma in komunizma, ob kateri so se navdihovale partije širom Evrope in še danes na Rusijo gledajo kot na nekakšno mater levičarstva, socializma, komunizma.

Odnos desnice do Rusije je bil vzpostavljen pozneje, ko se je Rusija, predvsem pod Putinom, pozicionirala kot branik zdrave pameti pred dekadentnim Zahodom, ki promovira LGBTQ+ vrednote in moralni razkroj. Celo nekateri deklarirani protiruski politiki iz devetdesetih, kot denimo Viktor Orban, danes nasedajo tej ruski propagandi.

Konservativci, ki jih je »nategnil« bivši KGB-jevec

Propagandi, ki je le delno resnična. Dejansko je Rusija nasprotnica Zahoda, a ne iz zdrave konservativne ideologije. Slednjo le zlorablja v svoji kulturni vojni proti Zahodu na način, da opozarja na eno izmed zablod, ki se je razbohotila v naši kulturi.

Povsem naivno pa bi bilo misliti, da Rusija to počne z dobrimi nameni, ohraniti zdravo trdno jedro konservativne zahodne kulture. Slednja je nekdanjemu agentu KGB, ki Rusiji vlada že zadnjih 25 let enako trn v peti, ali še bolj, kot dekadentni mavričarji.

Rusija sebe pač smatra kot imperij in kot tak ne tolerira ničesar v svoji bližini, česar si ne more podrediti. Če bi si lahko podredili vse do Atlantskega oceana, bi si. In pod domnevnim varuhom tradicionalnih vrednot ni nikjer na vidiku kakšne svobode govora, demokracije, celo svobode veroizpovedi. Vse je podrejeno aparatu, katerega glavni cilj je obdržati oblast.

Celo demografska politika je dejansko en velik blef. Če ne bi bila, Rusija v ukrajinsko mesoreznico ne bi pošiljala sto tisočev svojih fantov in mož, ki tako nikoli ne bodo imeli družine.

Pro-rusov pred volitvami ne bo zmanjkalo

Prav je, da se spominjamo mož, ki so padli ob gradnji ceste na Vršič. Prav bi bilo, da bi se spominjali tudi slovenskih fantov, ki jih je vzela prva svetovna vojna, kot tudi, da bi pokopali vse tiste, ki jih je vzela druga. Prav pa je tudi, da ob tem ne poveličujemo ideologije politike, ki izvaja imperializem, četudi preoblečen v varuha slovanstva, konservativnih vrednot ali socializma, karkoli so že o tem kdo misli. Realnost v Rusiji je drugačna od te, ki jo slika propaganda.

Ko so kasneje razvedelo o grozodejstvih, ki so se med obema vojnama dogajala v Sovjetski zvezi, so nekateri domači partizani spraševali svoje mentorje in politkomisarje, če so oni, ki so se šolali v Sovjetski zvezi za to vedeli in ko so odgovorili da so, zakaj jim tega niso povedali. Odgovor je bil jasen – ker nam ne bi sledili v revolucijo. Slikanje Rusije danes ni dosti drugačno. Imejte to v mislih, ko vam kdo Rusijo slika za svetilnik – miru, socialne pravičnosti ali pa konservativnih vrednot – kar pač na vas najbolj učinkuje.